Brazilija je rdeča; ime namreč izhaja iz poimenovanja drevesa z rdečim lesom pau-brasil, katerega barva spominja na žerjavico, je pripisano na zadnji strani antologije sodobne brazilske lirike z naslovom Rdeča luna, ki je pri KUD Sodobnost International izšla v letu 2011. In če združimo pripis in magični naslov, ki skupaj z veliko rdečo luno zlovešče zre v nas s črne platnice, lahko z malo domišljije, a kljub temu brez kakšnih posebnih metaforičnih prijemov predpostavimo, da ima rdeča barva v tem okolju poseben pomen, da je močno povezana z naravnimi pojavi in da je, nenazadnje, najbrž nekakšen lajtmotiv, ki dobesedno ali preneseno, z ugašajočimi sončnimi zahodi ali žarečim ognjem podob povezuje drobce poetike devetih brazilskih pesnikov in pesnice, ki pripadajo različnim smerem in obdobjem po letu 1945 in so takorekoč raztreseni po zemljevidu Brazilije (večinoma nekje okoli Ria de Janeira). Naše sklepanje ni daleč od resnice.

In če si drznemo posplošiti, da je Brazilija dežela čez lužo, ki se geografsko in kulturno našemu alpskemu prostoru zdi nekako oddaljena, pa lahko kljub temu skozi čas potegnemo skupne paralele med dogajanjem na slovenskih in brazilskih tleh ter se strinjamo z avtorjem uvodne besede, Joséjem Eduardom Marcom Pessoo, ki že na začetku izpostavi, da sta si deželi različni zgolj navidezno in da v resnici med njima obstaja kup podobnosti. Če na ozadju te panorame najdemo skupen zgodovinski jezik, potem lahko poezijo beremo z očali, ki nimajo le brazilskih ali slovenskih leč, ampak osvetlijo globlje probleme in vprašanja, vezana na splošno na 20. stoletje, ali, drugače povedano, zdravijo dioptrijo razlik. To pa je tudi osnova za razumevanje sodobne brazilske lirike, razpete od štiridesetih let 20. stoletja vse do začetka novega tisočletja. Druga ključna stvar, ki se nekoliko bolj dobesedno dotika jezika samega, pa je seveda prevod. Prevajanje poezije je posebno področje, ki ne zahteva zgolj odličnega znanja jezika, ampak tudi druge veščine, kot je občutek za ritem, zven ter nekoliko spretnosti v igranju z besedami in metaforiko; kvaliteto prevodov prevajalk Blažke Müller Pograjc, Mojce Medvešek in Jasmine Markič težko presojamo, če ne obvladamo jezika, a tudi če ga, se moram pri primerjanju prevoda in originala še dodatno potruditi, saj originalne pesmi v zbirki niso priložene. Vsa naša pozornost je torej usmerjena v prevod.

Poetika prvega izmed deveterice avtorjev, pesnika Manoela de Barrosa, ki se je rodil na skrajnem robu Brazilije, v mestu Cuiabá, je morda prav zaradi njegovega stika s prvinsko, skrivnostno in odmaknjeno Brazilijo najbolj čutna, nekakšna nevsiljiva in skromna hvalnica zemlji, ki odkriva tisto, kar drugi v hlastanju za velikimi besedami, zakamufliranimi z domišljavimi pridevniki z bujnim pomenom, pogosto spregledajo. »Tavajoč in ujet v skrivnem izviru, / pod tistimi umazanimi pretiravanji sem zagledal skrivnosti / v cvetju!« Barros v eni izmed pesmi lepo povzame bistvo svoje poezije. S šaljivimi obračanjem besed in sopostavljanjem modrosti, dejstev in definicij v nove, nevsakdanje kontekste bralcu nemalokrat na usta privabi nasmešek: »̶ Podobe so besede, ki jih nimamo. / ̶ Poezija je zavzetje besede s podobo. / ̶ Poezija je Podoba, ki jo zavzame bitje«. S tem pa preseže obzorje navidez preproste, obrobne poezije in se, hote ali nehote, hudomušno dotakne modernizma.

Na povsem nasprotnem bregu je poezija pesnika Ferreire Gullarja, družbenega aktivista, ki je obrobje zvezne države Maranhão zamenjal z mestnim življenjem Ria de Janeira ter se zagreto pridružil političnim in socialnim gibanjem. V tej nekoliko bolj trpki avantgardni poeziji, v ozadju katere odmeva prizadevanje za korenite družbene spremembe, ni prostora za apoteozo rdečih sončnih vzhodov, saj njen politični značaj ni prežet zgolj grenko bivanjsko stisko, ampak tudi tesnobno osebno izkušnjo, ki se na trenutke skrije za masko cinizma: »moj oče je šel / v Rio da bi si pozdravil / raka (ki ga je pozneje / pokončal) a je / na poti / izgubil očala«. Če se nam zdi, da v tem tenkočutnem poetičnem svetu za trenutek kljub vsemu posije sonce, pa se izkaže, da v ozadju prihaja nova nevihta, saj se skorajda vsaka pesem izteče v melanholijo, ki v svoji sporočilnosti ježi dlake: »Pesem / je brez snovi in brez tvarine / vse / kar je v njej / je zvok / ki zašušti / ob dihu branja«.

Poezija tretjega izmed deveterice, pesnika Ivana Janqueire, rojenega v Riu de Janeiru, ki je kot novinar, literarni kritik, urednik in esejist deloval na mnogih umetniških področjih, med drugim je pisal za nekatere najuglednejše brazilske časnike, se v primerjavi s poetiko nekaterih njegovih sodobnikov, ki se še vedno nekoliko naivno obračajo k vsemu naravnemu in preprostemu, zdi nekoliko bolj kozmopolitanska, drznejša in ostrejša. Janqueira ničesar ne olepšuje, zdi se, da se niti ne trudi preoblačiti verzov v uglajena literarna oblačila, ampak prizemljeno in nenapihnjeno nosi na pladnju življenjske resnice ter se ukvarja s temeljnimi bivanjskimi vprašanji: »Kdo so te ostaline, / mrtveci, ki ne izumrejo? / Od kod prihajajo? Zakaj zvončkljajo / po površju prahu moje pozebe?« Zdi se, da z vsakim verzom skrivaj in strahoma vedno znova spoznava človekovo nevednost, majhnost in nemoč v boju z minljivostjo, kar pa je pravzaprav nasploh temeljna značilnost in stalnica tudi poezije zahodnoevropskega sveta.

Če Barrosa poje hvalnico naravi, če se Gullar bori proti družbeni krivičnosti in če se Janqueira ukvarja z eksistencialnimi problemi, pa edina ženska predstavnica pričujoče antologije, filozofinja in mati petih otrok, Adelia Prado iz zvezne države Minas Gerais, verze krajših pesmih nevsiljivo in skromno polni z drobci vsakdanjega življenja. »Nekoč / je moj oče prebarval celo hišo / v bleščeče oranžno. / Dolgo že živimo v tej hiši, / kot je pravil oče sam, / nenehno prebujajoč se v dan.« Če bi tu želeli iskati tipično žensko pisavo, bi jo le stežka našli, saj kljub na trenutke občutljivemu odpiranju preteklosti Pradin jezik ostaja precej realističen in se le mestoma prepusti nekoliko bolj čustvenemu izrazoslovju. Njen pesniški predhodnik Carlos Drummond de Andrade se je posrečeno izrazil, da »pesni tako naravno, kot narava dela vreme.« Od kod izhaja njena notranja moč, lahko samo ugibamo, gotovo pa se napaja tudi v sivi vsakdanjosti, ki jo prav po modernistično povzdigne nad vse drugo, in trdnem prepričanju v neuničljivost ljubezni: »So diamanti neuničljivi? / Moja ljubezen je še bolj. /.../ bolj trdna kot vsakršna skala«.

Filozof Antônio Cicero, ki je, kot večina pesnikov deveterice, živel v Riu de Janeiru, je pisal besedila za popevke in potegnil črto avantgardi, češ da je je konec, ker je izpolnila svojo nalogo in prinesla svobodomiselnost, ne opisuje zgolj vsakdanjega življenja kot zunanji opazovalec, ampak vrta globlje in v stvareh odkriva bistvo: »Shraniti stvar ne pomeni skriti jo ali jo zakleniti.« Ne gre zgolj za ujetje nedolžnih impresij, ampak za odkrivanje, analiziranje, interpretiranje ter obračanje besed in pomenov zgolj zato, da bi se dokopal do resnice o svetu: »Shraniti stvar pomeni nadzorovati jo ali bedeti zaradi nje, / bdeti, biti zbujen zaradi nje.« Lahko bi rekli nekakšen novodoben raziskovalec, individualist, ki ga vztrajnost in želja po premagovanju samega sebe ženeta do ekstremov, zaradi česar se zdi, kot da se ves čas giblje po tanki premici med življenjem in smrtjo, a na koncu vedno pristane na »pravi« strani: »skušam v morju pogasiti / ogenj, v katerem želim goreti«.

Poezija Paola Henriquesa Britta je precej svetovljansko obarvana, saj je Britto kot znan prevajalec v stiku ne samo z brazilsko, ampak tudi angleško in ameriško književnostjo. V nekakšnih realističnih refleksijah razmišlja o stanju sveta, ki ga prikazuje kot nekaj povsem banalnega, brezsmiselnega, ob tem pa brezbrižno in tako na mimogrede zanika vsakršno višjo intenco in se pesimistično, skoraj nekoliko nihilistično, zaziblje v naročje obupa: »Ni popravila za svet. / Moje srce obupuje.« Ali: »Življenje se je sfižilo. / Boga ni. Ni upanja«. Ob tem zavzame skorajda nekoliko vzvišeno držo; kot da je sam gledalec v elitnem gledališču, na odru katerega igrajo tragedijo, ki jo bo nekje na sredi prekinil spust črne zavese, njemu pa se bo zdaj zdaj duša sesedla sama vase. »Noč je mrtvi netopir,« je tipični verz, s katerim Britto zaključi pesem.

Pesnik, dramatik in pisec besedil rock pesmi Ricardo de Carvalho Duarte s psevdonimom Chacal je umetniška duša in popolno nasprotje Brittu, saj sam živi v skladu s tistim, kar mu je ponujeno, ne zavzema distančne drže visokega in učenega poeta in z rabo ljudskega jezika poezije ne približa le eliti, ampak skrbi, da jo razume tudi preprost neizobraženi bralec. V njegovi ljudskosti se resnično vse zdi tako zelo preprosto, kot da je svet le navidezno preobremenjen s kopico problemov, če pa problemi že obstajajo, pa so zagotovo tudi rešljivi: »Če name preži sovražnik, / se pretvarjam, da sem zelen kamen, siv morda ali pa rjav. / In ko se sonce skrije na večer, se le preprosto zavijem vase.« Včasih nam nekoliko kontroverzno navrže tudi kakšno bistroumno in na prvi pogled protislovno modrost: »Kolikor bolj nor / toliko bistrejši sem«.

Raznovrstne umetniške težnje ima tudi Arnaldo Antunes, pesnik, esejist, pevec in glasbenik, rojen v São Paulu, ki je sebe našel predvsem v vizualni poeziji, s katero odločno vstopa v območje avantgarde in postmodernizma. Prva nespregledljiva značilnost njegovih hudomušnih in prebrisanih pesmi je zagotovo raba ponavljanj in paralelizmov. V pesmi Rdeča luna, po kateri zbirka nosi naslov, se vsaka izmed dvanajstih kitic začne z verzom »rdeča luna«, ki deluje kot nekakšno zajčevsko zaklinjanje in nas skupaj z ostalimi magičnimi podobami prestavi v nekakšno divjo pokrajino sredi ničesar. Antunes verze spretno gradi z drobnimi pregovori, ki zaradi svoje nekonvencionalnosti in pojavitve v novem kontekstu izpadejo sveže in duhovito: »Tišina je začetek pogovora. / Brki so mačja antena. / Konj je paša za klope.«

Popolnoma drugačno pot kot Chacal in Anuntes pa je ubral pripadnik najmlajše generacije pesnikov, rojenih v šestdesetih ali sedemdesetih letih preteklega stoletja, pisec, urednik, kritik in pesnik Carlito Azavedo, ki se skuša na vsak način oddaljiti od avantgard ali katerega koli drugega literarnega gibanja ter zagovarja dejstvo, da biti tradicionalen pomeni večji izziv kot biti avantgarden. Četudi se nam njegova poezija zdi sveža in prav nič pretirano klasična, okrnela ali tradicionalna, ne vsebinsko niti oblikovno, pa tudi česa pretirano šokantnega ne prodaja, kar bi bralca lahko zazibalo mimo njegove varne idile, Azaveda je očitno ljubitelj pridevnikov, saj jih v njegovem bogatem in izpiljenem besedišču kar mrgoli, podobe pa se cedijo kot mleko in med: »Na hrbtu nosiš /.../ bakreno hrbtišče / gore in odsev bakra v laguni, / dekle z mačkom več kot popolno prenaša / globoke vene, nevidne in podzemne«.

Poezija zadnjega izmed deveterice, Eucanaã Ferraza, priznanega pesnika in profesorja brazilske književnosti, rahločutno združuje preteklost in sedanjost v nekakšni brezčasni epruveti. Zdi se, da z nekoliko oddaljene perspektive beleži vtise in dejstva, kot nekakšna impresionistična reality cam. Odprt in prepuščen je tistemu času, ki je prisoten tukaj in zdaj: »In tako, ob ženski, ki jo ljubim, / ki me ljubi, mineva dan, / kot mora biti: potrebno sonce, obroba.«

Na ozadju tega časa pa ugledamo mozaik rdeče lune, v mesečini katere v devetih različnih odtenkih brli sodobna Brazilija ...

Rdeča luna: antologija sodobne brazilske lirike. Prevedle Blažka Müller, Mojca Medvedšek, Jasmina Markič.

Ljubljana: Sodobnost International, 2011.