Taja Topolovec
Majda Koren: Eva in kozel, Mladinska knjiga, 2006.
Irena Velikonja: Poletje na okenski polici, Državna založba Slovenije, 2007.

Nedelja, 2. december 2007

Čeprav najdemo letošnji knjigi, nagrajeni z Večernico, v knjižnici na različnih policah – kratke zgodbe z naslovom Eva in kozel na nizkih policah za cicibane in roman Poletje na okenski polici med mladinsko literaturo -  lahko med njima vlečemo vzporednice. Prvoosebni pripovedi dveh deklic, osnovnošolke in gimnazijke, se namreč obe vrtita okoli osamljenosti, vrstniških in družinskih odnosov, ki jih junakinji dojemata in rešujeta vsaka na svoj način. Ob zgodbah, ki se sicer pleteta vsaka v svojo smer, se prav reprezentacije odnosov, predvsem meddružinskih, kažejo kot zanimivo polje primerjave.

Pisanje Majde Koren je mlajšim bralcem poznano iz Cicibana, kjer je avtorica objavljala tudi zgodbe, zbrane v zbirki Eva in kozel, malo starejši bralci poznajo najstniški Župcin dnevnik, medtem ko so danes že odrasli bralci verjetno sledili prigodam rožnate pošasti Mici, ki so bile prav tako objavljene v Cicibanu pod skupnim naslovom Mala pošast Mici. Zanimivo, da lahko med zgodbami o Mici in nagrajenimi zgodbami o Evi in kozlu opazimo razločno sovpadanje v skeletu: junaka zgodb sta otrok (v prvem primeru deček, v drugem primeru deklica) in njegov skrivni zaveznik (v prvem primeru rožnata pošat Mici, v drugem primeru modri kozel), v opredmetenju katerega se domišljija vplete v sicer zelo realistično zastavljeno pripoved. Vendar pa je značaj obeh zaveznikov precej različen: medtem ko je Mici nagajiva pošast, ki sebe in dečka občasno spravlja v težave, je kozel mešanica med domačo živaljo, ki je Eva nima, prijateljem in nadomestkom skrbnega, modrega odraslega.

Junakinja prvenca Irene Velikonja, romana Poletje na okenski polici, je že prerasla kozle, ki bi jo med njenimi šolskimi obveznostmi čakali na domačem balkonu. Kozle so zamenjali namišljeni sanjski princi, katerih prihod čaka v začetku poletja, sedeč na okenski polici: “Zato čakam in visim na okenski polici. Ker vem, da mora priti. In dokler ga za pet sekund ne vidim spodaj na cesti, bo moje življenje stalo.”  Čeprav se na trenutke zdi, da poskuša avtorica svojo junakinjo, njena razmišljanja in želje iztrgati iz središčenja okoli pasivnega čakanja na višek počitnic, če ne že višek njenega celotnega življenja, se zgodba vedno znova ujame v jasne tirnice: čakanje na odrešitelja moškega spola, ki se bo prikazal na konju, motorju ali kolesu pod njenim oknom, ob pogledu na katerega bo “malo trapasto, kot kakšna kozica, poskakovala po stanovanju.”

Junakinji obeh literarnih del, Eva in najstnica, ki poletje presedi na okenski polici, izhajata iz podobnega, očitno mestnega okolja, kjer živita v bloku, prav tako sta podobni njuni družini. Živita z zaposlenima mama, očeta sta se ponovno poročila in imata vsak še eno hčer – dojenčico. Obe deklici s svojima očetoma preživljata en dan na teden (“Torek je dan za očija,” pripoveduje Eva) in del poletnih počitnic. Eva si potiho želi, da bi bila njena starša spet skupaj, čeprav ve, da se “nimata več rada”, napetosti med nekdanjima partnerjema pa v zgodbah niso izražene neposredno, temveč zelo subtilno. Ko želi deklica skriti pred mamo (namišljenega) kozla, ki nekega dne prikoraka k njej v stanovanje, namreč razmišlja tako: “Ali pa bom rekla, da je plišasta igrača, ki mi jo je podaril oči. Če omenim, da jo je podaril oči, je še pogledala ne bo.”

Kljub temu, da poskušata zgodbi prestopati okvirje s tem, da svoji junakinji postavljata izven t.i. tradicionalne družine, se nikakor ne uspeta ogniti jasni, zelo stereotipno osenčeni razdelitvi vlog glede na spol. V obeh zgodbah sta očeta tista, ki sta si ustvarila novo družino, pri vzgoji svojih prvorojenk imata obstransko vlogo, materi jima očitata neodgovornost  in tako oba ostajata občasna očeta za prosti čas in počitnice. Materi sta tisti, ki vzgajata in sta strogi, zato se Eva takrat, ko ne naredi pravočasno naloge, boji jeze matere in ne očeta. Prav tako je pri junakinji, ki je že gimnazijka;  jasno, da vsa pravila v njenem življenju - o odhodih in prihodih domov, druženju z vrstniku in prehrani - postavlja mati. Ženskemu delu roditeljskega para ostaja tudi priokus razočaranja ob razpadu partnerske zveze, ki ga vsaj gimnazijkina mati utaplja v občutku, da je “popolna mama” - dokler na prizorišče ne stopi nov moški in je odreši te vloge. Smisel življenja ima jasno dinamiko tako pri materi kot hčeri: življenje je lepo takrat, ko ga osmišlja uspešna ljubezenskega zveza z moškim (čeprav mati na nekem drugem mestu v romanu podučuje deklico, da “fantje mislijo samo na eno stvar”).

Čeprav mlajša, je Eva mnogo bolj osamljena posameznica, ki ima edini zares zaupen odnos vzpostavljen s svojim kozlom. Vendar, ponovno, kozel ne nadomešča samo vrstnika pri igri - večinoma je on tisti, ki ji pomaga pri domačih nalogah, posluša njene šolske prigode in težave, rešuje zamere, tolaži in Evo občasno poduči o tem, kar je prav in narobe – na trenutke torej prevzame vlogo nekakšnega poosebljenega nadjaza. Zgodbe se ne odvijajo proti jasnemu zaključku, gre prej za nizanje majhnih zaključenih dogodkov z istimi akterji in ne jasno začrtan psihološki razvoj junakinje: kozel tako ne služi kot začasen družabnik, ki ga deklica opusti ob razrešitvi osebnostne krize, saj ga v zadnji zgodbi vzame s seboj na počitnice in se od njega nikakor ne namerava ločiti.

Vendar lahko Evine eno-stavčne pripovedi brez zunanjega komentarja beremo kot mnogo bolj konsistentne v primerjavi z monologi najstnice na okenski polici. Ti občasno zapadejo v obliko osebnega dnevnika, dokler le-te ne podre jasen in nespregledljiv nagovor bralstva, ki v hipu razblini iluzijo o sledenju zelo intimnim, neizgovorjenim mislim junakinje. Besedilo, ki poskuša slediti besedišču in toku zavesti sodobnega, a netipičnega najstnika, poskuša stereotipna deljenja (med izkoriščevalskimi lepotci in pozornimi princi s štrlečimi lasmi, lepimi avšami in pametnimi dekleti itd.) presegati s poglobljenimi razmišljanji o odnosih in življenju, ki se vse prerada izpišejo v obliki zdravorazumskih krilatic o “sledenju lastni naravi” ali “igranjih na prvo žogo.”

Četudi nam avtorica poskuša predstaviti junakinjo Poletja na okenski polici kot unikatno posameznico, ki ne pripada zares svoji vrstniški skupini, saj raje reflektira življenje kot se upira brez razloga, deklica s svojim pristopom k svetu ne uspe izvleči romana iz mnoštva že obstoječih najstniških romanov. Čeprav je komisija ob podelitvi Večernice roman označila kot “problemski roman z neproblematično junakinjo”, je problem romana prav to, da ne poseže po dovoljšnih globinah ali jih prehitro prekrije z instantnimi rešitvami kot je ogled kino predstave v družbi fanta. Od dekleta, ki je zaključilo prvi letnik gimnazije in v prostem času bere Millerja, bi bralec in bralka le pričakovala nekaj več kritično ali ironično podprtih refleksij, pa čeprav gre “samo” za problem premajhnih prsi.