Daniel Kehlmann ima pri svojih dvaintridesetih letih za sabo precej literarnih mojstrovin, saj je že pri dvaindvajsetih debitiral z romanom Beerholmova predstava, po katerem je v enoletnih razmikih izdal še zbirko kratkih zgodb Pod soncem in roman Mahlerjev čas. Največji sprejem pa je zlasti pri nemških bralcih dosegel prav z romanom Jaz in Kaminski, v katerem je na ironičen način predstavil svoje videnje umetniške scene in medijskega ustvarjanja zvezdnikov znotraj slikarskih krogov.
Knjiga Jaz in Kaminski se je leta 2003 takoj po izidu povzpela na sam vrh avstrijskih in nemških lestvic najbolje prodajanih knjig. Velik uspeh lahko pripišemo tako izvirni temi kot duhovitemu jeziku in kritičnemu avtorskemu pristopu. V knjigi Kehlmann ostro napade vsak poizkus idealiziranja umetnikov in njihovih kritikov. Slednje prikaže kot cinične in dobičkaželjne mrhovinarje, ki si prizadevajo zasloveti na račun promoviranja bolj ali manj znanih umetnikov.

Roman se začne s prihodom umetnostnega kritika Sebastiana Zöllnerja na Bavarsko, kjer živi znameniti slikar Manuel Kaminski, da bi o njem napisal biografijo in z njo zaslovel. Kehlmann oriše fiktivni lik slikarja tako dosledno in prepričljivo, da bralec začne verjeti v njegov obstoj, še posebej pa k temu prispeva opis prijateljskih povezav z drugimi svetovno znanimi umetniki kot sta Matisse in Picasso. V nasprotju s slepim in družbeno odmaknjenim slikarjem nastopa Sebastian Zöllner kot mladi povzpetnik, ki si za vsako ceno želi uspeti in biti del umetniške »scene«. Iz romana je lepo razvidno kako je njegovo življenje sestavljeno iz plitkih odnosov s soljudmi, saj se tako do slikarjeve družine kot do svojega dekleta in mimoidočih (ne)znancev obnaša sila arogantno in egocentrično. Ker ne dobi dovolj informacij od Kaminskega, začne izkoriščati slikarjevo slepoto za vdor v njegovo intimo in se v ta namen posluži podkupovanja, laži in zahrbtnih spekulacij ter vlomov, kraje in celo »ugrabitve«. Drugi del romana se odvije v stilu roadmovie-ja, ko se s slikarjem odpravita na potovanje proti morju, da bi se pogovorila s slikarjevo na novo odkrito ljubeznijo iz mladosti. Zöllner, ki ves čas komaj čaka na slikarjevo smrt, saj bi biografija takrat dosegla svojo največjo vrednost, se na koncu s Kaminskim zbliža in skozi niz zanimivih preobratov doživi duhovno preobrazbo.

Roman je serija zanimivih dialogov med fizično slepo, a družbeno uveljavljeno avtoriteto na eni strani ter naivnim in simbolno slepim povzpetnikom, ki preko izkoriščanja drugih čaka na triumf svojega življenja. Motiv videnja in vedenja se prepleta na vsakem koraku, še zlasti proti koncu romana, ko ni več jasno ali je slikar v resnici slep in ko postaja materialna zaslepljenost Zöllnerja vedno bolj očitna. Kaminski v nekem trenutku razodene pisateljevo filozofijo: » Človek misli, da ima neko življenje. In naenkrat je vsega konec. Umetnost izgubi smisel. Vse ena sama iluzija. In ti to veš in moraš nadaljevati.« Odnos med slikarjem in biografom se vedno bolj spreminja v odnos med očetom in sinom, ki spoznava iluzornost svojih želja in pričakovanj. Lahko bi rekli, da je roman čudovita alegorija o tem kako so ljudje odvisni od svojih iluzij in kako so pripravljeni za njih zastaviti sami sebe. Če je Kaminski tudi sam vpet v iluzijo o svojem uspehu, ki je že davno minil, saj njegovih slik nihče več ne pozna niti jih ne ceni, je Zöllner vpet v iluzijo o svojem bodočem uspehu in posmrtnem statusu umetnikov. Tako eden kot drugi sta na umetniškem prizorišču zgolj muhi enodnevnici, ki sta pozabljeni tako za časa življenja kot za časa smrti. Za nameček oba gojita nemogoče iluzije o ljubezni. Medtem ko je Zöllner prepričan, da lahko vzdržuje odnos s svojim dekletom na daljavo in živi na račun njene ljubezni, je Kaminski vpet v mladostniške ideale o brezpogojni ljubezni. Oba sta prepričana, da sta že sama po sebi dovolj imenitna, da se ženske samoumevno vrtijo okoli njiju. Edina ženska, ki zadnja desetletja ostaja ob slikarju je njegova hči, ki nadomešča svojo mati, tako da se nam motiv slepega Ojdipa razgrne tudi iz te perspektive. Zöllner je po drugi strani svoje dekle prav tako zamenjal za mater, saj ga eksistencialno preživlja na vsakem koraku. Ko ga na koncu dejansko postavi pred vrata se smili samemu sebe kot otrok, ki je odstavljen od materine dojke. Izgubljen ideal materinske ljubezni se lepo pokaže tudi v prizoru s prostitutko, ki jo Kaminski najame zaradi emocionalne praznine, v Zöllnerju pa poraja občutja strahu in tesnobe.

Roman je zasnovan tako, da ga lahko beremo na več nivojih. Dogajanje se razvija na tak način, da daje slutiti dramatični razplet, vendar vedno znova zdrsne v prikaz banalne realnosti, ki pa sama po sebi ni brez komičnih in tragičnih konotacij. Zdi se, da želi avtor prikazati življenje kot tragi-komično umetnino vsakega posameznika, ki si s svojimi vsakodnevnimi izbirami kreira svojo realnost. Razpetost med iluzijami in dejansko praznino vsakdana je vidna zlasti na koncu romana. Ko Kaminski in Zöllner odvržeta svoje iluzije in pričakovanja, dosežeta osvoboditev in  notranji mir, ki ga prej v zlaganem svetu »umetniške« hipokrizije, torej svetu samopotrjevanja in medijskega dokazovanja, nista našla. Bralec skozi njuno »odisejado« obračunava z lastnimi pričakovanji in iluzijami, dokler na koncu tudi sam ne doseže katarze prav preko avtorjeve filozofije, ki se kot rdeča nit nevidno vleče skozi celotno zgodbo: ni potrebno, da se nam zgodi kaj pretresljivega, dramatičnega ali genijalnega, da bi znali ceniti sebe in svoje življenje.

--