Sneg je zadnji roman štiriinpetdesetletnega turškega pisatelja Orhana Pamuka, za katerega je lansko leto prejel Nobelovo nagrado za literaturo. Pamuk je napisal sedem romanov, med katerimi najbolj izstopajo Bela trdnjava, Ime mi je rdeča in omenjeni Sneg. Gre torej za nadvse ustvarjalnega pisatelja, ki velja za trenutno najbolj prevajanega avtorja v Evropi. Njegove romane zaznamujeta izrazita liričnost in barvita melanholičnost, kar je med drugim posledica dojemanja kulturnih razlik v rodnem Istanbulu in Turčiji.

Roman Sneg se začne kot subjektivna pripoved pesnika Ka-ja, ki se nekega snežnega dne z avtobusom odpravi iz Istanbula v odročno in revno mestece Kars, kjer je priča revolucionarnim političnim preobratom, umorom in strastni ljubezenski zvezi. Ka je pred tem dogodkom živel v Nemčiji in gleda na dogodke v Karsu z ambivalentnimi občutki zahodnjaka, v katerem se prebujajo spomini na otroštvo v Istanbulu. Nenehno je razpet med svojim ateističnim prepričanjem in porajajočo se vero v boga, ki ga ugleda skozi subtilne pesniške utrinke in skozi ljubezen do turške ženske. Čeprav pride v Kars z namenom napisati članek o volitvah in samomorih deklet, ki ne želijo sneti naglavne rute, hitro izgubi status nevtralnega opazovalca in postane glavni akter v političnih in medsebojnih odnosih krajanov. Bralec, ki skozi zgodbo vedno bolj ugiba, ali ne gre za fantazijsko pripoved samega avtorja, je na koncu romana presenečen, ko odkrije, da je glavni junak avtorjev prijatelj. Konec romana namreč razkrije realistično-dokumentarno noto pripovedi, saj se v zgodbi pojavi avtor sam, ki raziskuje ozadje Ka-jevega bivanja v Karsu.

Pisatelj skozi roman spretno zapeljuje bralca s fleksibilnimi mejami med realnostjo in fikcijo, kar se kaže v podrobnih opisih Karskih gledaliških predstav, za katere se izkaže da so neke vrste politični in filozofski manifest, ki skozi umetnost ustvarja realnost mesta. Časopisi pišejo o prihodnjih dogodkih kot da so se že zgodili, avtor pa na več mestih poseže v sedanjo razlago dogodkov z napovedovanjem tragične prihodnosti glavnih akterjev. Fleksibilnost časa, prostora in hitrega dogajanja (revolucionarni udari, ljubezenske zveze in politični preobrati se v treh dnevih Ka-jevega obiska mesta kar nekajkrat zasučejo) so izpeljani tako spretno, da se bralcu dozdeva, da je sam del zgodbe, ki jo lahko s svojim branjem poljubno odlaga.

V zgodbi so na eni strani prikazani verujoči islamisti na čelu z Modrim, ki je duhovni vodja dijakov verske šole in deklet z naglavnimi rutami, od katerih država zahteva da jih ob vstopu v šolo snamejo in s tem pokažejo solidarnost z liberalnim Zahodom. Na drugi strani pa nastopa državni aparat z vojsko, policijo in gledališkim manipulantom Sunayem, ki prireja gledališko-politične spektakle, da bi izpodrinil »verske skrajneže«. Glavni junak Ka se lovi med enimi in drugimi in v svojem nenehnem iskanju oz. beleženju sreče niti ne opazi, da je postal odposlanec tako enih kot drugih, ki mu postavljajo vedno hujše pogoje. Ka je tako ateist kot verujoči, tako skrajen in nevtralen obenem, da je hkrati »od vseh in nikogar«. Igralec Sunay mu na nekem mestu da vedeti, da je njegova vera samosvoja:»Tudi če bi res verjel v Boga, ne bi imela sama vera nobenega smisla. Moral bi verjeti na enak način kot reveži; moral bi postati eden izmed njih. Samo če ješ, kar jedo oni, če živiš tam, kjer živijo oni, če se smejiš istim šalam in se razjeziš vsakokrat, ko se razjezijo oni, potem lahko verjameš v njihovega Boga. Če živiš popolnoma drugačno življenje, ne moreš moliti k istemu Bogu kot oni.«

Ka v svoji življenjski ogroženosti, politični neopredeljenosti in ljubezni do Ïpek, dobiva inspiracijo za pisanje pesmi, ki jih glede na spominsko, razumsko in domišljijsko tematiko oblikuje v kristal snežinke. Na žalost v knjigi ni niti ene same Ka-jeve pesmi, kar Pamuk opravičuje z dejstvom, da se je beležnica s pesmimi izgubila oz. so jo ukradli njegovi morilci. Opisi tišine in miru, ki ga prinaša sneg,  daje slutiti prisotnost boga ter naredi bralca skupaj s pesnikom verujočega in blaženega. Zdi se, da lahko avtor vsak svoj notranji vzgib in občutje preslika neposredno v bralca, s čimer doda pripovedi pridih poetičnosti in mistike. Dramatičnost zunanjega dogajanja in notranji mir glavnega junaka sta v takem sožitju, da se bralec kar ne more načuditi drsenju in »spolzkosti« ubesedovanja tega genialnega pisatelja. Pohvaliti velja tudi odličen prevod Jureta Potokarja, ki spretno prenese lirično pripoved v slovenski jezik in omogoči bralcu, da mu Sneg še dolgo ne skopni v glavi.