Pod okriljem KUD-a Lema izhajajo zbirke zanimivih in po krivici spregledanih avtorjev. Pred kratkim so izdali pesniško zbirko družbeno angažiranega albanskega pesnika Migjenija, zdaj pa so knjižnemu trgu ponudili pesniško zbirko z naslovom Pecivo po dva evra rockerja in poeta Aleksandra Cepuša. Celjski glasbenik, ki ga je tujina bolj materinsko sprejela v svoje okrilje kot lastna država, je eden izmed redkih Slovencev, ki ga redno vrtijo ameriške radijske postaje in ki je znan po številnih nastopih v tujini. Pri nas je bil prepoznaven kot basist pri skupini Don Mentony Band, a skoraj neznan kot avtor skupine Veronique. Še manj so znana njegova besedila, zlasti tista, ki jih avtor ni uglasbil. Zato je pričujoča zbirka, ki objavlja tako rockersko in uporniško obarvane pesmi kot tudi ljubezenske in osebno izpovedne, toliko bolj dragocena.

V prvi pesniški zbirki Aleksandra Cepuša lahko sledimo pesmim, ki so bile objavljene na njegovih ploščah in zrcalijo družbenokritično naravnanost do sveta. Pesmi so spevne in humorne, izvirne in pronicljive ter kažejo na zrelega ustvarjalca, ki se zaveda svojega početja. Svet je zanj vrtiljak, ljudje pa »vrtimo se v krogu / z našminkanimi obrazi / maskami in vuvuzelami / eni šefi drugi stavkokazi ... «. Avtor, ki je dosegel vrhunec svojega ustvarjanja v času tranzicije, ne more mimo političnih vsebin: » ... Nočem obljube razoranih njiv / vodnjaki brezdelja oropanih div / vojska najetih plačilnih polic / SDK čisti arhive moj stric« (Gazda Vamp), ki so dostikrat ironično obarvane: »Orglice orglice kaj mi pojete / zapile so se žogice moje deklice / v njih ni mleka čisto nič vriska njen mladič / mamica bo detece odnesla tja na grič ... «. (Orglice) Prav socialno obarvane pesmi, ki padejo z vso težo na bralca, doživijo svoj največji razpon v osebnoizpovedni liriki, ki prepleta zgodovinska dejstva z nočnimi morami odraščajočega fanta. V pesmi Lava Celje lahko v ozadju zelo živo prepoznamo pred kratkim odkrito jamo s posmrtnimi ostanki ubitih domobrancev, ki se nahaja v nezavednem tamkaj živečih prebivalcev:
 

»Ko dežuje smrdi po nečem kar se mi gabi / kot desetletni deček ne morem ločiti sanj / od svojih videnj, ki so / z vsako nočjo razločnejša / nekoč sem ure in ure gledal skozi odprto okno / dokler se mi ni prikazal jarek poln okostij / prav nesramno se je vlekel / izpod bunkerja pod blok ... Nekoč sem tekel po snegu daleč proč od šole / se oziral čez ramo in tekel / šola pa se je oddaljevala / naenkrat sem pritekel v eno čudno cono / groze in smrti / zadel me je občutek da skačem po samih / človeških kosteh / zgrabila me je paranoja obrnil sem se in stekel / nazaj po isti gazi / divje sem bežal po snegu nazaj proti šoli proč / od tiste ostudnosti«.

Zdi se, da kaže Cepuš v številnih pesmih tako slabe kot dobre spomine na otroštvo: »Bil sem semenarna / zdaj sem starinarna / ko sem bil mlad / zdaj sem star«. V ozadju Cepuševih pesmi se kot senca vije njegova preteklost in neka nihilistična vizija prihodnosti, ki je ujeta v dandanašnjo borbo za obstanek. Cepušu je vse jasno: preživijo zgolj najmočnejši; vse ostalo je utvara, ki jo gojijo utopični romantiki in drugi izgubljenci. Že ime pesniške zbirke poraja ugibanja o ironični naravi njene vsebine. Od peciva se ne moremo najesti, smo pa vabljeni, da ga drago plačujemo in si ga vedno bolj želimo.

In prav narava želje, ki ji je usojeno, da v svojem mehanizmu divjanja vedno znova razpira subjektov manko, je tista ljubica, ki ji je pesnik podvržen kolikor je dolg in širok. Tako lahko sledimo številnim pesmim z ljubezensko tematiko: »Lakota po mesu po ljubezni po telesu / lakota po njej po njenem vonju / lakota ki je ne poteši nobena jed / ne kruh in ne meso samo telo ... «. (Lakota) Cepuš je prav zaradi nepotešenosti, ki se nahaja v sami perverzni naravi želje, neverjetno izviren, ko gre za izbiro besed: »Natikala si se brez cilindra / brez pameti sedela na vulkanu / premikala si jedro v meni / železno dno na bencinskem žrebcu ... «. (Natikala si se brez cilindra) Hrepenenje, ki se odpira za breznom njegove želje, ni samo hrepenenje po pecivu, mladosti in ženskem telesu, temveč gre za prvinsko hrepenenje z eksistencialnim ozadjem: »Dokler bo iskra sredi pepela / bo moja duša hotela / Dokler bom vedel kam in kako / mi trpljenje ne bo prehudo ... / Dokler bo časa dovolj / bosta Kafka in Gogolj / preobrazila revizorja / in revizirala preobrazbo«. (Dokler) Cepuš pa je po drugi strani precej kritičen do »maminih sinčkov«, ki se niso zmožni odtrgati od toplega domačega zaledja in ki se bojijo lastne seksualnosti: »Do 30. leta se držijo mamice za krilo / in sesajo pivo iz njene dojke / plehnato bencinske fantazije / skozi oblake rimokatoliškega lunaparka«.

Lahko bi rekli, da je Cepuš pesnik revolucionar. Iz njegovih pesmi veje vonj po socialističnem sistemu, revoluciji in orgazmu. Psihoanalitik Wilhelm Reich, ki je v delavstvu videl potencial za seksualno osvoboditev, bi ga prav gotovo vzel za svojega. V pesmi Katastropje so seme, kruh, pohištvo in tovarišice združene v revolucionarnem ognju, ki ga porajata ritem in glasba: »Miza stol nov razkol revolucija / ovulira naša omara ča ča ča tralala / in omara in pohištvo pleše zdaj polko ska / moja stara violina zaigra zaigra ... / Ne bojte se tovariši saj ne uide seme / seme novega značaja seme kruha belega / ne bojte se tovarišice mi ne grizemo / cement in čisto nova okna vam pripeljemo«.

Aleksander Cepuš pa ni zgolj revolucionar po vsebini, temveč tudi po obliki. Če zanemarimo dejstvo, da vse pesmi odlikuje zelo svobodna forma brez vejic in drugih ločil, lahko opazimo tudi nagib k ponavljanju besed in poigravanju z besednim redom. Najsi gre za variacije na isto besedo, kot je npr. beseda predolgo v pesmi Sramota deviškega olja (»Dolgo smo bili predolgo predolgih / predolgega predolgega predolga predolgira / predebelega debelo je pogledal / ni mi jasno zakaj smo padli v to«) ali za variacije besed podobnega pomena v pesmi Dead and gone (» ... trojanski krofi trojanski virus trojanizem / trojnost trojstvo trojnega pakta / midva pa tandem ohlapnega / diadema«). Njegovi eksperimenti so v nekaterih pesmih tako radikalni, da se približajo vizualni poeziji modernističnih in dekonstruktivističnih pesnikov, kot sta bila Franci in Ifigenija Zagoričnik, nekaj pesmi pa močno spominja tudi na liriko Srečka Kosovela: »Lesena noga skače po parketu / divji val peres me boža po skeletu / parna meduza ne rabi oči / lokomotiva je gola kot kri«. (Hipermangan) Glede na to, da je veliko pesmi v zbirki nastalo še v času avtorjevega odraščanja, ko je bilo eksperimentiranje s pesniškim stilom in obliko primarnega pomena v slovenski literaturi, je vpliv najrazličnejših struj od dadaistov do konstruktivistov toliko bolj samoumeven. Pesniški jezik je lahko tudi zabaven, če se z njim igramo in ga obračamo sebi v prid. Pa vendar bi za ta pesniška »poigravanja« lahko rekli, da služijo v pričujoči zbirki zlasti za vzpostavitev določenega ritma in za podkrepitev določene življenjske filozofije: »Enako z enakim drži / tako je odkar svet stoji / interes interes interes / igrano igrano igrano«. (Ponaredek s ponaredkom)

Pesniška zbirka Pecivo po dva evra glasbenika in poeta Aleksandra Cepuša tako predstavlja kompleksen, a vendar harmoničen preplet različnih avtorjevih ekspresij: družbenokritična in socialna problematika se prepletata z ljubezensko tematiko, mimobežne inspiracije nizajo izvirne zvočne asociacije, revolucija izbruhne direktno kot orgazem, čeprav vedno nekoliko prepozno: »Predolgo sem bil prepozen / prepozno sem bil direkten / nabil sem svojo dozo / do pekla in prek meja ... « (Delirium Tremens) Zaključimo lahko, da gre za avtorja, ki je prestopil vse možne meje in pogledal v marsikatero brezno, da bi iz njega ušel treznejši in bolj ustvarjalen kot kdajkoli prej. Znana zgodba, ki nam jo strežejo rockerji, pa vendar jo vsakič lahko preberemo na drugačen način.

Aleksander Cepuš: Pecivo po dva evra.

Ljubljana: KUD Lema, 2011.