| Matjaž Hanžek: Ste že opazili …? | | Natisni | |
| Prispeval Lena Vastl |
| Nedelja, 23 Marec 2008 19:01 |
Nedelja, 23. marec 2008
Ne znam dokazati, a imam občutek; ne le občutek – prepričanje – da obstajajo slučajnosti, ki niso naključne. In prepričan sem tudi, da je z današnjim dnem, 21. marcem, enako. Ta dan je namreč posvečen dvema stvarema, ki na videz nimata nič skupnega: poeziji (po odločitvi UNESCA) in strpnosti (ki je v domeni Sveta Evrope). A poezija in strpnost se še kako močno prepletata in prepričan sem, da ne samo v mojem življenju. Njuno na videz naključno sovpadanje pa je v resnici tista slučajnost, ki ni naključna.
Meni sta se v življenju obe – tako poezija kot strpnost ali bolje uživanje v drugačnosti – neprestano prepletali. Že sredi šestdesetih let, ko sem se začel ukvarjati s poezijo – ali kar je tisto moje delo že bilo – kot življenjsko potjo, sem trčil v pravoverne stereotipe. Dolgi lasje do ramen so bili provokacija za ustaljen videz normalnosti, ki je takrat obvladoval slovensko čistunstvo, pisanje, ki smo si ga privoščili v grupi OHO, pa je pomenilo nesprejemljivo zajebavanje literature, ki je vendarle resno in odgovorno delo. To »neresno zajebavanje« iz življenjsko resnih stvari pa je mene in mojo generacijo povezalo s podobnimi zajebanti iz drugih kultur; tako jugoslovanskih kot svetovnih. In kmalu sem opazil, da imam pogosto več skupnega z ljudmi iz ostalih delov Jugoslavije in sveta kot s sonarodnjaki. In »nacionalno izdajstvo« se je začelo: pesniško sodelovanje, ki je kmalu preraslo v prijateljstvo po celi Jugi. A najbolj intenzivno, vsaj zame, z Vojvodino. Ta mi je bila še posebej pri srcu zaradi svoje multietničnosti: različni jeziki, različne pisave, različno razmišljanje, ki pa je imelo skupni imenovalec – spoštovanje in upoštevanje drugačnosti. Ta moja zaljubljenost predvsem v Vojvodino je rodila tudi nekaj pesniških projektov, med drugim tudi Pesmi za Vojvodino. To je bil majhen zvezčič z nekaj listi, razmnožen v nekaj deset izvodih in razdeljen prijateljem – kot večina mojih del. Pa ogromen plakat, namenjen mednarodni razstavi vizualne in konkretne poezije v Subotici v začetku osemdesetih, ki je baje še vedno ohranjen v tamkajšnji galeriji. To prijateljstvo se je nadaljevalo ves čas in je enako močno še danes. Posebno intenzivno pa je bilo v devetdesetih, ko je bila Vojvodina kot del Srbije v blokadi in je bilo komuniciranje z njimi skoraj podobno narodni izdaji. Takrat sem organiziral kar nekaj privatnih srečanj bivših sodržavljanov in še vedno prijateljev iz Srbije in Hrvaške, ki se drugače niso mogli srečati. Pri meni doma na Fužinah smo se dobivali bivši pesniški in sedanji človeški prijatelji. Sam pa sem pogosto zahajal v skoraj prepovedano Srbijo po tisti dolgi avtobusni celonočni poti preko Madžarske. Kar še vedno počnem, a po bolj udobni in hitrejši poti. Najtesnejše vezi so me povezovale z Vojislavom Despotovom, pesnikom, pisateljem in prevajalcem iz slovenščine, nemščine in angleščine. Njegovo delo – tako avtorsko kot prevajalsko – je impozantno, a žal v Sloveniji nepoznano. Kar je svojevrstna sramota za slovensko kulturo; on je namreč prevedel več kot 20 slovenskih del v srbščino in prejel Župančičevo nagrado za to svoje delo. Umrl je takoj na začetku tisočletja in njegova smrt naju je še posebej povezala. Zadnji emajl je namreč poslal moji hčerki za četrti rojstni dan: »Začelo se je Hanino tisočletje. Mi se samo švercamo!« In on se je švercal le nekaj ur. V Beograd je šel predstaviti svojo novo knjigo (Drvodelja iz Nabisala – kar je svojevrstna slika Miloševića), na odru pa ga je zadela kap. Njegovo smrt imam na kaseti še sedaj, saj je predstavitev neposredno prenašal B92. A o Vojetovi smrti le mimogrede, kot kakšna sličica, ki se mimogrede utrne in preseka tok misli, ki so bile namenjene po drugi poti. A posebno v in okoli te zadnje knjige je še mnogo čarobnosti in neslučajne slučajnosti. Kot npr. da se knjiga konča z letalskimi napadi na Nabisal, on pa je knjigo končal dan pred bombardiranjem Novega Sada. Na enem od teh srečanj pri meni doma, ko je bila, ne vem katera že, balkanska vojna na vrhuncu, je povedal, zakaj si je tako želel srečanja s slovenskimi in hrvaškimi prijatelji: »Noben politični idiot in nobena država, ki se bo predstavljala kot moja domovina, me ne more prisiliti, da bi streljal na svoje prijatelje. Pa naj so Hrvati, Albanci, Slovenci ali kdor koli.« In na to smo pili, kot smo delali tudi pred norostjo, ki so jo zakuhali tisti, ki nikoli niso imeli stika s poezijo. In takih je mnogo preveč v vseh časih. Pa tudi zdaj, če se vrnem v sedanjost. In zaradi strahu pred norostmi, ki so jih zmožne njihove ideje, jih je potrebno neprestano ponavljati, da nas ne bi presenetile z vsem svojim sovraštvom. Pa četudi bi jih včasih radi pozabili. Ena izmed takih je znana ne-misel Mića Mrkaića, ko je govoril o kulturi: »Milijarde tolarjev gredo kulturnikom, zaradi katerih umre marsikateri pacient …« V tej neokusni denunciantski izjavi lahko zasledimo ravno tisto, proti čemur pesniki nastopamo. Krivdo za umiranje hoče naprtiti tistim, ki v družbi že tako nimajo kakšne posebne moči; predvsem ne gospodarske. To, obdolževanje marginalnih, nemočnih skupin za družbene probleme, pa je glavna značilnost diskriminatornega, rasističnega pogleda na svet, ki je glavni krivec za vse vojne, v katerih pesniki ne maramo sodelovati. Marsikdo za svoje delo prejema denar iz proračuna, torej participira pri sredstvih, ki bi jih lahko namenili zdravstvu, a jim nihče ne pripisuje zločinskih namer. Tak primer je vojska, ki z nakupom orožja iz davkoplačevalskega denarja prav tako povzroča marsikatero smrt, če sledim poceni Mrkaićevim trikom. In nakup orožja je najmanj dvakrat škodljiv: prvič, ko ga kupiš in drugič, ko to orožje uporabiš. A sovražnikom kulture to ni mar. Prinašalci lepše prihodnosti, kar naj bi bili vneti zagovorniki trga in sovražniki neproduktivne kulture, obljubljajo družbo znanja, napredka, lepšega življenja in svobode. Ob teh lepih obljubah pa istočasno jemljejo pravico do ustvarjalnosti in dvoma, ki je osnovni pogoj za družbo znanja in ustvarjalnosti. Družba znanja in monopol nad resnico nikakor ne gresta skupaj. Usodo sistemov, ki priznavajo le eno resnico, poznamo: vrtenje v začaranem krogu nesposobnosti, nekritičnosti in nasilja, ki brani svoj monopol. Razvita družba pa predpostavlja sistem, kjer imajo ljudje pravico povedati, kaj mislijo, ne da bi jih nasprotniki diskvalificirali, demonizirali in jim že v naprej zapirali usta. Vključuje tudi pravico izraziti svoj dvom o čemer koli. Družba s perspektivo razvoja predpostavlja vključevanje vseh ljudi in ne le naših. To je tudi družba kulturnega dialoga, ki nasprotniku ne predpisuje hudobnih namenov, plačane propagande, neznanja ali nasprotovanja napredku. Taka družba tudi ne izključuje in stigmatizira šibkih in »nepotrebnih« ljudi, ki »zavirajo« močne. To je družba, kjer kulturniki niso morilci, ampak prispevajo svoj del k napredku. Res ne polnijo s cekini žepov novih bogatašev, ampak na drugačen način prispevajo k blaginji celotne družbe. A tega nekulturni ljudje ne morejo razumeti. -- |
Naključni prispevki: |
Korak bliže izgubljenemu Leonardu: Resnično iskanje Da Vincijeve šifreNoah Charney | Ponedeljek, 23 April 2012  Četudi pogled na mogočne freske manierističnega umetnika Giorgia Vasarija, ki krasijo stene dvorane Salone dei Cinquecento v firenškem Palazzu Vecchiu, intimno ne prevzamejo prav vsakogar, j... Beri dalje ... |
Kar je treba povedati: udarjanje po pločevinastem bobnu petdeset let poznejeManca G. Renko | Torek, 10 April 2012  Ko je Günter Grass pretekli teden v nemškem Süddeutsche Zeitungu (pa tudi italijanski La Repubblici in španskem El Paisu) objavil pesem z naslovom Kar je treba povedati in ... Beri dalje ... |
Milijonski predujem proti dejanju strasti: Primerjava ameriškega in slovenskega knjižnega trgaNoah Charney | Ponedeljek, 26 Marec 2012  Ste pomislili, da je petinštirideset tipkanih strani lahko tako donosnih, da z njimi zaslužite milijon dolarjev? To je uspelo štiriindvajsetletnemu ameriškemu pisatelju s kratkim knjižnim predlogom, v... Beri dalje ... |
Polica-(S)povednica: Kulturni boj za kulturoManca G. Renko | Ponedeljek, 13 Februar 2012 Na dan, ko sem dopolnila leto več, me je fant peljal v Cankarjev dom, da bi proslavila z Brechtovim Ustavljivim vzponom Artura Uia. Še prej mi je kupil čevlje, ker ve, da po svetu ne morem hoditi bo... Beri dalje ... |
O volitvahManca G. Renko | Torek, 13 December 2011  Spoznanje o občem brezupu naroda v zavest nikoli ne zareže s tolikšno ostrino kakor v predvolilnem času. Vidimo, kako se mediji pred našimi očmi v poplavi trivialnih afer utapljajo v lastnem znoju,... Beri dalje ... |
Polica-(S)povednica: Teža prvega septembraManca G. Renko | Četrtek, 29 September 2011 Samo en datum v letu zame ni le navaden dan, ampak mi v spomin prikliče okuse, ki sem jih imela v ustih, vonje, ki sem jih vsrkavala, ter oblačila, ki sem jih nosila. Samo en datum je, ki me spominja ... Beri dalje ... |
SLOVO IN-TE-LEK-TU-AL-CAAljoša Harlamov | Četrtek, 15 September 2011  Jst sm intelektualc (Inteligenca v 21. stoletju) Danes upam pri polni zavesti in pred pričami povedati, da sem intelektualec. Tudi večkrat ponoviti, če je treba. To je … hm, recimo temu vendarle kar ... Beri dalje ... |
Napad 120IQ ženske-intelektualkeAljoša Harlamov | Torek, 24 Maj 2011  Obrez nogomet komentira kot kak blesav inštruktor aerobike: Messi, Messi, Messi. Odkašljam se in malo spijem. Čakam. Obstaja tip moških, ki ob spremljanju nezanimivega nogometa ne zna drugače, kot da ... Beri dalje ... |
Na črno-belih tirnicahAnej Korsika | Četrtek, 12 Maj 2011  Skozi okno vagona razmišljam o Chicagu. Ime ni tako samoumevno, da bi ga takoj uvrstili v ligo New Yorka, Londona, Šanghaja, Moskve in drugih svetovnih metropol. Vendar nedvomno spada prav tja. Z ... Beri dalje ... |
PomladnaTjaša Razdevšek | Četrtek, 7 April 2011  Sonce je v mestu in mesto je v soncu. Zadnje čase se vse vrti okoli potovanj in selitev na tuje. Mene pa vznemirja občutek, da že nekaj časa nisem napolnila svoje bisage in šla po vtise, po priložnost... Beri dalje ... |
Bralka z rezervne klopi: Finžgar, Dolenc in HočevarBarbara Pešut | Ponedeljek, 21 Marec 2011  Če kdaj v mešani družbi pogovor nanese na moško-ženske odnose, vedno zagovarjam ženske. Taka sem. Priznam pa, da rada kdaj pokukam tudi na moško stran in to se je tokrat manifestiralo tako, da sem ... Beri dalje ... |
Atlas še drži svet v rokah?Tjaša Razdevšek | Torek, 8 Marec 2011  Nemalo Slovenk in Slovencev se je s Tahrirja že vrnilo z malhami nabranih vtisov, zvončkljavih spominov, pisanimi rutami muzejskih zgodb in sfinginih ugank začetka civilizacije. Razmišljam, kako sva s... Beri dalje ... |
Bralka z rezervne klopi: Utopija, Prihodnjič in Zgodba o OBarbara Pešut | Ponedeljek, 21 Februar 2011  Svobodo težko definiram zlasti zdaj, ko se mi hendikep neprestano potika nekje pod nogami. Saj jo izluščim, kakšno jedrnato misel o tem, kaj vse svoboda zame je, pa tudi kaj vse ni, a v tej silni množ... Beri dalje ... |
FridaTjaša Razdevšek | Ponedeljek, 24 Januar 2011  Zadnja novembrska sobota. Truma Slovencev na poti na Dunaj. Slovenski avtomobili in avtobusi na Frido. Vsi na Frido. Evforija, ki jo povzroči razstava ene najslavnejših mehiških slikark. Frida Kahl... Beri dalje ... |
Bralka z rezervne klopiBarbara Pešut | Ponedeljek, 17 Januar 2011 Že dolgo nisem bila v knjižnici. Je več razlogov, takih tečnih, o katerih ne maram pisati, a sem si rekla, da je morda dovolj in si enkrat že napišem v obraz, zakaj sem opustila to sladko navado. Dos... Beri dalje ... |
IN-TE-LEK-TU-A-LEC: Kozmopoliti vs. NarodnjakiAljoša Harlamov | Torek, 28 December 2010  V hiši Velikega Brada je drugi dan šova prišlo do prvega frontalnega spopada. Vsi tisti, ki ste za ceno zgolj enega evra na teden pridobili 24-urni dostop, ste imeli kaj videti! Povsem v nasprotj... Beri dalje ... |
IN-TE-LEK-TU-A-LEC: Intelektualec = marginalecAljoša Harlamov | Ponedeljek, 22 November 2010 Spoštovani g. A. Harlamov, najprej naj vas v imenu našega društva lepo pozdravim in pohvalim vašo kolumno. Končno! Zares, bil je že skrajni čas, da se nekdo loti pisanja tudi o naših križih in tež... Beri dalje ... |
Kako smo volili župane (in se pri tem celo smejali)Manca G. Renko | Četrtek, 4 November 2010 Nobena stvar me ne razveseli bolj od volitev, naj gre za državnozborske, evropske ali lokalne. Res je, da imam slednje najraje, žal mi je stavka delavcev javne televizije letos zagodla in zaradi omeje... Beri dalje ... |
Ali ste intelektualec? – REŠITE TEST!Aljoša Harlamov | Ponedeljek, 25 Oktober 2010  Z vprašanjem kdo ali kaj je intelektualec se človek navadno sreča v obliki: Ali sem intelektualec? Če ne prej, pa – kot nam veselo izpričujeta sodobna slovenska romaneskna produkcija in hollywood... Beri dalje ... |
IN-TE-LEK-TU-A-LEC: Kako se je minister Golobič odločil rešiti svet pred humanistikoAljoša Harlamov | Ponedeljek, 4 Oktober 2010 Inovativna shema sofinanciranja doktorskega študija je presenečenje samo za nekoga, ki je bil zadnjih nekaj let globoko v intelektualni komi. Na njej ni nič naključnega, niti to, kako brezsramno na ... Beri dalje ... |
Vinogradi v septembruAndraž Polič | Sreda, 29 September 2010  Še zadnji memento junijskih dni pred počitnicami v domovini in potem sledimo tekočim dnevom. Preden smo prilepili gume na vroč asfalt do Ljubljane, se je zgodilo pesniško slovo od ambasadorja Franc... Beri dalje ... |
Literati in poeti, ki jezik ohranjajo resničenManca G. Renko | Ponedeljek, 27 September 2010  Ponovno lahko napišem, da je pisanje garanje, in nejeverne o tem, če nihče drug, nedvomno prepriča Jonathan Franzen, ki je svoj zadnji roman Freedom (Svoboda) neprekinjeno pisal devet let. Na trenut... Beri dalje ... |
Mlada koruzaAndraž Polič | Ponedeljek, 6 September 2010  ... zazvonil je telefon! Bila je Cat, ki mi je navdušujoče razlagala o domači bio zelenjavi kolega Vojte, naprodaj kar med knjigami kavarnice Šejkspir. In še kozji sir, jajčka ter kravje mleko ... s... Beri dalje ... |
Na naših avtobusih (še) ni teofilovGoran Vojnović | Ponedeljek, 30 Avgust 2010  Pred dnevi je tudi pri nas zaokrožila novička, da se je Teofil Pančić, malosrbski kolumnist, literarni teoretik in še vse kaj hujšega, po lastni krivdi znašel sredi miroljubne Velike Srbije v Zemunu, ... Beri dalje ... |
Smrt neke civilizacijeManca G. Renko | Ponedeljek, 23 Avgust 2010 Medtem ko se (samooklicana) strokovna javnost že nekaj tednov vzemirja zaradi nagrade za življenjsko delo, ki jo bo na letošnjem arhitekturnem bienalu v Benetkah prejel Nizozemec Rem Koolhass, si vest... Beri dalje ... |
Pisma iz praških kavarn: Vročinske mrzliceAndraž Polič | Sreda, 28 Julij 2010 Kje sem, kdo sem, kaj sem?, pa še kaj bi se lahko vprašal, če bi imel silo, ko je temperatura v senci presegla še znosno delovanje nevronskih mrež in mi je spet postalo jasno, da je Hegel za Fenomenol... Beri dalje ... |
Vse nogometne pravljiceManca G. Renko | Torek, 13 Julij 2010 Najočitnejše stvari so najbolj skrite. Tako je bilo vsaj z nastajanjem te kolumne. Nešteto idej za pisanje sem že imela v glavi, pa sem jih vedno znova ovrgla, češ da so preveč banalne, pretenciozne, ... Beri dalje ... |
PISMA IZ PRAŠKIH KAVARN (junij)Andraž Polič | Ponedeljek, 28 Junij 2010  Spet nazaj v zračni luki: mislim, da se »on the air« nisem oglašal že od začetka pomladi oz. od svetovnega dne poezije, zato bom tokrat zgostil nekaj praškega dogajanja, ki se je odvijalo v teh meseci... Beri dalje ... |
O nedotakljivosti slovenskih klasikovManca G. Renko | Četrtek, 17 Junij 2010 Misliti mi je dalo deset kratkih recenzij, ki sem jih prebrala v majski številki enega izmed najboljših časopisov, nemškem tedniku Die Zeit. To niso bile povsem navadne recenzije, kakršne lahko beremo... Beri dalje ... |
Kolumna: Literatura med poveličevanjem in preziromManca G. Renko | Četrtek, 20 Maj 2010  Začenjam z vrhuncem, ki navdaja s ponosom in daje upanje. Bilo je sredino popoldne, prvi dan, ko je bilo na blagajni Kinodvora mogoče dvigniti vstopnice za predavanje Slavoja Žižka z naslovom Zakaj se... Beri dalje ... |
- 0
- 1
- 2
