Vesolje se ne ponavlja, a se spreminja le toliko, da lahko ostaja nespremenjeno.

(Teorija mirujočega stanja, z Wikipedije)

Tista ta resnična fizikalna kozmologija, ki se po slovensko piše z z-jem, se ukvarja z nastankom in razvojem vesolja kot celote, skuša zapopasti vesoljni kozmični red in ga spraviti v bolj ali manj logično teorijo, ki jo z eksperimentiranjem v praksi nato skušajo dokazati druge discipline, medtem ko bi bila lahko kosmologija prav poseben način življenja, ki ga Tomaž Kosmač – Kosmo živi pravzaprav od vrstice do vrstice, tako kot to tudi zapiše v svojih knjigah. Teh se je – poleg zadnjega romana z naslovom Varnost – nabralo že kar veliko: tri zbirke kratkih zgodb od Driske, Žalostno, toda resnično do Punk is dead in romana Hvalabogu, ki ga je izdal pod psevdonimom Bogomir Hvala. Kosmo ne rabi prav nobene teorije, saj so ideje o njegovem načinu življenja od prakse neločljive, kot zapiše Gorazd Trušnovec v spremni besedi k zbirki kratkih zgodb Punk is dead, kjer pisatelja označi za Diogena slovenske literature, nekoga, ki mu zadostuje že streha nad glavo in nekaj hrane, potem pa si iz te pozicije še upa posmehovati ostalemu svetu, ki teče, se razvija in hiti dalje.

Najbrž si vsi vsaj včasih želimo izskočiti iz tega vedno bolj drvečega vlaka, a zares nikoli ne izstopimo, morda marsikdo le navidezno postopa bolj ob strani z bohemsko držo skrbno prigaranega imidža, v resnici pa smo lepo po Jančarju vsi v. Vsi, razen glavnega (anti)junaka del Tomaža Kosmača, ki ne blefira in ki se gre zares, kot zapiše Jan Cvitkovič v spremni besedi romana Varnost. Kosmo pa sploh ni tako antijunaški, kot bi mu iz svoje ptičje perspektive nekje z višine družbene hierarhije radi pripisali. Ker biti zadaj, kjer se je Kosmo zanalašč znašel, vedno pomeni biti tudi dol, na dnu, gledati svet iz žabje perspektive, ki že s svojim imenom implicira večvrednost in boljši položaj tistih kast nekje zgoraj. Od tam pa je zelene žabice težko zares razumeti, kaj šele dojeti, zakaj si ne želijo nazaj v začarani krog suženjstva dobrinam, nazaj v paradoksalnost kupovanja svobode z delom, zakaj niso ponižne in na kolenih od hvaležnosti do mimoidočih pasantov, ki jim namenijo svojo pozornost, flašo vina, sendvič ali kakšen cekin, predvsem pa je nemogoče razumeti, zakaj si za svoje stanje niso le same krive, temveč so se zanj mnogokrat tudi same odločile.

Zelene žabice postanejo nekaj tako tujega kot Nezemljani fluorescentne barve iz vzporednega vesolja, ki temelji na popolnoma drugačnih vrednotah in načinu življenja. Razdalja med obema vesoljema je strašansko velika, poleg tega pa se tako po kozmo- kot kosmologiji vesolje neprestano širi in veča, zato tudi Kosmo in njegova kompanija pod vplivom alkohola, s pomočjo katerega bežijo stran od tujega jim sveta civilizacije, ki od njih zahteva, da bi živeli po njegovih merilih, videva zelene vesoljčke, tujke, ki oprezajo za njimi. Za ponazoritev samo prepišem zgovoren citat, ki se je znašel tudi na (pre)cenenih platnicah z okusom po recesiji in slabem vinu romana Varnost: »Na kesonih se skrivajo Nezemljani! Fluorescentni so in skačejo kakor žabe!« Bralec se seveda vpraša, katera perspektiva je sedaj prava, kdo so v naši družbi Nezemljani, saj se niti ene niti druge žabice ne počutijo prav nič žabje. Kosmotovo vesolje je za bralca zanimivo prav zaradi perspektive, ki jo težko poimenujemo z ustaljeno živalsko terminologijo, saj pisatelj naše predstave o njej postavi pod vprašaj: slabo ni nujno spodaj in dobro je včasih tudi dol.

Ne, ne gre za reklamo za življenje z mizernimi dohodki, ki bi jo lahko oblast zlorabila kot propagando revnega srečnega življenja, ki ga povzročijo drastične reforme, a hkrati ne moremo več že po defaultu verjeti, da so tisti zadaj samo že zaradi svoje družbene pozicije nujno bolj nesrečni, ali, bognedaj, celo neumni ali manj vredni. Po našem pojmovanju prostora časa, ki si ga kljub dognanjem fizike še vedno predstavljamo kot ravno premico, ki teče od leve proti desni, biti zadaj nujno pomeni zaostanek tudi v umetnosti prilagajanja družbeni realnosti, zato Kosmota, ki bi ga bilo nenaravno spremeniti v pravopisno korektnega Kosma, in njemu podobne vidimo kot revčke božčke, ki ne zmorejo ali ne znajo dovolj dobro plavati in ki jim je zato treba nujno in na vse načine pomagati nazaj na pravo pot. »Pravkar si si uničil življenje,« reče delodajalec enemu od Kosmotovih kolegov, ko se odloči, da bo zapustil vsakodnevno službeno rutino, ki ga ubija, in dal odpoved, bralec pa se šele v zabavni obrnjeni kritični perspektivi romana Varnost zave zabavne ironije izrečenega stavka.

Bilo bi preenostavno, če bi sliko sveta v naših glavah Kosmo le zrcalno postavil na glavo in vkomponiral v svojo dioptrijo tudi vzvišenost lastnega pogleda, ki je pogosta komponenta onih iz njemu vzporedne resničnosti. Bilo bi dolgočasno in predvidljivo, ampak na srečo kosmologija tudi po množici zapisov še vedno ostaja dovolj zapletena disciplina, ki ne vidi sveta le v negativu, temveč se kvaliteta skriva v pretanjenosti nians, v nekaterih presenetljivih ugotovitvah. Da Kosmo ne čuti do drugih zares niti prezira, čeprav se včasih malček posmehne njihovi dioptriji, ki se ne spremeni kljub pogosti menjavi okvirov očal, za katere verjamejo, da jim bodo v življenje prinesla tudi svežino. Kosmo brez kakšnega velikega cinizma, ki bi ga morda pričakovali, samo s čisto majhnim ironičnim nasmeškom, ugotavlja, da spremembe pridejo same od sebe in da ničesar ne spremenijo, ker vse ostaja ne le enako, temveč celo isto. Ob tem stavku je nujno še enkrat prebrati citat iz Wikipedije čisto na začetku tegale sestavka o teoriji mirujočega stanja, ki jo preučuje kozmologija in ki je pravzaprav Kosmotov način življenja: spremembe se zgodijo samo zato, da vse ostaja nespremenjeno.

V romanu Varnost, nanizanki desetih kratkih zgodb, ki bi lahko delovale tudi samostojno, je varnost pripovedovalca v njegovem statičnem položaju uslužbenca pri podjetju Varnost, ki se vse do konca romana seli od podjetja do podjetja, a se v njegovem življenju pravzaprav nič bistvenega ne dogaja. V vratarnicah in pisarnicah so ujeti ljudje, ki so si med seboj zelo podobni, vsi direktorji imajo zaklenjene vitrine z dragimi pijačami, povsod se najdejo alkoholizirani kolegi, ki ti pomagajo nadomeščati izmene, kadar imaš prevelikega mačka, in povsod so prostori podjetij enako sivi in dolgočasni, da se Kosmo celo vpraša, kaj ljudje sploh lahko počnejo tam notri, saj sam v produktivnosti, ki so je bile besede polne v času socializma osemdesetih, v katerem se roman dogaja, ne vidi nobene sreče, nobenega smisla. Na varnem na nočnem šihtu rešuje križanke in študira grško mitologijo, ljudje ga vsaj takrat pustijo pri miru in lahko je tisto, kar je najraje: statičen igralec, ki ga le neke vesoljske mogočne sile v slogu deus ex machina včasih premaknejo za nekaj kilometrov po slovenskih krajih in dolinah, v bistvu pa ostaja na mestu in se na koncu znajde prva tam, kjer je začel.

Takšnemu življenju po principu mirujočega stanja bi se lahko reklo tudi rutina večnega vračanja enakega, rutina, ki jo pravzaprav vsi preziramo in vsi živimo: ne le tisti, ki smo tako videti s perspektive nekoga, ki v vsakodnevnem služenju kruha in zapravljanju denarja ne vidi smisla, temveč tudi vsi ostali. Kosmo na začetku romana Varnost vidi brezdelne klošarje kot uresničitev ideala svobode, potem pa kasneje ugotavlja, da se tudi njihovo življenje nenehno ponavlja v vsakodnevnem napihovanju prežvečenih zgodb, ki si jih pripovedujejo, v rutini pitja na klopci in nedela: »/V/ namišljeni svobodi so kakor delavci hodili na šiht. Le na drug način.« S ponavljanjem se ohranja ravnovesje v vesolju, ki ga v kosmologiji le včasih poruši preveč vina, zelo redko trave in še redkeje kakšna ženska, ker slednjih v življenju prvoosebnega pripovedovalca ni prav veliko, saj bi njihova prisotnost preveč zapletla in razburkala mirno gladino Kosmotovega vesolja.

Novega v Kosmotovi mitologiji tudi v Varnosti ni prav veliko: na slogovni ravni se pozna začetništvo pisanja, saj gre skorajda zagotovo za roman, spisan že zdavnaj, slog je bolj poenostavljen kot v kratkih zgodbah, manj je slengovskih in narečnih izrazov. Zgodba teče gladko, čeprav je zaciklana sama vase, v krožno vožnjo glavnega pripovedovalca, ki večino časa preždi na šihtu, odmaknjen od sveta, zadovoljen s tistim malim, s polno bulo vina, občasno razbito arkado, pasuljem ali sendvičem za malico. Prav nič manjvredno se ne počuti na svojem položaju, le kmalu ga križanke začnejo dolgočasiti, zato začne pisati. Kosmo in njegova kompanija se niti ne poskušajo zares vključiti v družbo, ampak iz nje bolj kot ne bežijo, največkrat v alkohol, ki pa jim ne prinese prave utehe, tako kot jim je ne bi redna služba, hiša, premoženje. Iz začaranega kroga alkoholizma se izhod riše le v umetniškem udejstvovanju: slikanju, pisanju, zato ni čudno, da se Kosmo na koncu romana znajde na zavodu za zaposlovanje, kjer mu ne morejo ponuditi nobene službe, saj nima niti srednješolske izobrazbe, zato se kot nekvalificirana delovna sila raje začne ukvarjati s pisanjem. To je tisto, v čemer najde zadovoljstvo in varnost, pa čeprav še vedno ne more brez svoje kavsne, več pa skorajda že ne rabi: tisto malo hrane že nekako dobi ali jo ukrade.

»Obdržati službo! Pisati! Najti smisel življenja!« so Kosmotove novoletne zaobljube, ki pa jih niti sam ne jemlje preveč resno. V svojem položaju ni niti srečen niti nesrečen, samo vedno bolj pragmatično in stoično zre na življenje, zato ne sme biti nikoli izbirčen, ampak vzame tisto, kar mu ponudijo, požirke v buli pa ima tako ali tako preračunane. Svoja kosmološka spoznanja o življenju, vesolju in sploh vsem najprej preizkusi v praksi, nato pa jih mora le še zapisati. Roman Varnost je s svojo atmosfero velikih tovarn sanj socializma iz nekega drugega časa, ki z naše perspektive niso videti prav nič sanjsko, da bralec zavoha pasulj iz menze in alkoholno sapo vsakega drugega delavca, a vse to se pred nas riše brez vsake nostalgije, brez kakršnihkoli velikih tem, brez politike – Kosmota to ne zanima, nikakor ne gre za angažirano pisanje malega človeka, temveč nekoga, ki je prav v tem svojem malem življenju, polnem precej prozaičnih in banalnih reči, našel vsaj nekaj, kar ga vleče iz vsakodnevnega dreka rutine: pisanje. Kje je varnost, za Kosmota sploh ni vprašanje, in kar je najbolj čudno: kljub temu da piše vedno o istem, o svojem življenju, ki noče biti nič drugega kot samo to, kar je, piše o svojem precej pasivnem položaju, ki ga niti alkohol ne aktivira, bralca nikakor ne dolgočasi, zgodbe so še vedno privlačne, sveže, prav take kot takrat, ko smo jih prvič vzeli v roke. Po teoriji mirujočega stanja Kosmotovo vesolje ostaja enako, ampak se ne ponavlja, zato pri bralcih ni nobene bojazni, da bi nas v prihodnje kdaj razočaral: Kosmo pač ne blefira, da je drugačen.

Tomaž Kosmač: Varnost.

Ljubljana: Študentska založba, 2012.

Da bi videli komentarje in lahko komentirali, se morate prijaviti (desno zgoraj).

Slovensko e-literarno mrežo podpira Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport.