Pri pisanju o Čarovi knjigi O znosnosti sem toliko kot v zadregi. Prvič, ker sem jo brala med prazniki, in drugič, ker mi je presvetljevala lobanjske sfere predvsem ponoči. Pri tem pa ne gre toliko za to, da Čarov novi roman ne bi bila »nočna« ali »nepraznična« knjiga, temveč da njegova gosta, z dolgimi stavčnimi strukturami prepletena pisava vsebuje nekakšno brezkompromisnost. O znosnosti je sicer pisan iz zamika fokusa, kot bi pripovedovalec nosil leče s cilindrom, ob tem pa bi mu pogled zamegljevala še prah in svetloba in predvsem družinska patina, ki si želi, ki mora zakriti svoje zločine proti človeštvu. Čarov pripovedovalec namreč sedi na kavču v dnevni sobi in prisluškuje pogovoru tet v kuhinji. S tem kukanjem v šprene, ne neposrednim vpogledom v dogajanje, Čar legitimira svojega pripovedovalca, hkrati pa si tudi ustvari atmosferski prostor pripovedovanja. Družinska kronika se torej začne pahljačasto razpirati tu in zdaj, nato pa se meandrsko prelije v druge čase in prostore.

Z nekaj smelosti bi sicer lahko dejala, da je avtor knjige O znosnosti mojster snovanja časovnih komponent. Ne samo, da njegovo stalno prestavljanje v času prinaša razgibano pripoved, temveč ima pripovedovalec tudi absoluten nadzor nad zgodbo. Šele vlečenje pravih potez v morju »neizrečenih stvari, ki so leta in leta plavala pod družinsko gladino,« ima lahko za posledico voluminizirano družinsko kroniko. Navidezno je v njenem središču star Foter, kontrabasist, ki je med drugo svetovno vojno v štirih različnih armadah odigral štiri državne himne, čeprav je bolj kot on sam v središču njegova človečnost, ki jo je starec sicer skril, zbrisal v sebi, in sicer z razlogom, da svet njegove »strahovite nežnosti in občutljivosti« ne bi steptal in zmaličil. Večkrat je sicer sugerirano, da bi bilo bolje, da bi se zmaličenje zgodilo, toda še enkrat: O znosnosti ne obnavlja le posamične družinske tragedije, temveč se referira na vse »nesrečne družine«, ki v svojih kleteh skrivajo zaustavljene, zamrznjene zgodbe.

Čarov novi roman je strukturno zasnovan kot niz slik, prilepljenih v družinski album. Gosta, zadušljiva atmosfera je predvsem v funkciji (pridušenega) osvetljevanja krogov pekla. Pekel v obliki resničnosti se vedno znova vrača med junake, ki delujejo že kot tipi, ne glede na stopnjo sestopanja na ono stran, na stopnjo zmožnosti ljubiti. V tem pogledu je izjemen lik Mame, ki definira način funkcioniranja svoje Prve hčere. »Zanjo je obstajalo samo tisto, kar je imela pred očmi, dobesedno na dosegu roke /…/.« Spregledamo torej, kako psihološko profiliran je Čarov roman in s kakšno natančnostjo reže skalpel družbe ter iz njene notranjosti vleče na plano nezamisljive delce, predvsem pa je zanimivo še nekaj; liki tistih, ki so priče nasilju, ki ga navidezno opazujejo iz varne razdalje. Torej Mame, torej sester oziroma tet oziroma Fotrovih hčera, ki so zaradi neizrečenega toliko kot naphane s časom, pohabljene od časa.

Veliko pomembnejše od tistega, kar je izgovorjeno, je torej tisto, kar ostane zamolčano. Tudi zato je ključno, da neposredno vpleteni v zgodbo ne govorijo iz svoje sredice, temveč da v njihovem imenu govori nekdo drug. Tovrsten način poročanja zaradi številnih zatemnitev in zastranitev deluje še bolj dramatično in celo teatralično. Bilo bi namreč naivno misliti, da se Čar pri mestoma verističnem upodabljanju podkletnega sveta ne poslužuje metafikcijskih postopkov, predvsem pa si manevrski prostor zariše s tipom pripovedovalca, ki je navidezno obstranski opazovalec. In še več, menda je celo edini, ki prestopi nevidno mejo zgolj opazovalca. Če ne drugega, razsekane slike iz družinske zgodbe sestavi v celoto ter napiše roman. Na tej točki se zastavlja tudi vprašanje, do kolikšne mere sta dejanski avtor romana in pripovedovalec sprepletena? No, dejstvo je, da pisatelj večkrat intervenira, vendar psihološki skelet zgodbe zaradi tega nič ne izgubi, ravno nasprotno.

Morda je pri romanu O znosnosti na prvi pogled nenavadno zgolj to, da ga je pisatelj pisal počasi in z užitkom, še posebno, če pomislimo, da gre pisanje, ki brska po podčloveškem. Toda bolj ko se soočamo z bestialnostmi izmučenih kreatur, bolj se nam začne dozdevati, da v tem svojem ravnanju niso toliko tragični kot so že skoraj pravljični. Realnost v nekaterih pasusih pri Čaru namreč učinkuje kot pravljica, liki se ravnajo po istih zakonih krvoločnosti, maščevalnosti. Gibanje po robu resničnosti in fikcije, pa za seboj vseeno ne pušča sledi magično-realističnega pisanja. Čarov pripovedovalec je namreč preveč zainteresiran za patologijo in čeprav je logistično izjemen, v ospredju vseeno ni slog, temveč vidik, kako prezentirati izkrivljene odnose, predvsem tiste najbolj intimne. »Niti pomisliti ni bilo mogoče, da ga najhujše, ki pride vedno kot druga stran lepega, še čaka,« izreče pripovedovalec za starega Fotra, ki prepričan, da je v vojni izpil vso norost do dna, obsedi s svojo Prvo hčerjo v naročju.

Tudi zgodovinski kontekst, kolikor inovativen že in kolikor se zdi, da ima Čarov pripovedovalec notranji uvid v specifično zgodovinsko obdobje, je tam torej predvsem zato, da bi subtilneje osvetlil nasilje na mikro ravni. Iz tovrstne perspektive je osrednji lik romana O znosnosti Fotrova prvorojenka. Sranje, ki ga Prva naredi drugje, govori v prid temu, da v romanu ne gre za blatenje lastnega dola, temveč da so tovrstni deviantni človeški mehanizmi prisotni povsod, če le obstajajo pogoji zanje. Razen širše geografske razparceliranosti družinskih kleti pa Čarovega pripovedovalca zanima predvsem prenašanje kletnih prostorov na naslednje generacije. Kot izrečeno dejstvo ali kot tonaliteta in vzdušje. Absorbiranje se je nedvomno zgodilo, pravi pripovedovalec, vprašanje je le, v kolikšni meri in v kakšni obliki. Kolikor avtorju romana O znosnosti morda lokacijsko ni uspelo prepričljivo prestaviti v drugo sfero, hiša v Belgiji bi namreč lahko bila tudi hiša v Idriji ali Ljubljani, pa je toliko bolj prepričljiv pri karakterizaciji Zadnjega.

Druga polovica romana je v resnici obremenjena z njim oziroma s kotalenjem družinske krivulje po Fotrovi strani strmo navzdol. Zadnji ima v trganju od staršev sicer dve možnosti: ali bo padel, kar se končno tudi zgodi, ali pa bo začel svojo lastno dramaturgijo, kar se tudi zgodi, vendar po pesimističnem scenariju. Čar je v pričujočem romanu sploh izrazit pesimist, kar se tiče ukalupljenega družinskega obstajanja. Do tega spoznanja pride s pretiravanjem, zaradi česar roman O znosnosti ni in ne more biti kazanje v ogledalu. Poleg tega pripoved večino časa upoveduje vsevedni pripovedovalec, kar je še dodatni razlog, da romana O znosnosti ne smemo brati zgolj veristično. Tisto, kar pripoved rešuje pred mestoma suhim, scenarističnim nizanjem, so razpoke humorja in redki trenutki glasbene simbioze med starim Fotrom in njegovim vnukom. »Samo mislim si lahko, kakšno veselje in lepota sta se dvigala iz zapora poleg garaže, ko sta svoje prozorne ude prepletla kontrabas in Gibson Les Paul,« ugiba pripovedovalec v enem od vrhuncev romana.

Kletni prostori torej niso samo prostori teme, temveč tudi prostori ljubezni. Navsezadnje se iz družinskega pogorišča kakor feniks dvigne hiša, navsezadnje »bestialna polovica« v Zadnjem briše človeško v njem, lahko pa bi bilo tudi drugače. Možnosti, da bi moški liki (iz tega je izvzet pripovedovalec) v Znosnosti preživeli, so sicer minimalne. Zadnji, ki za razliko od starega Fotra svoje človečnosti ni skrival, temveč jo je nosil na pladnju, ne preživi. Preživi zgolj Prva s svojo destruktivno močjo, primerljivo z močjo kmetice, ki z eno samo potezo podre figure na šahovnici. Toda njeno telo je od zdaj naprej jalovo, nepomembno. V simbolnem smislu je veliko pomembnejša in skoraj herojska gesta Zadnjega, ki bi jo sicer lahko brali na več načinov. Kot kazen (za starega Fotra). Kot prekinitev (družinskih odklonov). Kot ozaveščanje, da ne toliko kletni prostori kot njih lepota, raste vse okoli nas. Srhljivo, monumentalno delo Aleša Čara.

Aleš Čar: O znosnosti.

Ljubljana: Študentska založba, 2011.