Dejan Čančarević, Prosecanje IV

Ti lahko nekaj storim, me vpraša Dejan prvi večer po njihovem prihodu v Slovenijo, s čimer iznenada preseka svoje hiperaktivno pripovedovanje o stripih Zografa, grafitih iz Beograda, o glasbi Dorit Chrysler.

Ti kar, odvrnem.

Pogleda me, kot bi hotel še enkrat pretehtati, če res lahko, nakar me odločno povleče k sebi in močno objame.

To sem pa res potrebovala, rečem, ko se po dolgem objemu odlepiva.

Ti vidim na obrazu, se zasmeje. Tale Evropska unija vam ne dene preveč dobro, kaj?

Eh, zamahnem z roko. Bolje da ne začnem s to zgodbo.

Zato pa Dejan nadaljuje s svojo. Ravno smo se namestili na klopce pred Jallo. Dejan, Jasmina in jaz. Dejan sedi na moji levi, na desni Jasmina. Ne morem se odločiti, katerega od njiju imam po teh nekaj urah poznanstva raje. Dejana z razigranostjo otroka, ali Jasmino, ki mi v intervalih citira poezijo o spominjanju morja. Z obeh strani prihaja val južne topline in najraje se nadaljnjih nekaj ur ne bi premikala.

Pomisli, pravi Dejan, že več kot trideset let živim s svojo mamo, pa nimava otrok. To ni normalno!

Reživa se kot dva pečena mačka, čeprav me nekje pod smehom boli. Tudi Dejana boli, mu vidim na obrazu. Celotna srbska generacija je zaznamovana s posledicami tistega, kar je ostalo po vojnem režimu Miloševića, katerega je ta ista mlada generacija odstranila z oblasti. Leta 2000 so verjeli, da bo bolje, da jih čaka lepša prihodnost. Pa ni tako. Zaenkrat nič ne kaže na bolje. Primer Kosovo je pokazal prav to – ne samo, da se silnice ne razrešujejo, temveč še vedno udarjajo na plan. Naravnost po glavah mlajše generacije.

Pa moja, slovenska generacija? Pa jaz? Ob študiju zaslužim ravno dovolj, da lahko živim sama. Pred mano je morje možnosti, vsaj tako se zdi. Potovanja? Mesec, dva varčujem in že lahko letim na drug konec Evrope. V Parizu študira sošolec, v Berlinu znanka. Zakaj pa ne?

Najbrž se ne bi smela pritoževati. Toda, če ima Dejan oprijemljiv razlog za tisto nekaj, kar se odraža na njegovem obrazu … kakšen je moj?

* * *

Imam sijajno idejo, pravim prijateljici, medtem ko s kozarci belega vina postajava na DSP po branju srbskih avtorjev, sredi gostega cigaretnega dima in vonja po pršutu in plesnivih sirih, ki veje z mize.

Kakšno, navdušeno vpraša.

Kaj ko bi menjali štiri slovenske avtorje za štiri srbske, napol v šali rečem, pa naj oni jutri odpotujejo v Beograd, Srbi pa ostanejo tukaj.

Super! Lahko damo še enega našega kot bonus, odvrne, nakar prasneva v smeh.

V resnici sva obe malo utrujeni od slovenske (literarne) scene, to je. Če se predolgo zadržuješ na njej, te zagotovo utrudi. Obrazi se ponavljajo in debate ostajajo ves čas znotraj istega konstrukta, ves čas zamejene z vljudno prijaznostjo. Naše male lokalne debate. Še naši trki so v svoji majhnosti lahko samo smešni. Zato, ker lahko že s čisto malo distance ugotoviš, kako obrobne so naše krize. V Sloveniji so javne afere povečini zakamuflirane zasebne težave. Časopisi so polni objav o trkih užaljenih egov. Ne gre toliko za problem majhnosti Slovenije, pomišljam, ne gre prav zares za to, da se vsi med sabo poznamo. Se spomnite filma Crash? In L. A. nobody touches you. People miss that touch so much, that we crash into each other just so we can feel something.

Prihajamo na literarne večere, bolj zaradi debat kot zaradi literature, vendar si v teh debatah itak ničesar ne povemo. Saj se samo pogovarjamo. Vsak iz distance svojega sinjega stolpa, vsak samozadosten. In tudi, ko smo drug do drugega prijazni, ko se imamo radi, se imamo radi zmerno. Ali kot pravi Marko Pogačar v eni svojih pesmi: Na koncu veš: edina stvar bolj strašna od fašizma je zmerni fašizem.

Med drugim bi prav ta verz lahko služil tudi kot ključ za dešifriranje prej zastavljenega vprašanja o tistem nekaj, kar se odraža na naših obrazih. Bi lahko trdili, da se na točki svobode, ki jo za nas predstavljajo odprte meje in možnosti, prične odtujitev, ki vodi – če še naprej sledimo Pogačarju – v zmerni fašizem medčloveških odnosov? Kako drugače naj si razlagam dejstvo, da Srbi, ob vseh eksistenčnih težavah, ki so jih doletele s strani docela depresivne, represivne in neperspektivne države, širijo toplino in ohranjajo čut za sočloveka, medtem ko se mi, državljani Slovenije, ves čas zgolj pogovarjamo, ves čas nezaupljivo vohamo, prepir pa je naš najbolj intenziven medsebojni stik?

Najbrž drži, da se ljudje v težavah povežejo, obrnejo drug drugemu. In morda drži, da če bi kdaj obstajal raj, nekakšna oaza miru, ljudje sploh ne bi vedeli, da se v njem nahajajo, ker bi jih obilica možnosti najprej odvrnila od sebe, potem še drug od drugega in sprla med sabo.

* * *

Med branjem srbskih avtorjev na DSP zaslišim prostodušen 'bravo', ki je prišel od neke gospe za mano. Prepričana sem, da je začutila, kar sem tudi sama. Da se je naravno odzvala na tisto, kar nam, pripadnikom zahodne racionalistične tradicije, kamor nas je ob obisku Ljubljane umestil Nikolaidis, tako hudo manjka, da se odraža ne samo na naših obrazih, temveč tudi v naših pogovorih, naših težnjah, ki ob poplavi vsega, kar je, ob vse večji banalizaciji sveta, redko stremijo k čem primarnem (kot je denimo primarna potreba po človeškem dotiku).

Kakorkoli že, mislim, da vem, kje bom preživela poletje. Ali kot je svojemu taksistu bojda nekoč rekel Johnny Štulić: Vozi me odavde, ja ovako više ne mogu. Samo da je Štulić, paradoksalno, potoval v nasprotno smer.

Ampak to je že neka druga zgodba.

--