Pier Paolo Pasolini, Nasilno življenje, Založba Didakta, zbirka Gostosevci, 2006

Za romanoma Izrek in Amado mio je Nasilno življenje tretji v slovenščino preveden Pasolinijev roman. V tej fazi prevajanja lahko govorimo o adekvatnem naboru, saj so vsi trije romani vzeti iz povsem različnih obdobij pisateljevega ustvarjanja, s čimer je lažje razumeti Pasolinijevo poetiko, posamezne drobce ustvarjalnega mozaika in sploh celoten opus. Nabor seveda ostaja nepopoln, nekoliko pa preseneča tudi dejstvo, da je Nasilno življenje doživelo prevod pred svojim predhodnikom Mladi malopridneži (Ragazzi di vita). V njem se namreč bohotijo pornografski prizori, zaradi česar se je moral Pasolini braniti pred sodiščem, kar je kasneje sprožilo pisanje Nasilnega življenja kot neke vrste »povračila«, kakršnih si je v svoji karieri privoščil še kar precej.

Pasolinijevi romani se gibljejo okoli istih tem, vendar v vsakem ubira nekoliko drugačno pot za osvetljevanje svojih družbeno kritičnih idej. Tej osrednji poetiki svojega pisanja se je neposredno »ognil« le v Amado mio, kjer tematizira rajsko, nedotakljivo in v jantar časa za vedno ujeto dobo, ki jo je zaznamovala ljubezen. Zavese resničnosti pa so v času, ko je Pasolini pisal svoja Izrek in pa Nasilno življenje, že padle, kar se je ob uvedbi t.i. »poetike delikvence« tudi zelo nazorno pokazalo.

Pasolini se je z realnostjo, kakršna naseljuje večino njegovih romanov, spoznal ob priselitvi v Rim, kjer se je znašel v bednih bivanjskih razmerah delavskega razreda; izkušnja socialnega dna se je vanj zarezala tako močno, da pravzaprav vse, kar je odtlej ustvaril, nosi pečat družbene kritike. Če se Amado mio v trikotniku Marx-Freud-Kristus, ki velja za polje Pasolinijevega ustvarjalnega gibanja, na trenutke pokriva s Kristusom, velja za Nasilno življenje (pa tudi za Izrek) ukvarjanje s prvima dvema. Roman spada v avtorjevo zgodnjo fazo ustvarjanja in je tako na nek način predhodnik idejnih romanov, kakršen je kasnejši Izrek.

Ker nosi Izrek ključno informacijo o Nasilnem življenju, se bom za hip ustavila pri njem. Izrek oz. Teorema v izvirniku (kar bi bilo tehnično dosledno prevedeno kot trditev oz. logična ali znanstvena predpostavka), je bil napisan šele potem, ko je bil film že posnet, zaradi česar je zadobil značilnosti scenarija, v romaneskni postavitvi pa učinkuje kot teorem, torej trditev, ki je izpeljana iz danih aksiomov (sam avtor pa roman imenuje kar »izvid«, kar mu prav tako daje znanstveno težo). Teoretske predpostavke so v Izreku skozi naracijo izrecno izpeljane in tudi pretehtane ter potrjene ali ovržene. V Nasilnem življenju pa se zdi, da Pasolini le pregleduje vsebino svojega fabulativnega sveta in šele zbira podatke, ki jih bo kasneje teoretsko dovršeno razvil v Izreku.

Ideja družbene neenakosti se tako v Nasilnem življenju ne pojavlja programsko kot v Izreku, saj posega Nasilno življenje v sam milje ter naturalistični in na trenutke hiper-realistični etos veliko bolj neposredno. To naredi tako, da se spusti na raven likov, ki o svojem socialnem ozadju nimajo informacij, lahko bi celo rekli, da se ga ne zavedajo. Pasolinijev tretjeosebni pripovedovalec dogajanja ne komentira in ne vrednoti junakov ter situacij, temveč se z okoljem popolnoma zlije, kar prepričljivo uvaja s pouličnim jezikom. Če se zdi, da Izrek z izpeljavo učinkovito pripravljene teorije svoje junake obsodi že vnaprej, pušča Nasilno življenje upanje, ki pa je pravzaprav v obeh romanih »obešeno« na isto vsebino, kar dokazuje tudi ponavljanje istih motivov in motivnih drobcev.

Svoje prve romane je Pasolini napisal v duhu ideje družbene enakosti in pravičnejše družbe, potem ko se je leta 1948 pridružil komunistični partiji kljub mnenju, da gre pri stalinizmu za korupcijo marksizma (zaradi česar je bil iz partije kasneje izključen). »Zdelo se je, da le še v tisti razmočeni in umazani rdeči cunjači, ki jo je Tommaso zabrisal v kot sredi trume nesrečnežev, sveti iskrica upanja«. Tako je opisano Tommasovo upanje v boljšo prihodnost, ki jo nagovarja tik preden najde nesrečno usodo v požrtvovalnem boju z blatnim neurjem, ki odnaša njegovo sosesko. Na zadnji strani tako spremljamo Tommasa, ki v naturalističnem duhu umira sredi lastnih krvavih tuberkuloznih madežev, v razpletu Izreka pa se pojavi podoben motiv, le da je v skladu z naravo romana nekoliko bolj tehnicistično izpeljan: predstavnica nižjega razreda Emilia svojo prav tako »blatno« smrt najde tik ob simbolu srpa in kladiva.

Delikvenca je tista osnovna poetika, ki so se ji zmožni Tommaso, Lello, Posranko, Norec, Irene in drugi »nesrečonosci«, kakor Pasolini imenuje svoje (anti)junake, popolnoma prilagoditi in v njej sproščeno zadihati (medtem ko bralec ob njihovem vratolomno surovem načinu življenja ves čas zadržuje dih). A tu ne gre za baudelairjevsko flaneurstvo ali estetiziranje grdega, nasilje sub-proletariata pri Pasoliniju ne izzove niti obsodbe niti boemskega dobrikanja, pristopi namreč z veliko mero razumevanja in angažiranosti. Za prepričljivost skrbi s pogovornim jezikom ter maniro pripovedi, ki se simbiotično ležerno sprehaja skozi drobovje nasilja ter nastavlja povečevalno steklo nad tisti del družbe, ki ostaja s strani sociale in politike še danes (namenoma) spregledan. Roman tako v marsičem ohranja naturalistično tradicijo, saj Pasolini svoje junake prikazuje skozi matrico okolja, dobe in rodu. A če je naturalizem obsodba družbene realnosti in se pisci kot Zola, Flaubert in Maupassant cinično posmihajo sočutnim idejam in ne najdejo milosti niti za ideale, kaj šele za minljivo »kožo in kri«, je na drugi strani Pasolini apologet upanja, prepričanje v boljši jutri pa ponuja zapakirano v »rdečo embalažo«. Umirajo le ljudje, a ne ideje: Tommaso še pred svojim koncem koketira z rdečo zastavo in v zadnjem prizoru umira na blazini, umazani z rdečimi madeži krvi.

Na tem mestu se zdi zanimiva primerjava s sočasnimi literarnimi dogajanji v svetu, le dve leti prej namreč izide uspešnica Jacka Kerouaca. Z romanom Na cesti je mogoče najti vzporednice, saj se oba ukvarjata z deviantnimi liki, le da Kerouac svojih ne najde v tako brezupnih socialnih razmerah. Medtem ko se Kerouacovi gibljejo med nešteto možnostmi, ki jih ponuja prihajajoč kapitalističen ustroj sveta, se Pasolinijevi junaki od svojega okolja ne morejo odrezati in najverjetneje sploh ne vejo, da izven njihove bede obstaja veliki beli svet, ki ga na prelomu v šestdeseta počasi že naseljuje potrošniška logika. Zato se zdi, kot da bi bila romana, ki spadata v isto generacijo, pisana v povsem različnih obdobjih; razloge za to, da ostaja Pasolini zvest angažiranemu pisanju, lahko najdemo v njegovi osebni poetiki, ki ji vlada koncept t.i. »naravne žalosti«, pridobljen v zgodnji mladosti z izkušnjo socialnega dna.

Dejstvo, da se nabor prevedenih Pasolinijevih romanov veča, bi morali bralci spremljati z zadovoljstvom, če že ne z navdušenjem. Zaradi vsebine branje Nasilnega življenja samo po sebi ne more biti prijetna izkušnja, vseeno pa ga ne bi smeli zaobiti ljubitelji Pasolinijeve realnosti - realnosti, kakršne živeči izven socialnih getov največkrat ne spoznamo. Romaneskno pohajkovanje po slikovitih in surovih rimskih predmestjih je ravno zaradi tega vodilo do filma, kjer je zaživelo morda celo bolj prepričljivo kakor v knjigi. Gibljive slike so tiste, ki so prvovrstno posebnost romana – dialekt rimskih ulic – prikazale še bolj verodostojno, in čeprav prevodu Deana Rajčića ne gre očitati ničesar, so lahko zadovoljni vsi, ki se lahko branja lotijo v italijanskem izvirniku in zaslišijo, kako je lokalni dialekt »romanesco« zazvenel Pasolinijevim ušesom. Branje s pozicije poznavanja zgodovinskega razpleta in realnosti, kjer je ideja rdeče revolucije že dolgo deležna posmeha, v najboljšem primeru pa sumničavosti, v primeru Nasilnega življenja ni mogoče, saj so tragične note preveč ubrane in glasne, da bi se lahko idejni zastavitvi romana polglasno nasmihali. Nasilno življenje predvsem ni roman, ki ga prebereš in odložiš; pisanje je gladko, podobje nazorno, zvoki dialekta so očarljivi, ideje pa dovolj glasne, da odmevajo in se jih je mogoče okleniti tudi iz pozicije sodobnega, vsega vajenega in predvsem nenaivnega bralca. Bivanje v Pasolinijevi Pietralati se ne konča, ko zaprete knjigo; znal bi ostati z vami vse leto in naprej, nekako tako kot se pripekajoče mediteransko sonce nad Rimom skozi poletje in jesen prigrize v hladne mesece.