Prvenec mladega avtorja, ki se poleg pisanja preizkuša tudi kot dramaturg in igralec, lahko umestimo med najboljše romane letošnjega leta. Avtor že od samega začetka stopnjuje suspenz skozi opis glavnih junakov, saj že v uvodu opisuje njihovo obnašanje na avtocesti, ko drvijo proti službi, s tem pa že gradi njihove psihološke profile. Nato smo priča opisu njihovih socialnih statusov skozi prikaz tipičnega dneva v ustanovi, kjer se zgodi usodni dogodek, ki zaznamuje njihova življenja. Ko nas torej nekje na tretjini romana zgodba pripelje do tega, da spoznamo glavne junake, ki so ujeti skupaj brez možnosti takojšnje rešitve, nam je približno že znano kako bo kateri od njih odreagiral.

 
Vendar pa za junake Dvigala ne moremo reči, da so stereotipni, čeprav je določena mera stereotipizacije potrebna za to, da se gradi dramatično dogajanje in pride do razpleta napete zgodbe. Avtor si je namreč vzel dovolj časa, da je naštudiral kompleksnost in večplastnost njihovih značajev, po drugi strani pa lahko rečemo, da so njihovi socialni statusi tisti, ki jim je avtor namenil posebno pozornost. Na eni strani hierarhične lestvice se nahaja Viktor, ki je direktor poslovne stavbe, v kateri se zgodi neljubi dogodek, na drugi pa čistilka Irena, ki mora imeti dve službi, da preživi družino. Vmes se nahajajo še samovšečni novinar Dan, ki kot tipični  alfasamec želi imeti stvari pod kontrolo, visokoizobražena lepotička Tina, s katero se spogleduje, in pa zavaljeni računalničar Samo, ki živi sam z mamo in ki mora ženske politi s kavo, da pridobi njihovo pozornost. Pa vendar se zdi, da je prav Samo od vseh najbolj iskren in nepokvarjen. Tina je celo prepričana, da je njegova samota in potreba po spontanem odreagiranju nekaj, kar manjka ostalim, ki se nenehno ženejo za prijatelji in dobrinami:

„Samo nas poglej! Kakšna življenja pa imamo? Tri dni bomo zaprti v dvigalu, pa nihče ne bo niti opazil, da nas ni! Misliš, da je Dan kaj na boljšem kot ti, ker se šopiri in kaže lažno samozavest? Ali pa Viktor, ki nima v življenju ničesar razen svoje službe? Ali pa jaz, navzven vedno popolna, popularna, z množico prijateljev... Ti nekaj povem? To niso prijatelji, to so znanci. Ko se zvečer vrnem domov, v prazno stanovanje, sem ravno tako sama kot ti. Ko imam težave, ko mi je hudo, ko me je strah in ko bi se s kom pogovorila, nimam nikogar, ki bi ga lahko poklicala, na kogar bi se lahko zanesla, ki bi me razumel... Vsi smo osamljeni, samo da nekateri to pač bolje skrivamo kot drugi. Razumeš, Samo, vse je samo iluzija, utvara, laž... Ti se vsaj ne pretvarjaš, da si nekaj, kar nisi, ti vsaj ne živiš v nenenhni laži, mi ostali pa ves čas samo igramo... Vse je samo igra...Samo fasada...Iluzija."

 In dejansko njihova igra povsem nehote sledi logiki, ki jo razpira Sartrova drama Zaprta vrata. Ko se dvigalo ustavi in se zdi njihova usoda zapečatena, se med ujetimi ljudmi kar naenkrat vzpostavijo posebni odnosi. Tisti, ki veljajo za tihe in sramežljive, se še bolj umaknejo v svoj svet, medtem ko tisti, ki imajo željo po prevladi, še bolj izpostavijo svojo voljo in moč. Avtor tako dejansko z vsakim najmanjšim dogodkom, ki se v usodnih treh dnevih zgodijo v dvigalu, izpričuje osnovno tezo, da so ljudje tisti, ki povzročajo pekel drugim okrog sebe. In dejansko se kmalu zapletejo v pogovor o veri in Bogu, s čimer pa si v danih razmerah ne morejo kaj dosti pomagati. Tudi tistim, ki so verni, postane namreč takoj jasno, da če bi bila kakšna višja sila, do dogodka sploh ne bi prišlo oz. do njega ne bi prišlo ravno v petek popoldan, ko se ravno vsi varnostniki čez vikend odpravijo domov.

Čeprav se zdi čakanje do ponedeljka malenkostno v primerjavi s celoto njihovih življenj, se kmalu pojavijo problemi, katerih se nihče od njih ni prej prav dobro zavedal. Šele ko se človek za nekaj dni znajde zaprt v nevsakdanjem bivanjskem prostoru, ugotovi sam pri sebi kako ranljiv je v svojem bistvu. Tako tudi glavni junaki ugotovijo, da morajo preživeti zgolj s pol litra vode, nekaj čokolade in žvečilnimi. Izračunati si morajo na koliko ur bodo prigriznili in poplaknili z vodo, da ne bodo dehidrirali in da si bodo pravično razdelili dobrine, ki v takšni izredni situaciji po nekem nenapisanem pravilu postanejo skupne. Kar je nekako jasno, saj si vsak od njih zasluži preživetje, pa čeprav si vsak zase misli, da je v nečem boljši od drugih. Ker se Samo, ki najde v svojih žepih rezervno čokolado in jo tudi na skrivaj poje, sklicuje na pravico do privatne lastnine, se vsi z jezo spravijo nanj, pa čeprav bi vsakdo med njimi ravnal v danih okoliščinah povsem enako.Naslednji problem predstavlja izločanje, ki ga zasilno rešijo z uriniranjem skozi razpoko v dvigalu, medtem ko večjo potrebo opravljajo kar v torbi od prenosnega računalnika. Vseeno preživijo tri dni v neznosnem smradu, ki ga še okrepi intenzivna vročina in nezračnost samega prostora. Kmalu si začnejo iti na živce in iskati razloge za provokacijo, pa čeprav se zavedajo, da morajo varčevati z energijo. Odsotnost energije in elektrike predstavlja še enega od večjih problemov. Brez luči si ne morejo interpretirati ravnanja ljudi okoli sebe, saj se, roko na srce, v temi vsakdo počuti še bolj ogroženega, če ne ve iz katere smeri lahko pričakuje nevarnost. In Podstenšek z detaljnimi opisi vseh težav, dvomov in preizkušenj, sijajno oriše psihološki profil ogroženega človeka, ki se spusti na raven živali, da preživi.

Prvi dan izgleda kot da se vsi strinjajo s tem, da morajo držati skupaj, in celo uživajo v medsebojnem spoznavanju in druženju:

„Utihnili so. Mednje se je naselil nekakšen nenavadni mir, poln medsebojnega razumevanja, sicer krhkega, a vendarle razumevanja. Sedaj niso bili več popolni tujci. Vsak je za trenutek v drugih ugledal več kot le debel trebuh, dolge noge, usnjeno jakno, Armanijevo obleko ali podbradek in nekaj tednov star narastek pri korenih temno obarvanih las. In čeprav so drug drugemu le malce odškrnili vrata v svojo zasebnost, so naenkrat začeli v svojih sotrpinih prepoznavati ljudi. Ljudi z željami, hrepenenji, težavami in strahovi, ljudi, ki se morda ne razlikujejo tako zelo od njih samih, kot je bilo videti na prvi pogled.“

Že proti koncu prvega dneva, ko se pojavi težnja po izločanju, se pojavijo tudi prve težave, ki so povsem nedolžne glede na težave, ki se pojavijo naslednje dni. Vsak med njimi začne sanjariti o tem kako bi plastenko z vodo obdržal le zase in ko postane nagon po lastnem preživetju večji od nagona po preživetju skupine, začnejo padati domine ena za drugo. Ko Dan v boju za vodo prekrši nenapisano pravilo o delitvi dobrin, se spre z Viktorjem, ki so ga na začetku z glasovanjem določili za starešino, saj želi prevzeti njegovo vodstvo in doseči primat nad ženskami in vodo. Razplet, ki se konča z umorom, pokaže na vso banalnost in primitivnost človeškega življenja: v zadnji fazi ni življenje drugega vredno prav nič, saj gre v osnovi zgolj za nadaljevanje lastnih egoističnih genov in za iztrebljanje vseh, ki nam stojijo na poti.

Avtor je s tenkočutnim opisom vseh konfliktnih situacij posredno pokazal tudi na širše družbeno in politično dogajanje. Bralcu tako postane iz prve roke jasno zakaj je socializem propadel in zakaj kapitalizem vztraja tako dolgo. Najboljši odgovor je ta, da je kapitalizem najbolj ustrezna metafora za Darwinov zakon o preživetju močnejšega. Tudi v pričujočem romanu gredo junaki skozi vse zgodovinske faze menjave politične ideologije: najprej akterji določijo vodjo, ki jim kot fevdalec odmerja prostor, hrano in vodo, potem se trudijo sporazumno priti do odločitev podobno kot v socializmu, a idealistično stanje kmalu zamenja diktatura močnejšega, ki se trudi pokazati, da dela v interesu vseh, kmalu pa odvrže masko in se razkrinka kot morilec in posiljevalec:

„Na Dana pa je imel vonj smrti spet popolnoma drugačen vpliv. Ni razmišljal o njegovem izvoru in še zaznaval ga je le podzavestno. Začutil je vzburjenje, potrebo po mehkem, voljnem ženskem telesu, v katerega bi legel in se kot že tolikokrat poprej docela prepustil naravnemu gonu. Zahotelo se mu je ženske in dva dni v dvigalu sta z vsemi svojimi pripetljaji iz njega naredila človeka, ki ni imel več prav veliko zadržkov in pomislekov. Če se pojavi potreba, se je pač potrebno ozreti okoli sebe po sredstvu za njeno zadovoljitev. Tako preprosto je to v svetu, kjer sta razum in morala na prisilnem dopustu." 

V dvigalu se tako zgodi, da bolj ko se vsi trudijo držati ustaljenih oz. preizkušenih etičnih in zgodovinskih tirnic, bolj jih kršijo. Dvigalo je poleg metafore za družbo, v kateri potekata dve ravni komunikacije: moralna (držati za vsako ceno skupaj) in subverzivna (boj vseh proti vsem), tudi prispodoba za sodobnega človeka, ki je nenehoma razpet med socializacijskimi normami in notranjimi goni. Tomo Podstenšek se tako poleg izvrstnega pisca izkaže še kot prodorni psiholog in filozof, saj pokaže na puhlost vrednot, ko so v igri osnovna sredstva za preživetje.Čeprav smo bili zadnja leta priča mnogim filmom in knjigam s podobno tematiko in dramaturgijo, pa lahko rečemo, da je prvenec omenjenega avtorja vseeno drugačen: kljub predvidljivemu razpletu v osrednjem delu romana, se na koncu zgodi še dokaj nepričakovan preobrat, ki predstavi glavne junake v novi luči. Najbolj negotovi tako postanejo najbolj odločni, medtem ko najbolj trdni postanejo najbolj labilni. Avtor tako poda zanimiv zaključek, ki ga lahko zopet apliciramo na širšo družbo: Na koncu ne bodo preživeli ne najmočnejši ne najbolj šibki, temveč tisti, ki bodo znotraj lastne šibkosti našli pogum spreminjati sebe in svet na bolje.

Tomo Podstenšek: Dvigalo.

Maribor: Litera, 2011.