Po desetih letih je svetovno znanemu Bralcu dodal romaneskno odisejado z naslovom Vrnitev domov, ki zagotovo ne bo ostala neopažena. Do sedaj imamo v slovenskem prevodu štiri Schlinkova dela, poleg Bralca (2001) in Vrnitve domov (2007), sta izšli še zbirka kratkih zgodb Ljubezenski pobegi (2002) ter detektivski roman Selbova pravica (2007).

Uvod v zgodbo je topel in domač. Mlad fant po imenu Peter Debauer preživlja počitnice pri starih starših v Švici. Nekega dne naleti na del rokopisne zgodbe o nemškem vojaku, ki je pobegnil iz ruskega ujetništva in se vrača domov, doma pa ga ob njegovi ženi pričakata drug moški in otrok. Debauer na rokopis sčasoma pozabi, dokler mu čez nekaj let zopet ne prekriža poti. Misel na glavnega junaka in razplet zgodbe ga vse bolj zaposlujeta, v mestu, kjer živi, najde celo ulico in hišno številko, ki sta na las podobni tistima iz zgodbe. Ko se končno opogumi in se povzpne po stopnicah hiše, si nevede zapečati svojo ljubezensko usodo.

Odlomki iz rokopisne zgodbe prekinjajo prvoosebno pripoved in gradijo napetost. Nanizani so brez jasnega vrstnega reda, zato na nekaterih mestih delujejo konfuzno, vendar uspešno vzpostavijo pripovedno atmosfero. Vzporedno tekoča zgodba zahteva čuječega bralca, ki zna spretno vijugati med različnimi pripovednimi realnostmi in načini. Tako kot Schlinkov Bralec je Vrnitev domov kompleksna pripoved, ki jo je mogoče brati na večih ravneh. Na eni strani gre za ljubezensko in širše bivanjsko zgodbo, v kateri sledimo miselnemu razvoju glavnega lika in njegovi osebnostni rasti, ki se dogodi kot posledica različnih dogodkov. Na drugi strani pa gre za poskus relativizacije zgodovinskih dogodkov skozi osebno zgodbo vojaka, ki si prizadeva zgolj preživeti vojno in opraviti svojo dolžnost. 

Med iskanjem informacij o vojnem povratniku Peter Debauer nepričakovano doživi intenzivno ljubezensko izkušnjo. »Tudi Barbarina nežnost je bila sreča, v katero najprej nisem hotel verjeti, potem pa sem se pustil okužiti z njo,« pravi Debauer. Podobno se zgodi mlademu Michaelu v Bralcu, ki ga starejša, karizmatična in privlačna Hanna popolnoma omreži. Oba ženska lika sta moškemu superiorna in do neke mere skrivnostna. Barbara s svojo sicer predano ljubeznijo, ki je rezervirana še za nekoga in Hanna s svojo nežnostjo, ki se kaj hitro lahko spreobrne v manipulativnost. Kljub močni navezanosti, ki se razvije med Barbaro in Petrom, Peter v ključnem trenutku njunega odnosa kloni. Živi življenje brez velikih rezov, na trenutke se celo zdi, kot da sploh ni udeležen v njem. Bivanjski aspekt romana se tu razmahne in bralca sooči z nekaj nenavadnimi vprašanji. Kaj je bivanjska utrujenost? Ali je lahko posameznik utrujen od premajhne oz. nedovoljšne vpetosti v življenje? Ali kot se sprašuje Debauer: »Ali te ne utrudi, če si stvari preveč otežiš, ampak če si jih preveč olajšaš?«

Takšna in drugačna bivanjska razglabljanja so posuta po celotnem besedilu, za bralca pa je zanimiv še en aspekt romana in sicer Schlinkovo nenehno pretehtavanje dogodkov med drugo svetovno vojno, na katere se ozira skozi oči različnih likov. Eden izmed njih je vojak Karl, ki razkriva intimna in pogostokrat boleča dejstva vojaškega življenja, ki zamajejo ustaljena prepričanja o nemških vojakih, ki pustošijo po tujih mestih in pobijajo šibkejše posameznike. V Bralcu je to vlogo zasedla paznica Hanna, ki je zaradi nesrečnih življenjskih okoliščin pristala v koncentracijskem taborišču in popolnoma odtujeno opravljala svoje dolžnosti. Schlink je s tako postavitvijo likov želel opozoriti na dejstvo, da je pri opredeljevanju do zgodovinskih dejstev nujno razmišljati o razlogih, ki so privedli do določenega dejanja, ne zgolj o samih posledicah le-tega. V romanu se postavlja še eno pereče vprašanje, ki je povezano z vojnim stanjem, in sicer vprašanje umora in posledično kazni. Kaj se pri dejanju umora pravzaprav kaznuje? Nasilno dejanje? Nečlovečnost? Surovost? Ali zgolj dejstvo, da človeka, ki je pred kratkim še bil, zdaj ni več? »Morilca ne kaznujemo, ker je pokončal življenje nekega človeka brez njegove volje. Kaj bi lahko tukaj kaznovali? Kaznujemo okrutnost in zahrbtnost, s katero je storil dejanje, to se pravi razočaranje in bolečine, ki jih je žrtvi zadal pred njeno smrtjo. Toda zakaj kaznujemo umor tudi brez teh okoliščin, to pomeni umor v njegovi čisti obliki? Ne zaradi žrtve, temveč zaradi drugih. Zaradi žene, ki je izgubila moža, zaradi otroka, ki je izgubil očeta ... Zaradi reda sveta, ki ga potrebujemo in na katerega se zanašamo ...«

Poglavitni, večplastni motiv romana je vračanje. Vračanje vojaka domov, vračanje Petra k svojim koreninam, vračanje Petra k Barbari in nenazadnje vračanje Petra k samemu sebi. Schlinka očitno motiv, ki ima svoje temelje v Odisejevem vračanju na rodno Itako, izjemno fascinira, saj je odlomke iz Odiseje že Michael bral Hanni v Bralcu, podrobno o Odiseji pa poroča tudi Peter, ki jo v nespečnih nočeh mrzlično prebira in išče vzporednice z Odisejevimi doživetji v svojem življenju. Odisejevo in hkrati Petrovo »vrnitev domov« je Schlink tokrat še prav posebej ovekovečil, saj je z njo naslovil roman. Vprašanja, ki se skrivajo za naslovom so naslednja: Kaj vse mora posameznik prestati preden se zares »vrne domov«? Ali so boji, ki jih pri tem bije, pretežno notranji ali zunanji? Ali je ob vrnitvi domov posameznik pomirjen ali pa je namen vračanja že samo vračanje? Roman je zaradi različnih pomenskih ravni »dóma« izjemno aktualen; dom kot domovina, dom kot hiša, dom kot družina, dom kot abstraktna notranjost in celo dom kot religiozna entiteta. Vse omenjene ravni kličejo po identifikaciji in nagovarjajo bralca. Poleg tega roman problematizira eno izmed ključnih vprašanj sodobnega posameznika in sicer vprašanje trdnosti. Kaj botruje občutku trdnosti v svetu? Trdna in čista preteklost? Trdna in jasna sedanjost? Ali trdna in dorečena prihodnost?

Po izidu Bralca, je Schlink v enem izmed intervjujev dejal, da je njegova knjiga uspešna zato, ker je ena izmed prvih, ki se ukvarja s tem, kako se povojne generacije soočajo s preteklostjo ter z vlogo, ki so jo v njej odigrali njihovi vzorniki. Roman Vrnitev domov je zastavljen v podobnih okvirih, vendar se zdi, da mu ne uspe predati sporočila na tako jasen in zgoščen način kot Bralcu. Med branjem ima namreč bralec nemalokrat občutek, da je ujet v notranji svet neskončnih samogovorov protagonista, ki so pogosto sami sebi namen. Kljub slogovni dovršenosti ter relevantnim vprašanjem, ki jih roman zastavlja, knjiga po vsej verjetnosti ne bo dosegla slovesa in svetovne prepoznavnosti starejšega brata, a bo ponovno aktualizirala nemško preteklost in preko te preteklost vsakega izmed nas.

--