Brina Švigelj - Merat je slovenska pisateljica, rojena v Ljubljani, ki je mladost preživela na slovenskem Krasu in ki že od leta 1980 živi in ustvarja v Parizu. Piše v francoščini, svoja dela pa nato sama prevaja v slovenščino. Njeni romani so med slovenskimi bralci dobro sprejeti, največkrat omenjani med njimi so Con brio, Smrt slovenske primadone, Moreno in Odveč srce, ki so prevedeni v več svetovnih jezikov.

Teme, ki jih lahko zasledimo v več romanih Brine Svit, so težaven odnos z mamo, ločevanje od materinega jezika, ljubezen, refleksije o pisanju, ustvarjanju, lastnem slogu, jeziku, načinu pisanja. Vse te teme se prepletajo druga z drugo in z nekaj takimi, ki še niso bile izpostavljene. Enako je tudi v njenem zadnjem delu, ki je izšlo v Sloveniji, v Hvalnici ločitvi.

Hvalnice so projekt, ki je, preden je doživel svojo premiero v Sloveniji, že obstajal v Franciji. Pobuda, da bi lahko zaživel tudi v Sloveniji, je prišla prav od pisateljice Brine Svit, ki je Hvalnico ločitvi že napisala v francoskem jeziku, za francosko založbo.

Hvalnice so drugačna zbirka. Na hrbtnih straneh knjižic lahko preberemo, da gre za kratka besedila, ki jih znane osebnosti, predvsem iz sveta umetnosti in znanosti, pišejo na izbrane teme. Naslovi so tako že vnaprej določeni, vendar si lahko avtorji svoj naslov prilagodijo ali ga po želji celo povsem spremenijo. Kot izhodišče Hvalnice jemljejo življenjske prelomnice, poklicne izkušnje in intimne zgodbe, te pa se nato razvijejo v osebne refleksije, ki jih povezuje naslovni pojem.

Hvalnica je v literarno-teoretskem smislu pesemska oblika, ki slavi religijo, kult, nacionalno ali državno ideologijo. V primeru projekta Cankarjeve založbe pa hvalnice slavijo osebne izkušnje, saj od piscev pričakujejo iskrenost, izražanje osebnih prepričanj in fragmentov intimnega.

Hvalnice so besedila, ki sodobnemu potrošniku ponujajo prav tisto, kar vsak dan mrzlično išče v modnih znamkah, tabloidih in osebnih modrih zidovih, ki jih dandanes postavljamo medse in ljudi, ki jih imenujemo svoje prijatelje – ponujajo namreč pogled v zakulisje tujega življenja, v intimo drugega, v katero se dandanes nemalokrat skrijemo, da bi ubežali pred svojo lastno. Vsem naštetim kriterijem ustreza tudi roman Brine Svit, ki pritegne že z navidezno kontradiktornim naslovom.

Da je naslov učinkovit, priča že to, da je prav navidezno nasprotje iz naslova največkrat omenjano, ko v medijih pobrskamo za tistim, kar je o Hvalnici ločitvi že bilo napisanega. Zanimivo pri tem je, da je v omembah, intervjujih in recenzijah obravnavanega besedila največkrat izpostavljen negativni prizvok besede ločitev.

V francoskem izvirniku Hvalnice ločitvi stoji beseda rupture, kar lahko pomeni tudi razdor, razhod. Pisateljica prav na začetku knjige zapiše takole: »/.../ Že samo beseda rupture je težko prevedljiva: rez, pok, razhod, prelom, ločitev ... Izbrala sem ločitev, hvalnica ločitvi torej, ker na nek način še najbolj ustreza navideznemu paradoksu naslova.«

Izraz rupture je moč prevesti z več slovenskimi izrazi. Najmanj negativnih konotacij ima najbrž beseda rez, hkrati pa je to beseda, pri kateri najlažje pomislimo na konec kot na začetek nečesa novega. Rez je storjen, kadar je potrebna odstranitev odrabljenega, da lahko na njegovo mesto postavimo novo, sveže. Na drugi strani je ločitev beseda, ki jo nemalokrat povezujemo z bolečimi čustvi in prav zaradi slednjih se je kot pojma drži negativen priokus.

Brina Svit nam v svojem delu ponuja drugačno izkušnjo ločitve, saj njen pomenski lok poveže z besedo, ki bi bila ločitvi na videz težko bolj nasprotna: upanje. Prav na koncu romana nam namreč pove, da je skozi vse pisanje iskala prav to besedo. Ločitev je tako v besedilu predstavljena kot možnost za nov začetek. Je tista bolečina, ki nam daje hkrati tudi upanje v boljši jutri, v naslednji, boljši poskus. Če jo povežemo z upanjem, se ločitev približa rezu in na tem mestu se lahko vprašamo, ali nima ločitev negativnih konotacij tudi zato, ker v resnici pomeni nov začetek, ki pa je nekaj neznanega in s tem zastrašujočega. Ločitev sama po sebi nima negativnih konotacij, te ji pripišemo šele ljudje sami. Hvalnica ločitvi obravnava naslovni pojem skozi fragmentarno pripoved, ki jo avtorica tvori brez poglavij, posamezne fragmente pa zaznamuje le z odstavki. Ti fragmenti se združujejo v pripovedne linije, ki vsaka zase obravnavajo en vidik, pomen ločitve.

Z literarno-teoretskega gledišča je zanimivo, da fragmentarne pripovedi zavzemajo različne žanrske pozicije, hkrati pa niso vse pripovedne linije plod izvornega avtoričinega pisanja, temveč so nekatere izmed njih v delo vpletene kot pisave drugih avtorjev, njenih pisateljskih kolegov. Besedilo se tako členi na pet pripovednih linij, na pet fragmentarnih zgodb, ki jih avtorica združi preko pojma ločitev.

Pisateljica pripovedne linije vpeljuje postopoma, najprej nas seznani z najbolj tradicionalno fabulativno linijo, z ljubezensko zgodbo, ki je bila sprva naslovljena Spomladi.doc in je bila zamišljena kot tisto (edino) besedilo, ki bo tvorilo Hvalnico. Vendar se je, kar je zanimiv trivialen podatek, pisateljici sesul računalniški trdi disk, zato je med drugim izgubila tudi že začeto Hvalnico. Po tem dogodku se je avtorica odločila, da bo besedilo spisala na čisto drugačen, nov način, vendar pa je zgodba o ljubezenski ločitvi ostala del tega novega, hibridnega teksta. Ljubezenska zgodba se je tako spremenila v fragmentarno pripoved s preprosto fabulo.

Poslovno uspešna ženska srednjih let, poročena, z otrokom, si omisli ljubimca. Srečamo jo v trenutku, ko se njena romanca končuje – njen ljubimec je ne želi več ob sebi. Zgodba je pisana v izrazito ženskem, čutnem, rahlo poetičnem slogu, obravnava pa tiste vrste ločitev, ki je nemara najbolj boleča in iz katere izhajajo negativne konotacije te za obravnavani tekst osrednje besede. V tem delu romana, ki na prvi pogled služi predvsem stopnjevanju napetosti, je najbolj zanimivo to, da so v njem prisotne majhne, a ne zanemarljive podobnosti med pisateljico in junakinjo vložene ljubezenske zgodbe. Tako opazimo, da sta obe umetnici, poročeni ter imata otroka. Zanimivo je, kako ob čakanju na srečanje z ljubimcem junakinja išče zvezek s prepisanimi ljubimčevimi »esemesi« in pri tem naleti na nered na svoji pisalni mizi, pozneje pa se ta prizor ponovi, ko avtorica pospravlja svojo delovno mizo doma, na Krasu. Kljub podobnosti je vredno opozoriti na inkoherentno razliko: junakinja ljubezenske zgodbe Spomladi.doc mize ne pospravi, pozneje avtorica stori ravno nasprotno – v smeti pomeče, kar ji je odveč. Videti je, da gre pri tem za vprašanje ločitve z lastno preteklostjo. Junakinja v zgodbi tega ni sposobna, avtorica vsaj v neki meri je – »Sicer pa se mi zgodi, da tu in tam pospravljam,« zapiše.

Na to prvo, klasično fabulativno pripovedno linijo se tematsko pripenja druga, ki je prepis elektronske korespondence med Brino Svit in Gilom Courtemanchem. Pisateljičin prijatelj, kanadski avtor Gil Courtemanche Brini Svit nekoč zapiše: »Če sem ti dal ime hotela, sem ga zato, ker še zmeraj upam na malce romaneskno in noro dejanje s tvoje strani, na kakšen: 'Poglej me, tu sem', napiše Gil. In doda: A to seveda hraniš za svoje romane, kar pomeni, da mi boš odgovorila, ko bom že na letalu med Haagom in Kongom.« Gil Courtemanche ima v Hvalnici ločitve najprej vlogo pisateljskega kolega, ki avtorici pošilja flirtajoča elektronska sporočila, kot je zgoraj citirano. Pisateljico vabi tudi na sproščen, neobvezen seks, ona pa si njegova sporočila shranjuje in prepisuje v svojo Hvalnico, podobno kot to počne junakinja njene ljubezenske zgodbe, ki »esemese« svojega ljubimca prepisuje v za to namenjen zvezek. Razlika med ženskama je očitna – romaneskna junakinja se spusti v ljubezensko afero, avtorica pa svoje avanture živi le v svojih literarnih delih, preko svojih junakov. Gil sam naredi rez z neizživeto, le v literarnem besedilu udejanjeno ljubezensko afero, ko pisateljici zapiše: »Nehaj prepisovati moje neumne mejle. Poslal ti bom pravi tekst, ki ga boš lahko vnesla v svojega.«

Ena pripovedna linija se tako prelije v drugo. Njena junaka sta še vedno avtorica in njen pisateljski kolega, še spremljamo njuno elektronsko korespondenco, vendar se njuno razmerje spremeni, v svojih sporočilih nista več osebna, flirtajoča, vsebina pisem postane bistveno drugačna. Gil Courtemanche preko njih spregovori o tisti zadnji, največji ločitvi našega življenja – smrti. Poveže jo z ljubezenskim razhodom, pri tem pa zapiše: »Globoko sem bil prepričan, da sreča in ljubezen varujeta pred boleznijo.« in »Isabelle je bila moj imunski sistem, moj absolutni antibiotik.« Spregovori o sreči, za katero je verjel, da ga ohranja živega, in nato o obisku smrti, ki se ob izgubi ljubljene ženske naseli v njegovem želodcu. Sluti svojo smrt, jo pričakuje, ob tem pa se jasneje zaveda samega sebe, kot kdajkoli prej. »Odsotnost življenja ni smrt, odsotnost življenja je praznina, kamor se smrt zavleče kot lisica v svoj brlog.« V tako upovedanem občutju samega sebe se zave: »Imel si življenje in si mu pustil, da je odšlo.«

Tretja pripovedna linija je hkrati druga pisateljska korespondenca. Dialog poteka med Brino Svit in Elisabeth Barille, njeno nekdanjo prijateljico, tudi pisateljico. Elisabeth Barille se je prepoznala v enem od romanov Brine Svit in zato sta se prijateljici razšli. V romanu Hvalnica ločitvi ponovno oživita medsebojno komunikacijo. Tako spregovori Elisabeth o njunem osebnem odnosu, prijateljstvu in njegovem koncu: »Užitek ob pogovorih po najinem srečanju je nadomestila naveličanost.« Egoizem ene in vzvišena distanca druge osebe, ki skupaj tvorita prijateljski par, sta najbrž dobro znana vsem, vendar pa ta splošni, osebni vidik preraste v razpravo o prijateljstvu med pisatelji nasploh.

Elisabeth zapiše: »Kar je pri takem prijateljstvu brez dvoma problematično, je to, da se razpira na istem teritoriju, ki je podvrženo ubijalski logiki uspeha in priznanja.« in »Ampak težava je v tem, da pisatelji v veliki večini menijo, da njihov talent ni priznan tako, kot bi moral biti,« s čemer izpostavi dve pomembni izhodišči za nadaljnjo razpravo. Ženski spregovorita o odnosu dveh pisateljev, ki je, kot se zdi, nujno zaznamovan z nekaj tekmovalnosti, ki izvira iz pisateljske nesamozavesti.

Prav tovrstna nesamozavest pa zaznamuje tudi večino drugih del Brine Svit. V Hvalnici tako znova spregovori o ločevanju z materinim jezikom, domovino, materjo. Pri raziskovanju njenega pisateljskega sloga v francoščini pisanih del ji pomagajo delčki pogovorov in analize odlomkov tistega, kar je nekoč povedal ali zapisal njen urednik, Richard Millet. Ob njegovih sintaktično zapletenih povedih se Brina Svit sprašuje o svojem izrazu, primerja svoj slog z njegovim in pri tem ugotavlja, da sicer nima njegovega bogatega, zapletenega jezika, dodaja, da nima niti elegance Elisabeth Barille, da pa se v francoščini lahko izraža in da je to njeno izražanje pogosto svobodnejše in neposrednejše, kakor njeno pisanje v materinščini.

Naj nazadnje omenim še pripovedno linijo romana, ki govori o ločevanju z materjo. Odnos mati–hči je v romanih Brine Svit stalnica, ki ga kritiki pogosto obravnavajo, zato naj v zvezi z njim izpostavim le to, da ravno iz tega odnosa izhajajo najbolj osebne refleksije, premisleki, prevpraševanja o jeziku, pisanju, razhajanju, hkrati pa je ravno to tisti odnos, ki pisateljico najbolj boleče zaznamuje. Odnos mati–hči je zanjo tisti temelj ločevanj, iz katerega izvirajo vse druge ločitve.

Roman je, kot prikazujem zgoraj, žanrski hibrid. Če naj ob koncu ponovno sežem k začetku – Hvalnice kot zbirka težijo k osebnemu izpovedovanju znanih oseb in so s tem v literarnem pogledu nekaj novega, drugačnega, so literarna dela, ki se prilagajajo stanju v današnji družbi. Brina Svit naredi v tej smeri še en korak naprej. Ne razkriva le svojih osebnih pogledov, doživetij in stisk, temveč tudi intimne zgodbe svojih pisateljskih prijateljev. Roman tako prestopa meje literarnega in se mestoma približuje literarnemu novinarstvu, saj pisateljica nekatere teme obravnava preko tujih osebnih pogledov in z njihovo pomočjo raziskuje različne tipe ločitve. Ker gre pri tem za izpovedi znanih ljudi iz sveta umetnosti, bi lahko rekli, da se s poseganjem v njihovo intimo roman nekoliko približuje celo tabloidnemu.

Menim, da je zgradba obravnavanega romana sicer nova za to literarno zvrst, manjka pa ji svežine in izvirnosti. Zdi se, da si, kjer ji zmanjkuje literarnega zamaha, sposoja pri množičnih medijih. Romaneskne osebe so in morajo biti medijsko prepoznavne, spregovorijo pa o osebnih doživetjih, spoznanjih, bolečinah. Zaradi teh lastnosti so blizu sodobnemu bralcu, v njem lahko celo spodbudijo določeno mero avtorefleksije, vendar pa to počno na specifičen način, privlačen za sodobnega potrošnika, manj pa za bralca, lačnega intelektualistične literature. Pomembno se je torej vprašati, ali Hvalnice kažejo na nezmožnost, da bi literatura sama segla do bralca in si zato sposoja tehnike pri množičnih medijih, ali pa gre le za željo po popularizaciji literature, ki sama sebe meri z umetniškimi vatli.

Roman nas v tem smislu pušča nekoliko nepotešene, zgradba romana, ki se na prvi pogled zdi privlačna, se razkrije kot precej prazna – in če k temu dodamo, da Brina Svit ponovno preigra le svoje stalne, že mnogokrat obravnavane teme, lahko zaključimo, da je roman vsekakor zabavno branje, ki bo potrošniškega bralca navdušilo tudi zaradi svojega skromnega obsega (lahko ga bo prebral hitro, v enem zamahu), zahtevnejšemu bralcu pa bo verjetno pustilo priokus praznine ter ga vsaj za kratek čas zaposlilo z razmišljanjem o smotrnosti projekta Hvalnice.

Brina Svit: Hvalnica ločitvi.

Ljubljana: Cankarjeva založba, 2011.