Vsem tistim, ki so v prvencu Tine Vrščaj Zataknjena v pomladi zaman iskali lucidnost njenega kritiškega peresa in so zato polagali upe na njen drugi roman, naj že takoj na začetku povem, da je ta nedvomno boljši. S skorajda vsevednim pripovedovalcem, ki le včasih malček podvomi, če o glavnem junaku res ve vse – recimo o njegovi starosti tudi sam ni popolnoma prepričan, – avtorica brez čustvenega zatikanja v vozle sanjave patetike, v katere se je ujela v prvem romanu, pred bralce postavi Odradka. Najbrž ga ni treba posebej predstavljati, saj vemo, da gre za tisto zamotano čudo, ki si ga je težko zamisliti, nenavadno bitje, ki je ne le videti nesmiselno, ampak tudi živi življenje brez kakršnekoli dejavnosti ali cilja. Prvi ga je opisal Kafka – ki je mimogrede tudi avtor risb na naslovnici romana Odradek – in sicer v drobceni črtici Skrb družinskega očeta (Die Sorge des Hausvaters, še v angleščini, v slovenščini pa le v knjigi) in sprožil celo vrsto najrazličnejših interpretacij: kaj Odradek pravzaprav je, namreč ni jasno – ve se le, da ne govori rad in da nikomur ne stori nič hudega. Te dve lastnosti podeduje tudi v romanu Tine Vrščaj, poleg tega pa še hišo svojega deda na robu mesta K., da mu ni treba več živeti v nedoločnem bivališču. Vsako jutro se prebudi ob sedmih in šestintrideset minut, njegovi dnevi pa so natančno organizirana rutina, kot bi jih z urniki in točno določenimi postopki prehranjevanja, prebavljanja, meditacije, spanja in vsega drugega hotel osmisliti oziroma z njimi vsaj zapolniti svoje precej prazno življenje. Odradek zelo pazi na svojo prehrano, ki jo uravnava v skladu z spreminjajočimi se nasveti v revijah, trudi se živeti zdravo, zato se ne napreza preveč, ker to lahko povzroči poškodbe, hkrati pa, seveda, tudi ne premalo. Drži se sam zase, v svoji hiši nikogar ne sprejema, je zelo snažen in rad pospravlja, po poklicu pa je – kot se za junaka našega časa spodobi – programer.

Roman Odradek je podobno kot avtoričin prvenec Zataknjena v pomladi sestavljen iz krajših poglavij, preko katerih spoznavamo glavnega junaka. Njegove navade so hote pretirane do skrajnosti, kar je seveda zabavno, sploh ko za svete jemlje nasvete svoje mame, na primer, da je treba po tuširanju pod nujno vsakič uporabiti svežo brisačo. Iz poglavja v poglavje pa se bralec manj nasmiha, saj je kljub vsesplošnemu duhovičenju že malo naveličan: Odradka si že dovolj dobro predstavlja, zato bi bil počasi čas, da se z njim tudi že kaj zgodi. Saj ne, da bi Odradek le ždel doma, marsikaj počne, gre celo na srečanje s sorodniki, na katerem se dokončno izkaže, da se ne znajde med ljudmi, zato ga imajo ti za čudaka, a vse situacije, v katerih se znajde, so namenjene le temu, da se pokaže njegova narava, nimajo pa nobenih posledic na nadaljnji razplet romana. Bralec podobno neučakano kot prebivalci mesta Goga pričakuje, kdaj bo kakšen od dogodkov postal Dogodek, čeprav po drugi strani razume, da je nespremenljivost v Odradkovem značaju in da z opisovanjem njegovega banalnega vsakdana pisateljica pokaže, kako nesmiseln lik pravzaprav je. Vendarle pa je neskončno vesel, ko se na 124. strani zgodba končno začne: v Odradkovo mirno življenje se naseli njegova zgovorna, družabna polsestra in mu ga postavi na glavo tako zelo, da se mora revež celo odseliti od doma, ker z njo enostavno ne more živeti.

Odradek je lik nenavadneža, ki se mu za razliko od večine zdi bolščanje v televizor izguba časa, kar nam je znano že iz romana Zataknjena v pomladi, kjer glavna junakinja s to izjavo sebe legitimira kot 'da boste vedeli, jaz sem drugačna', medtem ko Odradek televizijo celo vsak dan gleda in se tiste pol ure pretvarja, da je tak kot drugi. Humorna plat romana je njegova največja odlika, zabavni delčki, ki se jim malce pokrohočeš, kličeš znance in prijatelje in jim na glas prebiraš cele odstavke, ker smo v nekaterih značilnostih vsi mi malo Odradki, vsi mi malo brez cilja in pravega namena, se zatikamo v neka nepomembna pravila, ki naj bi uravnavala naše življenje, začenši s časom. Nekatere Odradkove lastnosti so točno tisto, kar nočemo biti, pa marsikdaj vendarle smo, šibkega telesa in duha, strahopetni, sramežljivi, skrivamo svoje copate v obliki psov pred obiski, spet druge – naj se sliši še tako neverjetno – pa so točno tisto, kar bi radi bili. Mar se ne trudimo venomer, da bi bili bolj organizirani, bolj vestni, vstajali brez truda, mar nam ne trosijo iz vseh strani nasvetov, kako skrbeti za svojo fizično pripravljenost, da bomo bolj čili in zdravi, kako se prehranjevati, izogibati strupom in stresu ter živeti mirno, lepo življenje? Tina Vrščaj nam v Odradku pokaže, da je tako popoln človek lahko le karikatura samega sebe, nekdo, ki je ujet v rutini svoje izpopolnjenosti tako zelo, da je to edino, kar mu je ostalo.

Odradek je spretno spisan roman, vreden branja, čeprav se na nekaterih mestih, ker v njem ni veliko pravega dogajanja, bralec malček zatakne v kratke, poročevalske stavke, kot bi se Tina Vrščaj iz strahu, da bi jo zaneslo, izogibala kakršnemukoli zanosu. V istem suhoparnem tonu opisuje celo Odradkovo ljubezensko zgodbo, čustveno navezanost na Amalijo, edino osebo v romanu, ki se mu zares približa in ki jo zares vsaj malo spusti v svojo intimo. Čeprav se po prihodu polsestre pretresi kar vrstijo in vplivajo ne le na Odradkove navade, ampak celo na njegov značaj in zavedanje, kako osamljeno in pusto živi, pa roman zato ne teče prav nič hitreje: od začetka do konca niza v enakomernem ritmu, ki je vsaj spodaj podpisano nepotrpežljivo bralko kar malo spravil ob živce. Pisateljica se slogovno trudi posnemati Kafko, a pri tem zgreši tisto zagonetnost, tako značilno za njegove romane, saj je v Odradku prav nasprotno vse zelo očitno in jasno. Če pri Kafki ne vemo niti tega, kaj Odradek je, čeprav ima nekatere človeške lastnosti, pa gre Tina Vraščaj tako daleč, da išče celo vzroke njegovih posebnosti: kje drugje bi izvirale njegove težave, ki se kažejo predvsem v stikih z drugimi, kot v odsotnem očetu, slabiču, ki je zapustil Odradkovo mamo, na katero je bil ta kot otrok bolestno navezan. Mama mu še vedno kuha kosila in daje denar za v trgovino, čeprav živi sam, medtem ko z očetom skorajda nima stikov – nekam preveč stereotipno in znano. Celotno sliko te prestandardne družinske patologije vsaj malo rešuje le že kar groteskno pretiravanje: mama naj bi Odradka, ker ga je imela tako rada, povijala s trakovi, da bi mu noge ravno rasle.

Tina Vrščaj je v literarno obdelavo vzela nenavaden in zanimiv lik Odradka, lik, ki ga je z največjo možno natančnostjo citata v celoti po Kafkovi zgodbi predstavil že Borges v Knjigi izmišljenih bitij, razlage njegove čudne pojave se je v povezavi z Lacanom lotil tudi Žižek in še mnogi drugi, ki jih je ta nesmiselna pojava vznemirjala. Tisto, kar bralca pozitivno preseneti pri celotni zgodbi, če lahko poročilu o Odradkovem življenju sploh rečemo tako, je konec, ki je zanimiva izpeljava Kafkove ideje, da tisti, ki nima smisla, ne more umreti, saj Odradek v zadnjem poglavju romana niti ne umre, ampak se spremeni v psa, avtorica pa ironično prida: »Odradek se je preselil na višjo raven bivanja.« Poglavje nosi naslov Konec, torej z evfemizmom olepšana metafora, ki jo lahko razumemo kot aluzijo na Preobrazbo ali pa morda na konec Procesa, ko K.-ja ubijejo kot psa. Takšna poigravanja z jezikom so pisateljici zelo blizu, bogoiskateljstvo nekje gor na nebu spremeni v goboiskateljstvo na trdnih gozdnih tleh, rada ima tudi malo posebne besede, recimo deležniške oblike, ki barvajo siceršnji na videz objektivni slog. Bralca pritegnejo tudi razmišljanja, ki se razpirajo nekam med fiziko in filozofijo, o smislu časa na primer, glavna težava tega spretno in gladko spisanega romana pa je njegova obsežnost, ki se prekmalu spremeni v ponavljanje, kot bi se avtorica preveč trudila, da nam do potankosti in natančno predstavi Odradka, pri tem pa pozabila, da bralec marsikaj zna sklepati tudi sam, zato ne potrebuje podrobne razlage, pa če je ta še tako duhovita.

Če bi iz Odradka iztrgali poglavje ali dve in mi ga predočili v branje, bi prepričano in z navdušenjem zatrdila, da bo iz tega gradiva nastal odličen roman. Težko bi se tudi odločila, katero poglavje bi bilo treba izločiti, da bi roman bolj zadihal, saj so skoraj vsa po vrsti zanimiva, le precej podobna so si, zato v nanizani strukturi romana bralca ne morejo zadovoljiti. Tvegala bom tezo, da Odradek ne bi smel biti roman, ampak bi morala Tina Vrščaj spisati skupek kratkih zgodb, ki se ne bi tako močno navezovale druga na drugo, a bi bile hkrati tematsko povezane z glavnim junakom. Morda pa bi bilo treba roman v zdajšnji obliki brati le bolj počasi, narediti odmore med poglavji in nato, ko se znajdemo v privilegiranem položaju, da nam je vsebina enkrat že v celoti znana, lahko knjigo vsake toliko časa potegnemo s police in jo odpremo na poljubni strani ter podobno kot Odradek takoj po jutranjem pretegovanju z užitkom preberemo duhovito spisan odlomek ali morda kako prav zares zabavno poglavje.

Tina Vrščaj: Odradek.

Ljubljana: Cankarjeva založba, 2012.

Da bi videli komentarje in lahko komentirali, se morate prijaviti (desno zgoraj).

Slovensko e-literarno mrežo podpira Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport.