Ana Geršak
Margarite Yourcenar, Anna sorror..., Študentska založba, zbirka Beletrina, 2007
Nenavaden položaj, ki ga kratki roman Anna, soror … zavzema v ustvarjalnem opusu Marguerite Yourcenar, je po svoje le odsev skritega ustroja pisateljičine literarne geneze: ne glede na kronološki nastanek del so bila čisto vsa (če verjamemo Yourcenarovi na besedo) zasnovana že v zgodnjih mladostnih letih. Značilne teme mladostnega obdobja, ki ga zaznamuje predvsem tihi boj introvertiranega subjekta s strastjo, ki je večja od njega in ga ves čas razžira, dokler ne postane strast sama (Alexis ou le Traité du vain combat, Le coup de grâce, proces je zagotovo najočitneje prikazan v zbirki prozne poezije Les Feux; tu so še fragmentarni teksti nesojenega romana-oceana La Mort conduit l’attelage, sredi katerih najdemo tudi proto-verzijo Anne, soror …, tedaj pod imenom D`après Greco), so se kasneje morda res umaknile vodilni, v zgodovinsko stvarnost vpeti fabuli, toda nikdar niso zares izginile, le proniknile so v sekundarni narativni plan, zaobjete v pogled, v gesto, v neizrečeno misel katerega od junakov.

Vprašanje, ali delo Anna, soror … uvrščati med zgodnjo (čas geneze) ali pozno (čas dokončne izpopolnjenosti) Yourcenarino prozo, je prav zaradi koherentnega, univerzalnega tematskega ustroja celotnega avtoričinega opusa in že zelo zgodnje idejne zasnovanosti, po svoje nesmiselno. Trditev se morda zdi krivična, toda v tem primeru je mišljena z vsem dolžnim občudovanjem: Marguerite Yourcenar je bila ena izmed tistih, ki so celo življenje pisali eno samo zgodbo in jo med bralce razkropili v razpršeni obliki skrbno izpiljenih, samo-stoječih fragmentov. Njen jezik je zasičen z metaforami, simboli, semantičnim paralelizmom; toda kljub pomenski gostoti ostaja klasično (nekateri menijo celo – klasicistično) preprost, jasen, dovršen.

»Brat, zakaj me niste ubili?«
»Pomislil sem na to,« je rekel. »Mrtvo bi vas ljubil.«
Šele tedaj se je obrnil. V polmraku je nejasno videla njegov razdejani obraz, ki je bil kot razjeden od solz. Besede, ki si jih je vnaprej pripravila, so ji zastale na ustnicah. S sočutjem, polnim obupa, se je nagnila k njemu.
Objela sta se.

In vendar narativna strategija Yourcenarove ni tako shematsko preprosta kot se zdi: tisto, kar od zunaj izgleda kot tragedija, je v resnici samovoljna daritev človeka, ki se žrtvuje za srečo svoje ljubezni. Miguel se odpove življenju, zato da bi bila Anni prihranjena smrt, zato, da bi bilo obema prihranjeno življenje v naveličanosti, izčrpanosti ali kesanju in sramoti, do katerih bi morda prišlo pod vplivom zunanje okolice (»glas ljudstva«, ki tako ljubezen obsoja, predstavlja oče). Yourcenarova je pri tem strašljivo jasna: popolna sreča v ljubezni je možna le za ceno žrtvovanja in prek podoživljanja halucinogenih reminiscenc. Strast je treba ubiti preden se ohladi in banalizira v vsakdanu; občutku gorenja je treba dati možnost, da dokončno izgori. Tistim, ki ostanejo, pa je usojeno, da živijo od ostankov nekdanjega plamena.

»Luctu meo vivit«, živí z mojim žalovanjem: po bratovi smrti je Annino življenje le še ohranjanje osnovnih vegetativnih procesov, ki držijo smrt na varnostni razdalji. Dnevi se pretakajo, ne da bi bili opaženi, mladost se prelevi v starost; Anna se je zaprla v svet preteklosti.

»Luctu meo vivit«, živí v mojem žalovanju: njena zunanja in notranja podoba se prelevi v senco nekdanjega bistva, ki pusti, da življenje celih trideset (ali več) let teče preko nje, ne da bi se ga kdaj skušala (ali sploh – želela) dotakniti. V zadnjem dejanju razpleta se Annina zgodba raztopi v začetek tistega časa, ko bi edinkrat v življenju lahko rekla, da je bila srečna.