Z urednico sva tisti izrodek, kakršenkoli je že bil, nesmiseln in nedoločljiv, brez pomisleka odplaknila. Zakaj to omenjam? Postopka, ki jih urednik uporablja pri izbiri materiala za objavo, sta namreč zelo sorodna tistim, ki se jih poslužuje kritik v svojem delu – imenujeta se kritični pretres in selekcija.

V Sloveniji imamo problem, ki se dotika vseh, ki beremo, gledamo, poslušamo, skratka, živimo z mediji. Problem kazi javno/medijsko komunikacijo, vse obstoječe - celulozne, odrske, elektronske medije... Problem, o katerem govorim, je kronično pomanjkanje kompetentne kritike. Založniki proizvajajo mase knjig, filmski distributerji kilometre traku, iz blogosfere brizgajo gejzirji raznih zapisov, umetnik pa je skorajda vsak, ki si natopira frizurico in bleja v TV občinstvo. Vsak dan znova je na Slovenca otrebljena gomila informacij, zabavnih, umetniških, ali zgolj informativnih in pri tem mu največji proizvajalci materiala – mediji sami - ne ponudijo roke in ne naredijo selekcije.

Kaj naj beremo, gledamo, poslušamo je v dobi slovenskega potrošništva pereče vprašanje. Razreševanje te dileme pa naj ne bi bilo le na naših, temveč tudi na ramenih kvalitetnega kritika. Koliko te prečudne, včasih osovražene živali, še živi v slovenskem prostoru? Pri odgovarjanju se bom zavoljo slikovitosti, pa tudi medija omejil na področje beletristike ... Obširnejša, torej bolj analitična kritiška besedila se periodično pojavljajo v nekaj revijah, npr. Literatura, Sodobnost, Apokalipsa, 2000, Dialogi ... in še bi jih našli. Dejstvo je, da v enem letu ne pokrijejo niti celotne produkcije domačih avtorjev, kaj šele vse produkcije slovenskih založnikov, z leposlovnimi deli tujega izvora vred. (Skupna produkcija po podatkih Statističnega urada vseskozi raste, leta 2004 je bilo izdanih naslovov v slovenščini npr. – za naše razmere astronomskih - 511. Seveda ni ves material vreden kritiškega peresa, a številka je kljub temu razmeroma obsežna. Tisto srečno (ali nesrečno) delo, ki vendarle ugleda recenzijo (razen najbolj razvpitih) torej večinoma lahko upa le na eno tako obdelavo. Pluralnost mnenj in možnost konstruktivne debate bolj kot ne - odpade.

Še mnogo slikovitejše dejstvo od že navedenega je doseg omenjenih revij. Večina jih spada v področje strokovnih/elitnih – povprečen neposvečen bralec po njih ne posega, torej je njihov tržni efekt minimalen. Prilagojena recenzijska dejavnost k sreči miga drugje. V dnevnih časopisih (Delo, Dnevnik, Večer, itd.), tednikih (npr. Mladina ...) pa tudi na televizii (nacionalka) ali Radiu (Radio Študent, Radio Slovenija ...). Toda kot rečeno, je prilagojena naravi medija – večinoma kot srednji ali krajši zapis (Mladina), oz. kot dvo do triminutni prispevek v rtv etru. (Na nacionalki velja omeniti še literaturi posvečene oddaje, kot je npr. Knjiga mene briga.) Taka kritika služi kot praktični pripomoček, ki v tekstu (zavoljo ekonomičnosti) opušča natančnejšo analizo, in se  prvenstveno zanaša na zaupanje občinstva, a tega pogosto ne doseže. Vprašati se torej moramo, kako kritiške zapise približati širšemu občinstvu, kar pa je že tema, ki zahteva celotno besedilo in se je bom lotil v eni prihodnjih uredniških besed.  

Beroči (tudi gledajoči/poslušajoči) univerzum torej nima zadostnega dostopa do kritiške besede, še posebno ne do tiste obširnejše, ki bi v ta prostor vnašala kritično maso ocenjevanja domačega in tujega ustvarjanja, ter tako ustvarjala podlago za primerno selekcijo tudi v prihodnosti. Efekta kritike pri prodaji skorajda ni, medtem ko v primeru marketinga in zgolj pojavljanja določenega naslova v medijih lahko trdimo nasprotno. Kritik in občinstvo si naj ne bi bila tujca - kritik bi moral biti v službi občinstva – a vendar sta prav to! Ne kritik, ne občinstvo v simbiozo nista bila vzgojena, kulturniški krogi so še vedno zataknjeni v elitizem (še ena tema, ki zahteva ves članek) občinstvo pa v osnovnošolsko kanonsko dojemanje umetnosti. Spremembe se dogajajo, a na splošni ravni – prepočasi.

Se zdi to komu problem? Medijem očitno ne, še manj pa snovalcem njihove prihodnosti, saj z uvozom izkušenj iz tujine, poleg pozitivnih efektov, medijska filozofija vedno intenzivneje teži k potrošniškemu senzacionalizmu, jedrnatosti in nezahtevnosti. Problem nesposobnosti (ustvarjalcev) pri obravnavi kompeksnosti nekega problema se kot črna senca že od nekdaj vleče predvsem za kratkometražnimi vizualnimi mediji, zdaj pa lahkotnost in enoznačnost pod taktirko modernih raziskav trga in malikovanja (ter obenem – podcenjevanja) občinstva požirata radio, in se grozeče dvigata na okope množičnih tiskanih medijev, zadnjega tabora kompleksnejšega poročanja. Časopisi že npr. prilagajajo formate in posledično vsebine (Delo) v bojazni pred nevarno konkurenco prihodnosti (v tujini že sedanjosti) - brezplačnih dnevnikov. Globinski doseg zadnjih je – če skočim v svet sesalcev prahu – na ravni zobne ščetke.

Pri tem ne mislim, da je potrebno občinstvo vzgajati, (le kako mi kaj tako grešnega sploh pade na misel?), a vendar bi morali medij in njegovi potrošniki živeti v medsebojnem oplajanju tudi z malce zahtevnejšo vsebino. Slovenski kapitalizem je tovrstno miselnost spodnesel, saj je vendar bolje, če je 'raja' nezahtevna (da ne rečem kaj žaljivega) in tako le z ozkim naborom seksa in rumenih tem (ki so najlažje dostopni material – tako rekoč en klik stran) krmi in degradira lastno občinstvo, namesto, da bi ustvarjalo intriganten dialog.

Kje tu nastopi kritika? V taki filozofiji - žal nikjer! Zato je bolj umestno vprašanje, kje bi morala nastopiti?

Naj karikiram. Kadar se hočemo sprostiti, si pogosto zaželimo glasbe, plesa, skratka – žura. Muzika je zelo pomembna in v ta namen v prostor navlečemo opremo, vse skupaj priključimo na računalnik in – klik - pesmi se vrstijo po naključnem redu. Čez dva dni se zabave ne spomni nihče več. Ta nihče se ne sprašuje, zakaj se je ne spomni, o tem ne razmišlja - kar je bilo, je moralo zadostovati, saj ni bilo drugega. Pogost vzrok take pozabe pa nekje vendarle tiči. Ne v tem, ker bi bila glasba tako zanič, temveč zato, ker se je odvijala brez vsakršne dramaturgije, stopnjevanja, enostavno – šla je mimo – zato, ker ni bila postavljena v primerno formo, tudi ni animirala. V formo jo ponavadi postavlja didžej.

Podobno vlogo ima – paradoksalno - tudi kritik. Kritik pregleduje mnoštvo ustvarjenega materiala in iz njega lušči zanimivo, potentno, relevantno, učinkovito. Kar je avtor nekega dela moral početi pri ustvarjanju enega teksta (s selekcijo, oblikovanjem), počne kritik z gmoto tekstov. Prvotni kaos, tisto 'vse' postavlja v vrednostno piramido, kleše posamične značilnosti v javno zavest, iz brezoblične sive ploskve nakopičenega materiala (z okusom) ustvarja geografijo nekega (recimo – filmskega, literarnega) prostora. Je didžej, je režiser/vodnik pogleda javnosti po blodnjakih ustvarjene fikcije.

Zakaj bi novonastajajoči mediji v kritiki lahko videli smisel? Saj je ljudje ne potrebujejo, ne zahtevajo. Tako kot udeleženec zabave, tudi oni ne razmišljajo, zakaj je njihovo medijsko izkustvo na določeni ravni, menijo, da je stvar naključja (daleč od resnice) in ... »zakaj bi se s tem torej sploh obremenjevali, saj drugega tako ali tako ni?!« Kritike nihče ne pogreša, neposredno ni po njej nobene potrebe. Njena največja hiba je ta, da učinek ni instanten. A vendar – in to je daleč od sodobne medijske filozofije – morda pa kritika doprinaša h kakovosti življenja!!!

Ko potencialni bralec/gledalec/poslušalec preko svojega medija dobi vrednostno sodbo, ki se nato potrdi tudi v njegovem izkustvu, bo začel temu mediju zaupati, ga poslušati - zato, ker mu bo nudil intrigantno in ga odvračal od impotentnega. Informativnost je k sreči še vedno eden od malikov nekaterih sodobnih medijev. Bralčevo izkustvo bo tako polnejše, medij pa bo imel zvestega naročnika. Volk bo sit in koza zadovoljna. Ali ni prav to tisto, k čemur mediji tudi stremijo? Morda pa sem le prevelik idealist.

Seveda bi se primeren kritiški odnos moral razvijati na vseh področjih umetniškega in medijskega ustvarjanja, da bi lahko sproti generiral primeren korpus občinstva. Preprosto na papirju, v resnici žal veliko manj. Poleg dejstva, ki ga v svojih 11 let starih (a še kako aktualnih) esejih o »Slovenski kulturniški laži« omenja Miha Mazzini, namreč, da se kritike zaradi potreb medija stalno rekrutira iz brezimnih množic (ne glede na njihovo kvaliteto), je resničnost ta, da so slovenski množični mediji (ne pa tudi manjšinski strokovni) vedno manj profilirani (razlika med rumenimi in 'resnimi' se počasi, a gotovo topi). V skupnem drncu drvijo proti banalizaciji. »Ali, in kako vzpostaviti ravnotežje in s tem institucijo zdrave kritike?« je težko vprašanje, in dobro bi bilo, da bi se ga mediji začeli zavedati. Ta pot je žal še neizsekana in neuhojena.

In tako zdaj vsi skupaj kuhamo babilonsko čorbo - iz gomile neovrednotenih medijskih izdelkov/otrobov. Jeziki tistih, ki jim bo jed servirana, ne bodo več zmogli čutiti posameznih sestavin, ne določiti okusa. Je to v interesu avtorja? Ne takega, ki prisega na kvaliteto. Je to v interesu bralca? Odgovor je enak prejšnjemu. In končno – je to v interesu potrošnika? Kaj mislite?

--

Urban Zorko, urednik rubrike Recenzije

Povezave:

Urban Zorko: Ko pesnik ne obmolkne (kolumna, Airbeletrina)