»Življenje ni problem, ki ga moramo rešiti, temveč resničnost, ki jo moramo izkusiti,« pravi kanadski pisatelj in filozof Yann Martel. A tudi njegov preživeli brodolomec Pi se po doživetem, čeprav je pri raznolikosti v veliko večji meri pomagala domišljija avtorja, lahko skrije pred življenjsko potjo Borisa Cavazze. Od Milana do Teksasa do Gane, od ptička brez gnezda do boksarja do mornarja do igralca, od bordela do nesmrtne ljubezni, od smrti do smrti, njegovo zgodbo si brez težav predstavljamo kot napeto in ganljivo filmsko dramo, eno tistih, v kateri se kak Brad Pitt ali Russell Crowe trudita dobiti oskarja.

Cavazza je pač velik človek, tako po naravi in fizično, kot po tem, kar je dosegel. Število njegovih ustvarjenih gledaliških in filmskih vlog, napisanih scenarijev, opravljenih režij in prejetih nagrad se dviga v tromestne številke, mnoge izmed njih pa so tudi ponarodele. A o teh ni kaj dosti govora v biografskem romanu, ki ga je menda po 27 kavah in srečanjih napisala pisateljica in publicistka Vesna Milek. Večji del je posvečen zgodnji mladosti in adolescentnim letom, času, ko mu je še kot šestletnemu fantku umrl italijanski oče, po katerem nosi ime. Vrtinec selitev po Sloveniji in Italiji ga je obsodil na večno izgnanstvo, na »občutek, da si zmeraj sam, sam s svojim sranjem.« Mirno lahko rečemo, da je pred dopolnjenim petindvajsetim letom starosti (ko je prišel v Ljubljano študirat in je tristo študentk na Filozofski fakulteti ob njegovem prihodu v predavalnico utihnilo in vstalo, misleč da je profesor) doživel več kot marsikdo v celotnem času, ki mu je dan.

Glavna značilnost romana, ki seva skozi vrstice že od samega začetka, je njegova brutalna iskrenost. »Zakaj bi se ljudem dajal v zobe,« je bil Cavazzov odgovor na novinarsko vprašanje, zakaj je trajalo tako dolgo, da je biografija vendarle izšla. A kot lahko prepoznamo iz romana, Borč ni človek, ki bi se stvari loteval polovičarsko. In tudi tu se v materialu, ki ga je posredoval pisateljici, ni držal nazaj. Moto prvega poglavja je vzet iz verzov perzijskega pesnika Hafisa: »Strastno želi / strastno ljubi / strastno delaj / strastno jej in pij / in pleši in igraj«. Cavazza je očitno utelešenje te strasti, saj se je, ko se je le odločil, da se nam bo dal v zobe, tudi tega lotil strastno. Prav ta neizprosnost do sebe, obiranje do golega in prehod čez vse čustvene in zavestne prepreke, ki je bil za to potreben, je tisto, kar nas priklene na roman. Že na prvih straneh nas šokira opis spolnega nadlegovanja pedofilskega starega soseda, vendar pa Cavazza skorajda navdihnjeno ugotovi, da smo vsi zmožni zla: »Ko se naenkrat zaveš, da si sposoben istih misli in dejanj kot nekdo, ki ga sovražiš, ko se zaveš, da v tebi spi potuhnjeni sosed Berto iz Solkana, da je v tebi manipulator, da je v tebi morilec ... Ko to organsko doživiš ... To niso lahke stvari. Samo trenutek, in lahko se aktivira, ne na odru, tudi zares.«

Sočnih zgodb, prestanih ponižanj in priznanj obžalovanih dejanj je v romanu malo morje. Če izgubiš nedolžnost »kot v Fellinijevem filmu« pohotni stari igralki, tihotapiš nogavice v Rusijo, se zaljubiš v reško prostitutko, mimogrede lomiš srca in pomagaš afriški materi najti izgubljeno dostojanstvo s tem, da se delaš, da si njen mož, potem obstaja nevarnost, da se bo zapis tvojih prigod spremenil v tračevske klepetke. A na srečo ni tako. Dokazana mojstrica intervjujev Vesna Milek vztraja pri tem, da gre za biografski roman in ne zgolj avtobiografijo s pomočjo profesionalnega pisca. A svojo nalogo je opravila tako dobro, da je postala prav to, čemur se izogiba: ghost writer. Impulziven, trmast, uporniški, kot bik močan Cavazza skoči iz teksta v bralca z nekaj dobro odmerjenimi boksarskimi udarci (»Leva roka je tista, ki utira pot, da potem prihrumi desnica in zada končni udarec«), ki se predvsem poigravajo s čustvi. Pisateljica pa se popolnoma zlije z njim, domnevamo le, da je njena roka tista, ki je robatim igralčevim mislim nekoliko omilila ostre robove in dodala liričnega pridiha.

Čustven naboj Cavazze je tako močan, da bi zlahka šlo za načrtno in zvito manipulacijo z bralci, igranje na prvo žogo, na solze, smeh, gnus in poželenje, brez večje globine. Pa ne gre za to. Iz te nevarnosti ga potegne očitna avtoričina stoprocentna predanost in očaranost nad sogovorcem, in pa zopet direktnost, »no bullshit approach«, ki ga Cavazza kaže tudi v intervjujih in pogovorih. Tako pač je. Tak pač je. Zato je roman organsko nastal »v skladu s tempom Borisovega življenja, njegovega načina govora, v skladu z njegovim značajem,« kot pravi Vesna Milek v intervjuju za Planet Siol.net. K temu spada tudi sproščen slog, ki včasih meji na pogovorni jezik, in nam omogoči lažji prehod v igralčeve misli. Le tu in tam skozi skrbno pričarano iluzijo zagledamo kakšen napor preveč, včasih kakšna misel ali črkovanje neorgansko zaseka skozi, recimo »tinejdžer«, uporabljeno pri opisu Cavazzovega prvega sina Kristjana.

Prav družina je eden izmed fokusov knjige in poglavitni vir močnih čustev. Neločljivo je povezana z odhajanjem, čeprav se Cavazza ob prvem odhodu – smrti očeta – zopet skromno umakne v množico: »Ko bi takrat vedel, da se bom moral, tako kot vsakdo v življenju, navaditi na to nenehno odhajanje.« Zgodba o uspehu zaničevanega fantiča in nato greha vrednega mornarja, ki si je srečno začrtal novo poklicno pot in mimogrede našel še svojo življenjsko ljubezen, se spremeni v zgodbo o Jobu. Dejstva so znana: v istem letu sta odšla Cavazzova prva žena Mojca in prvorojeni Kristjan, nato pa devetnajst let pozneje še sin Damijan. Prav njim je knjiga posvečena, kajti ne gre samo za biografski roman, ampak za izpoved Joba, ki sebe vidi kot Dmitrija Karamazova, »nervoznega, razuzdanega, divjega, vročičnega, obsedenega, nasilnega, vse to, a še bolj zbegano mehko dušo, ki tako sovraži tisto temno v sebi, tega 'žužka sladostrastja', ki se kobaca po njem, da se obrača stran od vsega čistega, lepega.« Zato so poglavja o umrlih pravzaprav njim naslovljena pisma, otrokom napol opravičilna, saj se je skozi očeta žužek sladostrastja naselil tudi v njih, ženi pa dopolnilna, v katerih so vse besede, ki so v živo umanjkale ali zvodenele. Pismom se z nekaj prispevki pridruži tudi sin Sebastjan. A ponovno čutimo golo iskrenost, ki Cavazzi večkrat prepreči razmišljati predvsem o Dajcu: še prezgodaj.

Cavazza torej ni biografija, kakor smo jih vajeni, polna citiranih virov, skrbnih analiz in neštetih različnih pogledov na opisano osebo, katere naslov se ponavadi začne z »Življenje in delo ...« (recimo Življenje in delo Harolda Pinterja, izpod peresa Michaela Billingtona). Prav tako ni avtobiografija nekoga, ki bi skrbno zbiral in urejal svoje spomine. Gre za kolaborativno delo dveh prijateljev, slovenska in umetniška verzija knjige Gotovo se šalite, gospod Feynman, ki jo je prav tako po pogovorih – ne sicer ob kavi, ampak ob bobnarskih seansah – zapisal prijatelj slavnega nobelovca Ralph Leighton. Hkrati pa je terapevtsko delo, neizprosno samočiščenje človeka z mnogimi življenji in družinami. To in pa dejstvo, da si je Vesna Milek Cavazzo izbrala zato, ker ni nobene osebe, »ki bi jo bolj presunila«, pomeni, da se ne moremo izogniti plasti romantičnega prahu, ki jo tako čustveni spomini in osebno angažiran pogled na njih prinesejo. Patos pač je neizogibno prisoten in zgodbe afektivno dramatizirane. A pri spominu je to pravzaprav normalno in vseeno: »Pojdi nazaj, čuti, vohaj, morda je bilo res tako, morda ni bilo, komu mar.« Ne gre za (čeprav pogosto neizmerno zabavna, šokantna ali tragična) dejstva nekega življenja; gre za osebno doživljanje tistega, ki se je v tem življenju znašel. Biografski roman Cavazza pač ni problem, ki bi ga morali rešiti, ampak resničnost, ki jo moramo izkusiti.

Vesna Milek: Cavazza, biografski roman.

Ljubljana: Študentska založba, 2011.