»Poezije ne razumem samo kot pisanje verzov. Všeč mi je Lacanova definicija iz seminarja o psihozah: poezija se pojavi kot zavzetje nove vrste simbolnega razmerja do sveta. In v tem je njena vloga resnično lahko revolucionarna,« je oktobra 2011 v enem izmed intervjujev svoj odnos do poezije opredelil pesnik, umetnostni zgodovinar, publicisti in esejist Miklavž Komelj, prejemnik lanske Rožančeve nagrade za zbirko esejev Nujnost poezije. Revolucija stoterih glasov, ki ne podrhtavajo veličastnih besed s pompoznimi toni, ampak se asociativno, nekoliko dezorientirano, a vendarle brutalno lovijo v času, je prisotna tudi v Komeljevi zadnji pesniški zbirki Roke v dežju, ki je 2011 izšla pri LUD Literatura.

Revolucija, ki se dogaja na meji še izrekljivega, se ne bi dogajala, če se besede ne bi na silo osvobodile svojega prvotnega pomena ter v tej radikalni govorici pridobile nove vloge: skrivaj, z masko ironije in sarkazma intelektualistično in prefinjeno rekonstruirati realnost ali v njej vsaj odpreti nekakšen dežnik protislovij: »Kako naj molči, kdor ne more več govoriti?« Kako tragikomično! Med njimi in svetom je samo še »roka, ki s hrbtom zakriva usta na robu krika«. Poezija noče biti izpovedovanje, ampak nekakšna izvršba, ki prinaša korenite spremembe. Če že ne v družbeni stvarnosti, pa vsaj v posamezniku.

Včasih se zdi, kot da odvzema smisel stvarem, katerih funkcija je na prvi pogled popolnoma samoumevna. »Besede so na ustnicah kot pena na ustih konja. Same, brez imena.« Komeljeva poezija oblikovno pokriva skorajda vse, kar si je mogoče domisliti: od strožjih oblik, kot je sonet, kratkih, sporočilno nabitih enokitičnih pesmi, trokitičnih trivrstičnic, kjer je ena beseda en verz, večina pesmi pa je po svoji obliki tako heterogenih, da se zdi, da iz njih silijo najrazličnejše oblike, likovni elementi in druge posebnosti, ki jih v tej poeziji kar mrgoli: različne velikosti fontov, tujejezični odlomki, dialogi, premi govor, dopolnitve v oklepajih in nakopičena tropičja. S pomočjo različnih radikalnih prijemov pesnik skuša preseči ujetost v sistem, njegove vnaprej določene postopke in pravila (ali nanje vsaj pogledati nekoliko zviška). Hkrati namiguje na kaotičnost, izgubljenost med preteklostjo in sedanjostjo ter nedorasel odnos družbe do njenih ključnih problemov. V pesmi Seznam naletimo na naštevanje v alinejah, ki kljub svoji jasnosti in jedrnatosti ne dosega načrtovanega učinka in je nazoren prikaz brezbrižnosti do nasilja: »V šolski avli, ki jo preplavlja vonj po hrani, komaj prekrivajoč vonj po prvih snežinkah, tečejo otroci z divjimi, plešočimi gibi mimo sten z iz papirja izrezanimi živalmi in mimo panojev z napisi o nasilju.«

Komelj v svojem »besednem maršu« niza številne medbesedilne navezave, najrazličnejša imena in odlomke pesmi različnih avtorjev v originalu kot tisti manjkajoči del, ki povedano dokončno opomeni ali celo nosi »krono sporočilnosti«, zato nerazgledanemu bralcu branje te neprizanesljive in vseobsežne poezije lahko predstavlja velik napor, in če nima pri roki vsaj leksikona ali ne obvlada treh ali štirih jezikov, pride kaj kmalu z dežja pod kap. Od Oskarja Deviča, Alberta Caeira, Ricarda Reisa, Alejandre Pizarnik do bolj znanih Nikole Tesle, Karla Marxa, Pessoe, Coleridga, Kajuha, Kristini Brenkovi posveti celo pesem, v Spominu Matija Čopa pa nam postreže z dodelano besedno igro zvena in pomena: »Etna: Dante. Bela: galeb. Doba: labod. Reka: baker. (Ime: Nemi.) Nebo: boben.« Boris A. Novak je takšno igro med zvočnimi in semantičnimi prvinami nekoč definiral z besedami, da »v poeziji zven pomeni in pomen zveni«.

Začetni moto zbirke »Their very lack of identity makes them ourselves« iz romana Nočni gozd avtorice Djune Barnes izpostavlja kompleksnost razumevanja identitete, problem, ki je nekakšen temelj Komeljeve zbirke. Da je identiteta spremenljiva in nestabilna kategorija, nam namreč ves čas dopovedujejo njegovi večglasni verzi. Pa ne samo to. Ponujajo nam pogled na svet z različnih perspektiv, takšen zrelativiziran, na momente absurden in nikoli dokončno dojemljiv, ki vzbuja čudenje in hkrati veselje ob spoznanju, da ničemur nikoli ni popolnoma zadoščeno. Ob tem se nad nas kotalijo neizpodbitna dejstva: »Stavbe, ki nudijo streho nad glavo, prenočujejo pod odprtim nebom.«

Pesnik nam neposredno servira tisto zloveščo plat sveta, ki morda niti ni tako daleč od resnične, a bi jo v navalu optimizma najraje zavili v celofan: »Kako se prebija zelena! Ne zelena zelenja. Tista zelena, ki nastane iz samega ledu.« Celo donkihotovski potek boja z mlini na veter v Don Kihotovi ariji dobi novo podobo ali, bolje rečeno, nastavek za boj, saj je možnost za uspeh že od začetka degradirana ali zreducirala na minimum: »Pravite: 'Mline na veter skuša napasti.' Toda vaši večni mlini na veter so pošasti.'«

Četudi se na prvi pogled Komeljeva poezija zdi nedoumljiva, ima kljub vsemu precizen namen. Vnašati dvom, razburkati misli, predvsem pa odpirati posameznika. Vse se začne pri posamezniku, bog ve pa, kje se bo končalo. Kot je pred časom pojasnil Miklavž Komelj: »Ne mislim, da lahko politične probleme rešujemo s pisanjem pesmi – vem pa, da ima poezija lahko pomembno vlogo v spreminjanju človeške subjektivnosti.« In prav zato vzbuja poseben bralski užitek.

Miklavž Komelj: Roke v dežju.

Ljubljana: LUD Literatura, 2011.

Da bi videli komentarje in lahko komentirali, se morate prijaviti (desno zgoraj).

Slovensko e-literarno mrežo podpira Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport.