Pascal Bruckner, francoski filozof in pisatelj, ki bo naslednje leto dopolnil 60 let, je poznan svetovni javnosti po svojih kritičnih filozofskih in političnih esejih, ljubiteljem filma po noveli  Lunes de fiel, ki je Romanu Polanskemu služila za predlogo filma Grenki mesec, slovenskim bralcem pa se je najbolj vtisnil v spomin po delu Nenehna vzhičenost: Esej o prisilni sreči, v katerem kritizira sodobni imperativ po nenehnem občutenju sreče, ki naj bi imel izvor že v zgodnjem krščanstvu. Vsestranski in družbeno kritični mislec, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja  sodeloval v študentskih demonstracijah v Parizu, je s svojim romanom Ljubezen do bližnjega znova napeljal mlin na krščansko miselnost, le da je tokrat na preizkušnji nauk svetega Pavla oz. njegov koncept ljubezni do bližnjega, ki v svojem bistvu ne pozna egoizma in temelji na osebnem žrtvovanju in odrekanju za blagor svetovne ljubezni.

Sébastien, glavni junak pričujočega romana, se v nekem trenutku svojega življenja odloči, da bo brezpogojno ljubezen, ki jo je dobival v otroštvu od svoje matere, delil v obliki spolnih uslug vsem ženskam, ki potrebujejo ljubezen. Čeprav pri svojih tridesetih letih živi izpolnjeno življenje z ljubečo ženo in tremi otroci, medtem ko se mu kot visokemu uradniku obeta služba veleposlanika, občuti praznino v svojem življenju. Ujetost v družbene vloge zvestega moža, predanega birokrata in zanesljivega člana elitističnega društva Ta Zoa trekei  ustvarja v njegovem življenju občutek predvidljivosti in utesnjenosti. Njegova generacija se je znašla v nezavidljivem položaju, saj so se ideali njihovih staršev, ki so sodelovali v študentskih demonstracijah, izkazali za neuresničljive, sami pa so želeli iz kljubovanja njihovim vrednotam zavzeti bolj »egoistične« interese kot so družinska sreča in vzpon po družbeni lestvici. Preobrat, ki ga doživi na praznovanju tridesetega rojstnega dneva, ko v družbi svojih prijateljev iz društva, ki spominja na prostozidarsko ložo ali celo sekto, zagleda pravo podobo njihovega duhovno izpraznjenega življenja, ga močno zaznamuje: »Iznenada sem nas uzrl take, kakršni smo bili v resnici: skopljene zveri, spodobni mali uspešneži, zadovoljni z družbenim ugledom, kakršen se nam je obetal. Imeli smo se za izjemne osebnosti, pa smo bili le prilagojeni izdelki sistema, plavajoči z glavnim tokom. Predhodnike smo obtoževali izdaje: z obtožnico smo samo prikrivali, da sami nismo imeli ničesar več izdati, nikakršnih vrednot poteptati. In med vsemi temi udomačenimi živalmi sem bil sam še najbolj zaprašen, še najbolj okostenel.« Ko mu nekega lepega dne starejša ženska ponudi denar za spolne usluge, se zave svojega pravega poslanstva, ki temelji na altruističnih načelih ljubezni do bližnjega. Najame si stanovanje, v katerem gosti ženske iz različnih družbenih slojev, jih razvaja in na vse načine zadovoljuje: »Obdarovati človeka, hkrati pa drugemu obljubljati usluge, če bo le dovolj potrpežljivo počakal nanje: to je postala moja nova veroizpoved. Moji naključni koitusi so orali prepoznavno čustveno brazdo, v njeni sledi je vsaka posamezna ženska prevzemala štafeto palice od predhodnice in jo predajala naslednici. Gojil sem ljubezen do bližnjika, predvsem pa do bližnjice, do tiste, ki je bila naslednja v vrsti… Spolnost sem ožemal kot živo spužvo, iz katere se mi je v naročje cedila naslada.«

Ko spozna Doro, mlado mulatko židovskega in karibskega porekla, dobi njegovo prostituiranje tudi religiozno noto, saj skupaj osnujeta nekakšno vero v univerzalno ljubezen do vseh nepriviligiranih, zanemarjenih, bolnih in revnih ljudi, ki potrebujejo odrešujoči dotik sočloveka in zdravilno dozo orgazma. Dora, ki v svoji ljubezni do Sébastiena preživi vse faze, od egoizma in čustvenega izsiljevanja pa do občutkov krivde in osvobajajočega altruizma, v nekem trenutku razsvetljenja izjavi: »Bog je ljubezen, Sébastien. Ampak Jezus se je zmotil: namesto da je oblit s krvjo stopil na križ, bi moral leči v posteljo in kot javna deklina vsemu svetu ponuditi svojo brezmejno ljubezen z rokami, kožo in usti vred.« Njuno prepričanje v univerzalno dobrobit celotnega človeštva gre tako daleč, da Sébastien zaradi seksualnih obsesij izgubi družino in možnost napredovanja v službi, Doro pa potisnjeni občutki krivde pahnejo v psihozo, kar oba pripelje v bizarne mazohistične vode. Ko se Sébastien nekega dne znajde v rokah tistih, za katere je prepričan, da so člani »organizirane mafije«, se po pomoč zateče k svojemu najboljšemu prijatelji Julienu, vodji Ta Toa trekei organizacije, ki zaradi travmatičnega otroštva razume človeški mazohizem, po drugi strani pa ga nagon po preživetju in volja do moči ženeta v sadizem in obsesivno kontrolo ostalih članov društva. Razplet, ki se odvije na koncu romana, obrne stvari na glavo, glavni lik romana pa skozi kesanje izgubi željo po spolni združitvi, a jo kmalu zatem povrne. Medtem ko so se njegovi prijatelji pod okriljem Juliena odrekli svojim strastem, umetniškim poklicem ali homoseksualni naravnanosti ter stopili na konvencionalne poti, je Sébastien sam v sebi napravil sporazum med osebnimi željami in pričakovanji okolice.

Roman Ljubezen do bližnjega predstavlja perverzno različico krščanskega nauka o nesebični ljubezni do bližnjega in pokaže na prevlado Nietzschejeve volje do moči v življenju sodobnega posameznika. Da bi v življenju lahko obstali, moramo ohraniti v sebi razumno mero egoizma in volje do moči oz. nadvlade nad drugimi, saj nas razsipno trošenje svoje (libidinozne) energije lahko pripelje do lastnega propada. Tako Bruckner na dosleden in prepričljiv način pokaže, da se samožrtvovanje in altruizem, ki ju zagovarja krščanski nauk, izkaže za mazohističen princip, ki je v svoji osnovi perverzne narave. Posledice krščanskega nauka se še posebej pokažejo skozi osebni  razvoj Dore, ki zaradi občutkov krivde pade iz enega ekstrema v drugega. Ker ne more imeti Sébastiena samo zase, ga najprej pod pretvezo ljubezni do bližnjega, tj. njegove žene, odtuji od družine, nato pa v imenu iste ljubezni  predaja ostalim ženskam, ki jim manjka samopotrditve. Francoski psihoanalitik Lacan, ki se nahaja nekje v osrčju Brucknerjevega razmišljanja, je nekoč izjavil, da je želja vedno želja Drugega. A bistvo te želje je tudi to, da ostaja nezadovoljena. Zadovoljitev žensk, ki si jo zastavi glavni junak, je nemogoča naloga, saj ženska za svojo zadovoljitev ne potrebuje samo moškega, temveč nekaj več, kar med drugim dokazuje tudi Dora, ki najde opravičilo za svojo prostitucijo ravno v  Bogu. Žensko razpetost med moški falus in Boga je zagovarjal prej omenjeni Lacan, ki je dejal, da je tisti pravi užitek pri ženski možen samo v domeni božjega, božanskega. O njem pa moški ne more vedeti ničesar… Sébastien najde svoj užitek in samopotrditev ravno v prepričanju, da je del tega neimenovanega užitka, ki ga izkuša Ženska: »…usta sem imel polna sokov, počutil sem se, kot bi bil pravkar deležen krsta v reki Jordan. In sem si rekel: v naslednjem življenju bi hotel biti ženska.«

Bruckner se s svojim romanom vpisuje v tradicijo francoske erotične literature in je dedič pojmovanja erotike, kot sta jo prikazala De Sade in Georges Battaile. Prvi je s konkretnimi opisi sadističnih seans vpeljal novo terminologijo na področju erotične literature in preiskoval meje neslutenega užitka, drugi pa je erotična občutja povezal s sublimnim doživetjem smrti in nečesa vzvišenega, božanskega. Brucknerjev opis erotičnih doživetij je poetičen in bralec se vedno bolj čudi mojstrskim metaforam in primerjavam, ki jih vnese v svoj roman: »Kadar držite med ustnicami to krhko arhitekturno mojstrovino, kadar z jezikom drgnete ob koren lečen ščegetavčka, lahko pri priči v miru umrete, zakaj naselili ste se v samem srcu lepote.« Opisi ženskih spolnih organov in užitkov se stapljajo z opisi religiozne ekstaze in nadzemeljskih občutij, ki jim ni videti kraja. Če je roman na eni strani odraz postmodernega liberalizma in v njem lahko zaznamo satiro na kapitalistično prodajanje vsega, kar nam pride pod roko, vključno lastnega telesa, moralnih prepričanj in čustev, je po drugi strani poetična odisejada v svet erotike, ki služi kot pobeg od sveta zlaganih vrednot in občutij. Ali kot bi dejal Battaile: »Edini način, da se pride do resnice erotizma, je drhtenje«. In dejansko, ob prebiranju romana Ljubezen do bližnjega boste zadrhteli v vsej svoji biti…