Nekoč, ne tako dolgo nazaj, so ljudje z vasi, ko so pojedli pršut – od katerega so najmanj sreče doživeli gostitelji, ker se je ta kos mesa hranil za goste, kajti revščina, za razliko od bogastva, je tisto, kar ne želimo, da drugi pri nas opazijo – ko so, kot smo rekli, pojedli pršut, je kost, ki je ob tem ostala, kost, ki so jo oglodali do zadnje žilice, tako rekoč pošmirglana kost, koristila kot začimba jedem. Tako se je včasih kuhalo: na vrtu nabereš malo zelenjave, ki jo z dvema, tremi krompirji vržeš v lonec vrele vode. Nakar vsemu temu kot najbolj dragoceno začimbo dodaš tisto kost, ki je ostala od pršuta.

Od prvega snega pa vse do zgodnjega poletja je ta kost potovala od hiše do hiše, od lonca do lonca. Premožen kmet, torej tisti, ki je imel več kosti, je z eno kostjo skuhal nekaj obrokov, nakar jo je predal naprej. Srečniki so do kosti prišli že v novembru. Toda tudi tisti, ki jim je kost pripadla šele v februarju, se niso jezili na usodo in ljudi. Kost, s katero si je cela vas kuhala kosilo, je bila izredno dober regulator socialnih napetosti in je, nenazadnje, pripravila ljudi da so, takrat ko je prišel ta trenutek, komunizem sprejeli kot nekaj najbolj naravnega na svetu.

V začetku prejšnjega stoletja je neka ženska – sodeč po zgodbi je živela nekje pri Trebinju – dajala zobe za poroko. Edina v kraju je imela zobno protezo, zato so škrbaste neveste pred poroko prihajale k njej s prošnjami naj jim posodi zobe, da bi tako zasijale na poroki, da bi bile videti lepe na sliki, ki jo bodo do smrti hranile na omari s posteljnino, katero pred molji čuva sivka, da bi, vsaj enkrat, vsaj na tej sliki, bile lepe za otroke in vnuke. Ženska je zobe brez besed vzela iz ust, jih oprala in dala. Ko je ta ženska umrla, jo je, prepričan sem, v Raj pospremila jata angelov, belih in svetlečih kot nasmeh neveste na dan poroke.

Današnji balkanski primeri dobrote in solidarnosti so nekoliko drugačni. Danes so zgodbe o kosti, ki gre iz lonca v lonec, in zobeh, ki gredo od ust do ust, samo del folklore. Ne gre za to, da naši ljudje niso pripravljeni storiti usluge, niti za to, da bi bili zaverovani samo vase. Pač pa gre današnja balkanska humanost v toku s sodobnostjo. Namesto kosti in zob se izmenjujejo usluge. Jaz tebi priskrbim gradbeno dovoljenje za predel, kjer je gradnja prepovedana, ti meni priskrbiš zaščito pred sodno gonjo za tisto, kar sem storil, pa po zakonu ne bi smel. Ti meni lahko pomagaš na policiji, jaz tebi v občini. Ko se pripoveduje te nove primere človeške solidarnosti, pripovedovalec, ki zadevo po pravilu razlaga v kvazi-zarotniškem tonu, zgodbo navadno zaključi z uničujočo poanto … Ki se glasi takole: tako je to v življenju – dobro se dobrim vrača. Gre za to, da v tukajšnjem sistemu vrednosti obstaja vrsta uslug, ki so sicer nezakonite, a globoko človečne in moralne.

Človek opazuje dogajanje in si misli: ko mi bo vse to postalo normalno, bo to pomenilo, da jaz več nisem normalen. Ampak ni tako. Potrebno je nanovo definirati normalno.

Stvar je v tem, da navedeni primeri uslug-protiuslug niso anomalija, temveč sam Sistem. Na kratko: kjer je korupcija tako razširjena kot na prostorih ex-Yu držav, je borba proti njej anomalija, medtem ko je sama korupcija del dominantnega sistema vrednot. Zato je statistika, ki je prav tisti del sistema, ki naj bi določil stopnjo korupcije, povsem neverodostojna – ker je tudi sama statistika skorumpirana. In s tem je, čeprav je netočna, paradoksalno, obenem tudi normalna. Tezo je potrebno izpeljati do konca: glede na to, da je jasno, da korupcija predstavlja svojevrstno odstopanje od pravil, je v trenutku, ko korupcija postane pravilo, nekoruptivnost skrajno koruptivna.

Fotografije, ki jih bomo sodobniki pustili tistim, ki pridejo za nami, so polne ljudi širokih nasmehov in belih zob in se ne razlikujejo bistveno od fotografij nevest s sposojenimi zobmi. Na fotografijah, po katerih bi bili radi zapomnjeni, se ljudje navadno smehljajo. Navadno so videti zadovoljni, kot bi želeli reči, da je bilo vse v njihovih življenjih urejeno in – normalno. Po drugi strani na teh slikah nikoli ni ženske, ki je posodila svoje zobe in omogočila nasmeh. S to žensko v ozadju, za nami, ki z nasmehom potrjujemo svoj uspeh in srečo, bi bila slika videti zbegano in zloslutno. Brez te ženske slika o nas ne govori ničesar.

--

Prevedla: Dijana Matković

Povezave:

Andrej Nikolaidis: Sarajevski atentati (kolumna, Airbeletrina)