Evnuhova senca katalonskega pisatelja Jauma Cabréja se začne in konča v večeru, ko se zdi, da je za Miquela II Gensano končano vse, kar je in kar bo važno; ko mu je ostalo le še spraševanje o tem, kdaj so ključni trenutki njegovega življenja končali v nepopravljivem. (Ko spoznaš, »da je življenje polno zmot in da nam nikoli ni dano, da bi ponovili isti korak.«) V gostilni Rdeči hrast hoče njegova sodelavka Júlia izvedeti karkoli o Josepu Marii Bolósu, Miquelovem mladostnem prijatelju, ki je bil ubit v politični spletki, da bi o njem napisala članek. Rdeči hrast  pa je hiša, v kateri je nekoč živela rodbina Gensana. Miquel mora, da bi lahko karkoli povedal o Bolósu, najprej govoriti o sebi.

Govori zgodbo, ki neki družini postavlja konec; Miquel je namreč zadnji potomec svoje rodbine. Zgodbo, ki je pravzaprav preprosta, a se v niansah, ki jih postavlja slog - ki jih postavljajo besede in zgodbene plasti, glavni junak, čas in prostor dogajanja, premikanje med prvo in tretjo osebo - gradita kompleksnost in širina romana. Stric Maurici, drugi protagonist, je glas preteklosti in edini člen, ki Miquela veže z zgodovino svojega rodu. Preko njega, in preko Miquelovega spominjanja preteklosti, sega struktura iz gostilne Rdeči hrast desetletja nazaj in ponovno naprej v posledice tega preteklega časa. Roman postaja razkrivanje preteklosti, spomina; ves čas z zavedanjem, da je to početje jalovo, a nujno potrebno.

Ozračje je tisto s konca prejšnjega stoletja in njegove celote; označuje ga počasno prevrednotenje zgodb, ki so nekoč imele svojo »večno« vrednost, a se je že davno začela njihova transformacija. Konec družine, konec stoletja in bližina smrti so konec zgodbe, so pozaba vsega, tudi zgodovine, v kateri je ta zgodba nastala. Izgubljajo se temelji – tisto, kar je nekoč bil dom, je lahko zdaj nekaj popolnoma drugega: »Hiša, če jo je človek kdaj izgubil, ni drugega kot kup kamenja.«

Iz odnosa nekoga do zgodovine in družine in samega sebe rastejo razbitost sveta in znani simptomi sodobnosti: pluralizem, relativnost, negotovost. In to v romanu, katerega avtor pravi, da piše »z neverjetno vero (za nekoga, ki je tako negotov) v to, kar počne.« Izginjajoči temelji so torej še prisotni, kjer so zmeraj bili – v umetnosti, ljubezni, zgodbi. In seveda v smrti, saj  »v nekem določenem trenutku spoznaš, da smrt ni drugega kot smrt. S tem nič več ne čutiš groze...«

Roman daje s slogom, razvojnim likom in trdno strukturo vero vase ter ohranja svoj sistem. Sistem, ki sam sebi odgovarja, zakaj sploh je, zakaj je roman. Evnuhova senca je tudi zgodba oziroma vprašanje o literaturi, ki si ga postavlja in nanj istočasno odgovarja. Zgodba mora biti povedana na način, ki ni zgolj fabulativna obnova; v stavku, besedi in besedi ob njej se skriva odtenek, ki je pomemben in nujen prav za to zgodbo - to je tisti »brezupen poskus, da bi se rešili smrti«.  

Cabré preko Miquela in strica Mauricija kaže na tisti red sveta, ki se nikoli ni popolnoma razkril, kaže pa se v milijonih različicah. Red, ki ima dokončne odgovore na vprašanja, zakaj literatura je, zakaj je roman, ali zakaj je glasba v svoji matematični natančnosti njegova utemeljitev. To, kar določa zaporedje stvari, red, kot ga prinaša zadnja postaja, na kateri je vse dokončno – preteklost posameznika, družine, države, ki je ni več mogoče spremeniti, je! Red, po katerem je možno samoreproduciranje te preteklosti in uživanje ostankov – bolečine ob spominjanju in zavedanju končnosti in dokončnosti. Pasivnosti ob tem.

Cabré pravi, da pisanje ni možno brez dvoma; verjetno tudi ne bi bilo mogoče brez nasprotij.  Dvom je v trenutku večnosti, ko se zdi, da je vse končano, in da ostaja edino prepletanje, izpovedovanje zgodbe, ki se je zgodila - in je končana. Nasprotje v dvojnosti romanesknega časa in v različicah dvojice teme in svetlobe. Nekaj, kar se je zgodilo, se nikoli ne bo izkazalo v vsej svoji resnici; to je nemogoče, možno je le razvijanje lastne variante dejstev, ki to nikoli ne bodo, ker ne morejo biti. Miquel Gensana razkriva svojo družino, njeno preteklost; tako osmišljuje pomembne dogodke, ki so mu spremenili življenje, gleda v preteklost in jo hoče napraviti znosno za tisto, kar še prihaja.

Evnuhova senca je vprašanje časa in je vprašanje spomina. In je iskanje vzročno-posledičnih povezav, ki so nevidne in bodo take tudi ostale. Zavest o umrljivosti, zavest o koncu (generacije, zgodbe, družine, romana, ljubljenega). In je približevanje; ne zgolj »očitni prisotnosti smrti.«   

Povezava:

Intervju z J. C. (Airbeletrina, Veronika Dintinjana)