Ne morem se upreti skušnjavi, da tega pisanja ne bi začela z anekdoto. Prijateljica, ki je bila v komisiji literarnega natečaja Filozofske fakultete, mi je prebrala nekaj pesmi, ki so si prislužile uvrstitev v zbornik. Pri eni sem se že ob prvih verzih nasmehnila, ušesa pa so se sprostila v prijetnem pričakovanju nadaljevanja. Pesem se je začela takole: »Z gotovostjo lahko rečem, / Da je edini moški, ki bi me lahko ljubil, ne da bi se silil s tem, / Friedrich Engels.« Ta pesem na natečaju ni zmagala, je pa bila, smešno naključje, drugouvrščena, potem pa je našla tudi svoje mesto v pesniški zbirki Najboljši so padli, prvencu študentke primerjalne književnosti in filozofije, Katje Perat. Mladost (sicer za pesnico ne ravno nezaslišano mlade) avtorice se pogosto izpostavlja, a povejmo kar takoj, da razlog za obsedenost z biografskim podatkom v tem primeru ni pokroviteljstvo, češ, »to in to ji lahko oprostimo, ker je še mlada«, ampak bolj to, da je njena poezija presenetljiva mešanica mladosti in zrelosti, o kateri je Mojca Pišek v spremni besedi zapisala: »To je poezija, ki ni imela časa zares dozoreti, preden se je postarala.«

In kako se poezija prehitro postara? Tako, da prične premišljevati sama o sebi, se analizirati in, če hočete, dekonstruirati. Pesnica poezijo doživlja kot nekaj, kar je (zanjo) nujno početi: »Blagor rudarjem. / Ni jim treba pisati pesmi.«, čuti, da je treba nekaj »reči naglas«, vendar ve, da je to za druge povsem nekoristno in nezanimivo. Pesniki, in najbrž ne le tisti žalostni (ali pa so sploh vsi takšni?), ki »Ničesar ne znajo, / A radi pišejo o sebi, / Z mirnostjo in zbranostjo ljudi, / Ki nekaj delajo prav«, so podobni zadnjemu kavboju z leseno nogo, ki je bil prisoten pri nekem nepomembnem strelskem obračunu in o tem hiti razlagat vsakomur, ki ima dovolj časa in premalo brezobzirnosti, da bi odkorakal stran. Tako kot njegove zgodbice tudi poezija nikogar v resnici ne zanima. Razen mogoče drugih žalostnih pesnikov, žalostnih intelektualcev in lepih svobodnjakov. Za besedami, se zaveda pesnica (recimo ji kar pesnica, lirski subjekt zveni preveč žalostno in intelektualno za ta kontekst), namreč ni ničesar: »Nič ne stoji za besedami. / Nič, / Razen mene na drugi strani računalnika.« in tudi »(…) na začetku ni bila beseda, / Ampak nekaj dosti bolj nezapopadljivega.«

Morda je tudi zato njen jezik precej preprost, stvaren in premišljen – z besedami ni obsedena. Vsekakor se trezen, razmišljujoč ton dobro sklada z reflektivnostjo na tematski ravni. Tema položaja pesnika in pesništva v svetu je skoraj že povsem obrabljena (katera tema pa ni?), vendar nujna za razvoj posameznega pesnika kot tudi poezije nasploh. Pri Katji Perat intenzivno ukvarjanje s tovrstnim premišljevanjem nastopi že zelo zgodaj, v prvencu torej, in to na njegovih začetnih straneh, kar po eni strani ni nenavadno (spomnimo se podatka o njenem študiju), upam pa, da je tudi spodbudno in da bo vodilo v oblikovanje lastne konsistentne poetike. Pravzaprav ne le upam, ampak trdno verjamem, saj se že v samem premisleku kaže neka svežina, ki je pri njenih starejših kolegih ni pogosto najti, predvsem pa čudenje in optimizem. Katja Perat nad poezijo zaradi njene nezmožnosti podajanja ene in edine resnice namreč ne obupava kot nekateri njeni predhodniki, ki so se zatekli v hermetičnost, razpad jezika in končno molk ali se prekvalificirali v druge literarne zvrsti. »Določena milost je v tem, da se rešiš / V umetnost. Milost, v kateri govoriš / Razrešen prisile enega samega pogleda, / Ki onemogoča govor in opozarja na nesposobnost, / Ki se ji nikdar zares ne izogneš, / Nepripravljen preživeti izpostavljanje, / Ki ga zahteva to, da si človek.«

V umetnosti, torej v poeziji, je dovoljeno menjati poglede. Zato avtorica lahko uporablja velike, abstraktne besede, kot so odtujenost, samoumevnost in kapitalizem, saj jih sme v naslednjem trenutku relativizirati: »A hkrati je čisto mogoče, / Da kapitalizem nima ničesar z vsem skupaj.«

Množica pogledov (ali resničic) je v poeziji sicer mogoča, sprejemljiva, nemara celo zaželena, vendar za identiteto pesnika (in človeka) ne naredi ravno kaj posebej konstruktivnega: »Mislim si: življenje sem, ki je moralo opraviti / Vso dolgo pot evolucije, da bi si lahko pogledalo / V obraz. Se pogovorilo samo s sabo. // Ena sama tišina me je. Naloge, za katero me je / Opremilo življenje, ne izpolnjujem.« Ta tišina ne izvira iz strahu pred smrtjo (kot v kakšnem za eno in edino resnico bolj ugodnem obdobju, implicira pesem), temveč »pred tistim drugim«, kar lahko najbrž z vsaj nekaj gotovosti prevedemo v – strah pred življenjem. Pred življenjem, v katerem med drugim lomastijo nihilizem, dekonstrukcija in posteksistencializem, a tudi milina in ljubezen. In zdi se, da je pesnice slednjih bolj strah (»Bojim se miline.«, »Grdo ravnam z ljubeznijo«), da si je bolj intimna s filozofijo in z literaturo (»Vzemi me iz literature / In me pripravi za ljubezen.«) kot z intimnostjo.

Položaj intelektualca, ki je skupaj s položajem pesnika pogosta tema Katjinih pesmi, torej ni privilegiran položaj. Resda omogoča kritiko vsega mogočega, a to pomeni tudi samokritiko. Intelektualci so v najboljšem primeru samo žalostni, če že ne na robu živčnega zloma. Muči jih (če jih izenačimo z žalostnimi pesniki, in mislim, da jih lahko) grozljiv pohlep po resničnosti in po nečem, kar bi bilo več od nje, najbolj pa mučijo sami sebe, ko jokajo, da bi se počutili bolj upravičene do svojih pesmi, prirejajo literarne večere »na katere nihče ne pride / In včasih kdo pride, / Ampak jim ne verjame.«, se načrtno opijanijo in po nepotrebnem mislijo na smrt. V družbo žalostnih pesnikov, žalostnih intelektualcev in lepih svobodnjakov sodijo najbrž tudi novi vitalisti. Kljub zvenečemu imenu se v pesmi s še bolj zvenečim naslovom Manifest za novi vitalizem razkrije, da so tudi tile novi vitalisti precej pomilovanja vredne kreature, sploh z vidika drugih, epskih ljudi, ki vedo, kako stati, da si najbolj podoben spomeniku, in »Da je človekova veličina v tem, da je neenak bogovom«. Novi vitalist ne more upravičiti svojega imena, saj si ničesar ne upa, nič ne reče, čeprav ve, da je že od nekdaj kriv, in niti manifesta ne napiše. Kaj sploh še ostane od vitalizma? Jasno je, da je to poimenovanje ironično, z njim se pesnica posmehne vsem že prej omenjenim, ki jih, kot kaže, onesposobi že zobozdravnik s tamponi, a je pravzaprav vseeno, saj je čez pol ure že dobro. »Čez pol ure je zmeraj dobro.« Zdi se, da se je pesnica z usodo svojega plemena sprijaznila, vendar ne bi mogli reči, da je pri tem fatalistična.

»In moral boš / Nekaj, / Karkoli / Reči naglas / In se zagristi v zgodovino teh krajev, / Preden te pokrijejo z zaplato zemlje, / Na tvoji zadnji parceli. / Lahko bi tudi molčal, / Vendar to ne bi bil več ti. / Moral bi prebrati Cankarjeva zbrana dela / In razumeti, kako važno je, / Da od matere ne zahtevaš kave, / Če veš, da ti je ne more dati, / Da ji toplo stisneš roko / In jo pozdraviš, / Ko te pride v blatnih škornjih / Z ruto na glavi / Čakat pred šolo.« Pesnica poudari, da je dobro poznati zgodovino, saj iz tega, nenavadno, izhaja razumevanje, empatija in tudi zavedanje, da si nasproti svetu majhen in da je to dobro: »Vem, da je dobro biti majhen nasproti svetu, / In da si takrat, kadar si najbližje temu, / Zelo težko pomagaš, / Da se ne bi zaljubil.« Ti verzi so iz pesmi z naslovom Zgodovina, v kateri si pesnica strogo sodi: »Bolano je, / Da te vzburja zgodovina.« A kot kaže, je ravno zgodovinska zavest tista reč, ki omogoča, da se vzamemo iz literature in vstopimo v ljubezen (v življenje). Zgodovina nas uči, da osebno ni že tudi posebno, da smo nasproti svetu majhni in da je to pravzaprav dobro: dobro je biti drugorazreden; ne Marx, temveč Engels. Pesnica se v pesmi, s katero sem tole pisanje začela, od Robespierra vrača k Engelsu in njegovi dobrotljivi drugorazrednosti, saj ne ve, kaj početi z veličino. Najboljši padejo, drugouvrščeni pa lahko zahtevajo življenje, ljubezen, toplino: »Med drugouvrščenimi obstaja tihi dogovor, / Da lahko drug drugemu ob vseh trenutkih dneva / Brez obveze / In brez fotografa, ki bi trenutek tlačil v večnost, / Položijo glavo v naročje / In zahtevajo toplino.«

Katja Perat: Najboljši so padli.

Ljubljana: Študentska založba, 2011.