Če se za hip prepustimo detektivski žilici in pogledamo naslovnico zadnje pesniške zbirke Tomislava Vrečarja, nam ta veliko pove o njeni vsebini. Ob avtorju, ki si nonšalantno prižiga cigareto, se nahaja gola lutka, ki poleg tega, da namiguje na avtorjevo iskanje spolne identitete, priča tudi o tem, da se pesnik še ni pripravljen posloviti od mladosti in spominov na otroštvo. Na mizi so številne knjige pesnikov (Šalamun) in slikarjev (Tisnikar), ki avtorju služijo za inspiracijo, poleg pepelnika z ogorki pa je kipec lobanje, ki daje slutiti bližino smrti, s katero umetnik živi v sožitju. Pesniška zbirka Ime mi je Veronika služi kot neke vrste naravno nadaljevanje tem in motivov iz prejšnjih pesniških zbirk z naslovi Punk še ni hin, Vaš sin vsako jutro preganja mačke po soseski, Ko se mi vse ponuja se meni skuja, Naj me koklja brcne in Kurc pesmi. Iz anarhističnega uporništva se avtor preko konstantne predelave otroških travm in iskanja spolne identitete počasi premika k nekemu prepoznavnemu izrazu, ki je še daleč od tega, da bi bil samozavesten ali samozadosten, saj ga v veliki meri preveva manko – tako v eksistencialnem občutenju kot v nezaokroženi pesniški formi – pa vendar bi lahko rekli, da so zadnje pesmi veliko bolj intimne in osebnoizpovedne kot pesmi v njegovih prvih zbirkah. Če je njegova prva pesniška zbirka z naslovom Punk še ni hin vsebovala po »falično« zaostrene in morbidne pesmi o razvrednotenem svetu ter zanikanje kakršnekoli povezave z ženskostjo (Jaz nisem ženska!), se v svoji zadnji pesniški zbirki posveča prav ženskemu delu sebe.

Že v prvi pesmi z naslovom Ime mi je Veronika avtor spregovori o deklici, ki postaja »privid mamine želje«, čeprav se s spolnim dozorevanjem spreminja v moškega. V zadnji pesmi z naslovom Mati, nadaljuje se ... se zdi, da je pesnik že obračunal z vsemi travmami glede spolne identitete in da zaključuje zgodbo, v katero ga je nehote pahnila mati s svojimi družinskimi vzorci iz preteklosti. Brez dlake na jeziku zastavlja materi vprašanja ter v isti sapi nanja odgovarja kot sin in nesojena deklica obenem: »Grozna je moja bolečina, grozen je moj strah sina. Kako naj ti bodem deklica, kako naj ne zadušim tvoje ljubezni? Kako naj ti poklonim barve, kako naj ti poklonim smeh, ki ti ga samo deklica lahko?« Avtor si želi biti materin objekt želje, zasesti njen manko, tj. postati njen »falus«, ker pa se obenem zaveda, da mati ljubi moške, ki odhajajo proč (kot je odšel proč njen oče), ostaja tudi sam razpet v nevrotični mreži, ki jo poskuša artikulirati s pomočjo pesniškega jezika, ki pa vedno znova trči ob meje (ne)izrekljivega. Vsakič znova se izpoveduje, a dokončno se ne more izpovedati, saj je ujet v fantazmatsko verigo označevalcev, ki menjajo pomen. Avtor išče tisti pomen, ki bi se začel z veliko črko na isti način kot predpostavlja obstoj velike Matere, a le-tega v svetu nikjer ne najde. Zato se (podobno kot pred njim Cankar) bori z občutki krivde in nezadostnosti, medtem ko ga širni svet navdaja s tesnobo in nedomačnostjo. Zato Vrečar na več mestih izpostavlja občutek nepripadnosti in iskanje pravega doma, saj ga selitve znotraj Ljubljane ne osrečujejo, pesniki province pa ga ne razumejo: »Ni me mogla razumeti ljubljanska / šola pesnikov, oni so bežali na ulice, / vozili so bicikle in se čudili nad / barvitostjo lastnih ulic in navidez enostavnimi / nanosi pesnika med slikarji, Franka O'Hare. / Jaz sem bežal med zidove, / sovražil sem ulice, predobro sem vedel, / da ni hujšega pekla, kot je samota sredi / vlažne in dolge ulice, ko ti samo obcestne / svetilke nudijo kanček topline in ta žge / s tistim neznosnim odmevom tišine. / Zadirčno sem se zapiral v podnajemniške / kamrice, kot menih, ki je ravnokar spregledal, / strah me je bilo ljudi, saj je vsak vprašal: / Od kod prihajaš? Kaj počneš? Kam odhajaš?« (Broken home, str. 23) Še več, Ljubljano doživlja kot mrzlo maternico, mačeho, ki je bedela nad njegovim odraščanjem: »... 16 let znotraj te maternice, Ljubljana, / ti vrag! Vrtinec spominov. / Bolj je mraz, bolj si sam, / naslajaš se nad spomini, veternice minulega / V objemu te mačehe si zrasel v moškega, / z brazgotinami, z nasmeškom, / nisi še pozabil dečka, ki se čudi / in je prestrašen, zanj je svet nov.« (Ganz end rozis, str. 32) V pesmih Vrečar večkrat izpostavi hojo in čakanje na Slomškovi (Včasih ne najdem besed, Tišina besed) sedenje ob Ljubljanici, »ki se masivno kotali po svoji strugi, smaragdno gnusna« (Prav ti bodi) in nedeljsko vzdušje na bolšjaku (Nedelja je). Zdi se, da ne mara dvoličnih obrazov in arogantnih mestnih petičnežev, ki so v bistvu »garjasti priskledniki«, ki »žrejo mast prihajajočih / teles, ki še niso okusila melanholije odpadništva / s strani hihitajočih obrazov, ki te vabijo za mizo, / da ti potem lahko izstavijo račun za gostoljubje.« (Prav ti bodi, str. 28)

Če lahko rečemo, da je v prejšnjih zbirkah kljub občutku osamljenosti užival v urbanem in dinamičnem utripu mesta, se v zadnji pesniški zbirki avtor raje zateče v samoto, v opazovanje lastovk (Lastovke), vrabcev (Vrabci) in topolov (Topoli). V dolgi in izčrpni pesmi z naslovom Dan mladosti, ki jo piše v tretji osebi, z distanco opazuje svoj pesniški lik, ki pri štiriintridesetih letih še nima ne družine ne doma, ne vozi avta, ima čudne vzore in idole ter je čustveno na stopnji predšolskega otroka. Pesem je osebnoizpovedna in samoironična, a kljub vsemu premore simpatične utrinke, ki prikažejo avtorjevo skromno naravo v drugi luči: »...Sedi na Kudovem vrtu / in bulji v topole, kot bolnik z diagnozo, raje jih / ima kot pa ljudi, pravi, da je melodija njihovih krošenj / absolutna poezija...« (str. 43)

Poleg narave pa iz Vrečarjevih pesmi lahko izkristiliziramo ljubezen v vseh njenih pojavnih oblikah. Poleg ljubezni do mame in babice lahko sledimo čutečim pesmim o ljubezni do dekleta, ki vsebujejo ves mavrični spekter erosa, od najnežnejših do najbolj erotičnih vsebin: »Jaz valovi, ti trup plovila, / majava se, namesto vetra / najino šepetanje ugodja, do vrhunca, / ko se stopiva v eno, razbliniva zdaj. / Mehkoba naju meša, učiva se ljubezni.« (Trenutki, str. 16) V pričujoči zbirki pa lahko poleg erotično obarvanih in narcisoidnih pesmi razberemo tudi ljubezen do umetnosti in umetnikov, zlasti do drugih pesnikov in slikarjev, ki jih avtor na številnih mestih omenja kot vzor in inspiracijo. Tako se v pesmi Dan mladosti celo primerja s Svetlano Makarovič, Danetom Zajcem, Lojzetom Kovačičem in Slavkom Grumom, medtem ko med likovnimi ustvarjalci omenja Pollocka in Bacona. Slovenskemu slikarju Tisnikarju posveti celo pesem, v kateri ga poimenuje »krokar samouk«, medtem ko njegov svet označi za svet obujenih in urejenih mrtvecev. Velike oči, ki zrejo iz Tisnikarjevih slik, izpričujejo osamljenost in tesnobo, s katero se lahko poistoveti marsikateri pesnik. V pesmi Brez kril Vrečar omenja smrt umetnika kot dar, kot najvišjo stopnjo žrtvovanja in pri tem poudarja pomembno misel, da »moraš na dno, da začneš znova«.

Zdi se, da se Tomislav Vrečar vsakič znova spusti na dno, da lahko dobi zalet za novo ustvarjanje. Vsaka selitev, vsak nov prijatelj, vsaka prebrana knjiga, vsaka kriza mu pomeni izziv pri ustvarjanju. Njegov stil pisanja zajame vse družbene in čustvene ekstreme in variira od kratkih miselnih utrinkov pa do dolgih epskih »dnevniških« zapiskov. Njegova nevrotična narava, ki je rezultat tega, da vsakič znova ostaja odprta želja in rana lastne matere, na mestih dobiva shizofreno in psihotično podobo, ki je vidna skozi dolge in zgoščene nize miselnih asociacij, vsakdanjih prebliskov in zrcalnih odsevov, v katerih prava realnost ne samo da ni več potrebna, temveč je od vsega začetka odveč. Vrečar se tako v pesniški zbirki Ime mi je Veronika prelevi v samozadostnega pesnika, ki priznava, da se v njem nahaja usodna zareza – razcep med dvema različnima spoloma, gonoma, identitetama in usmeritvama, vendar pa obenem zatrjuje, da ne potrebuje drugih, da bi mu v zrcalni sliki podajali njegovo podobo, ker so ti »drugi« pravzaprav že od vsega začetka v njem: »S skalpelom sem ločil svojo nevrozo od ljudi, / ki so zunaj, ne potrebujem jih, / v meni so in to je dovolj.« (Lavare stanca, str. 35) Z eno od najkrajših pesmi v svoji zbirki pove veliko več kot z marsikaterim drugim dolgovezenjem in obenem zabije nož v srce raznim psihologom, sociologom in drugim »kirurgom«, ki tako radi postavljajo meje med posameznikom in družbo, bolnim in zdravim. Včasih je pač treba pustiti rano prvinskega razcepa odprto in jo prepustiti »črvom«, da jo pozdravijo ...

Tomislav Vrečar: Ime mi je Veronika.

Maribor: Pivec, 2011.

Da bi videli komentarje in lahko komentirali, se morate prijaviti (desno zgoraj).

Slovensko e-literarno mrežo podpira Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport.