Obravnavanje naštetih dejstev sicer ne pove ničesar ključnega o samem literarnem delu, vendar je mimo teh podatkov nemogoče zato, ker izrekajo trpko resnico o umetnikovanju na splošno, kjer je morebitna kakovost ustvarjanja drugotnega pomena, saj je za pritegnitev bralcev, gledalcev, poslušalcev dovolj že nekaj priljudnih referenc na platnicah ter pretentana uporaba potrošniškega angažmaja in mehanizmov (samo)reklame. Kakorkoli, trilogijo je mogoče označiti kot vsebinsko zaključeno ter v večih pogledih intrigantno pisanje, ki pa ga natančnejše kritiško tehtanje ne more uvrstiti tako visoko, kot bi morda sklepali iz medijskega pompa, ki ga je bil roman deležen.

Trilogija ali kar maratonska ljubezenska epopeja o Franetu in Manji si vzame veliko knjižnega prostora: razpleta se v treh delih na vsega skupaj nekaj manj kot 1000 straneh. Tri knjige zamejujejo tri leta, časovna podlaga dogajanju pa je razburljivo zgodovinsko obdobje na prehodu v devetdeseta, ko je Slovenija sredi največjih političnih preobratov ter sredi viharnega obdobja osamosvajanja. Čas, ki sledi osamosvojitvi in je delno prav tako »pokrit« v Gradišnikovem romanu, zaznamuje tudi prebujanje nekaterih prikritih tem, kot so (sicer že prej razkrita) množična povojna grobišča, »izbris« slovenskih državljanov ter srh zbujajoče prvo razgledovanje po udbinih arhivih. V  romanu Roka voda kamen je mogoče najti mnoge zanimive literarne obravnave in reference, ki črpajo prav iz nabora zgoraj omenjenih politično-zgodovinskih tem, vendar gre preveč intenzivna obravnava zasebnega romanu na škodo, saj v našem primeru presega meje literarnega in v viharniškem emocionalnem zagonu poseže na območje trivialnega nedeljskega sproščanja ob priročniku za osebno rast.

Kamen čisti vodo, voda čisti roko, roka čisti kamen. Gre za slovensko različico slovite družabne igre – izštevanke, ki se v anglofonskih deželah igra s papirjem, škarjami in kamnom, kjer je pozicija vsakega od predmetov v razmerju do drugih dveh v negotovosti. V takšni situaciji sta tudi Frane in Manja, ki sta v medsebojnem odnosu na milost in nemilost prepuščena negotovosti čustvenega hazarda, neslutenih psiholoških preobratov, zasopihanega divjanja v ljubezenskem pregonu, neutrudnega »razčiščanja«, odraščanja, samospoznavanja ter čustvenega ekshibicionizma, ki vodi k ničemer drugemu kot h klišejskemu »happy endingu«. Trilogija, ki jo avtor pripoveduje v dnevniški obliki, je pravzaprav literariziran (ali bolje - fabuliran) avtorefleksivni tekst, ki izvira iz zgoraj omenjenega obdobja, ki ga avtorju kot tudi njegovemu literarnemu alter egu Franetu zaznamuje usodni ljubezenski dogodek. Če bi RVK res bila Ana Karenina v Vojni in miru, kar je eden od »lucidnih« opisov romana, ki bolščijo z njegovih platnic, bi namesto poljudne enciklopedije psihologije zaljubljencev brali uravnoteženo zmes fabulativnega zasebnega in javnega, kar ob intrigantnih in že nakazanih tematikah slovenske osamosvojitve ter vojn na Balkanu za ambicioznega avtorja ne bi bilo težko.

Zunanji realnosti Gradišnik nameni težo šele v tretji knjigi, ko Frane 15. aprila 1992 doživi sledečo birokratsko blamažo: »Dne 26. decembra smo vas, ker prošnje niste vložili, vzeli iz registra stalnih prebivalcev, kjer so lahko samo slovenski državljani, in vas prestavili v register tujcev – vi pa si potem niti statusa tujca niste uredili, tako da smo vas potem brisali tudi iz tega registra.« (Zveni nekako znano, kajne?) Frane je »izbrisani«. Pozno, a vendarle se pred iztekom v sklep romana avtor odloči, da je za poživitev pripovedi smiselno vpeljati aktualen političen vidik; šele zunanja okoliščina pa Franeta odpelje na rambo-misijo reševanja svoje državljanske identitete v takrat že razbesnelo vojno Srbijo. Svoje trimesečno potovanje po Srbiji pripovedovalec v svoj dnevnik zapiše kot skrajšano ter podrobnosti okleščeno retrospektivo, kar ponovno dokazuje, da romanu primanjkuje želje, da bi iz notranjega sveta junakov vstopil tudi v zunanjega ter poskusil med njima poiskati ustrezno literarizirano ravnotežje. »Ta dnevnik ni in noče biti dr. roman. /.../ Je skrajno resna stvar: je sredstvo samospoznave.« Frane je redko zmožen pogleda izven (sicer razkošne) sobane lastne psihe, tako branje pa je lahko izjemno utrujajoče, sploh če bralec na mestu prenapete izpovedi vsevednega akterja pričakuje večplastno literaturo. Avtorjeva izbira psihološkega romana je sicer legitimna, vprašanje pa je, ali bo grabežljiv, literarno pogolten in obenem še nekoliko ciničen bralec pristal na ponudbo glavne jedi, kjer so literarne začimbe zmešane po receptu telenovele.

RVK je produkt relativno dolgega pisateljevega literarnega molka, v času katerega je Gradišnik predvsem prevajal ter se sprehajal po polliterarnih žanrih, kakršna sta potopis in humoreska. V prav vseh žanrih – loteval se je recimo tudi kratke postmodernistične proze ter se spogledoval s fantastiko – Gradišnik uporablja živahen jezik, s pridom izkorišča prirojen občutek za humor ter se jezikovno, pa tudi imaginacijsko in pripovedno izkazuje na mnogih mestih RVK, kjer seže njegov literarni zamah vse od slogovnega briljiranja pa do nevrotičnega iluzionaštva, ki najbolje uspeva ravno kadar ga prekrivajo humorni toni. Na nekem mestu recimo zavrne dogmo o brezmadežnem spočetju s teorijo o Kristusu kot pankrtu, medtem ko že prej v nekem dnevniškem zapisu iz konca leta 1990 objavi poročilo, ki ga junak naslovi na tedanjega državnega sekretarja Janeza Janšo, v katerem opozarja na prihajajoč glacial in razkrije svoj antiutopični mengelejevski načrt rešitve (žal le manjšega dela) človeštva. Prefinjen humor se kaže tudi pri njegovi sproščeni obravnavi množičnih povojnih pobojev: na nekem mestu svoje delo sanatorja grobišč s tajnim žargonom poimenuje kot »Sanacijo biološke oporečnosti podzemnih voda glede na spremembe obremenjenosti podzemnih lokacij z biodegradabilnim materialom.«

Gradišnikovo privrženost opisovanju čustvene scenerije lahko sicer pripišemo za sodobni čas redki težnji, da bi na novo literarno osmislili velike izpraznjene pojme kot so odkritost, zaupanje, sreča in večna ljubezen, ali pa kot težnjo, da vsaj nekoliko popravimo vtis o junaku sodobnega romana, ki je večinoma distanciran od sebe, zadržan, otopel, po možnosti pokvarjen, pogosto izpraznjen ali resigniran, skoraj brez izjeme pa ciničen, kar je v skladu z izjavo Tarasa Kermaunerja, ki meni, da se z RVK v slovensko literaturo znova vrača kompletna osebnost. Vseeno pa gre na račun samorazkrivanja delež literarnega (vsekakor pa Literarnega), saj je terapevtsko pristopanje k romanu sorodno kultu sodobnih priročnikov za osebno zrelost in polliterarnih duhovnih knjižnih odprav, ki vodijo k vedno svetlemu koncu in razsvetljenju, kakršna doživljajo junaki (in po možnosti tudi bralci) Coelha ali Castanede.

Roman premore mnoge pomenske tančine ter na mnogih mestih presenetljivo pronicljivo psihologizacijo, ki pa vendarle prehaja meje zgolj literarnega in se spreminja v pogrošno žepno čtivo in psihološki priročnik »kavarniškega intelektualca«. Gradišniku tako ni mogoče kratiti zaslug za bogatitev (predvsem zvrstne) širine slovenske literature, v škodo romanu pa gre avtorjeva ekskluzivna avtorefleksivna pozicija, ki bralcu ne pušča mnogo interpretativnega prostora. Avtor namreč z RVK pušča vtis, da lahko literano samoseciranje in psihoanaliziranje legitimno nadomešča literaturo. Roka voda kamen je »roko na kamen« berljiva literarna snov, ki ponuja nezahtevnemu bralcu najbrž ravno pravšnjo zmes fikcije in realnega ter kot nalašč ne straši z zapletenimi literarnimi referencami ali vsebinsko-jezikovnimi prevrati. Kratkomalo: preboj skozi 1000 strani RVK ne zagotavlja končnega literarnega vriska, navdihnjenega muzanja (razen morda ob mazohističnem zardevanju) ali trajnega zadovoljstva, pač pa omogoča nedeljskemu bralcu instant užitek ob samospoznavanju in impulzivni introspekciji – toliko bolje, če uspe komu z njeno pomočjo harmonizirati lastno freudovsko ukleto dušo.