Štiridesetletna pesniška revolucija ludizma je ponovno na vrhuncu in zdi se, da Tomaž Šalamun, ki že od Pokra dalje kontroverzno »kocka z bralci«, ali bolje rečeno z jezikom, tudi v zbirki Letni čas, ki je pri založbi LUD Literatura izšla v letu 2010, ostaja zvest svojemu radikalnemu slogu. Tako bi dandanes težko rekli, da se je, kot je nekoč zapisal, »utrudil podobe svojega plemena in se izselil«. Vsaj kar se tiče brezmejne imaginacije, nekonvencionalne asociativne svobode, alogičnosti, užitkarskega poigravanja z besedami in eksplozije motivnih drobcev, ki povzroča razdejanje in pretres celotnega »verzovja«, Šalamun ostaja »doma«. In še vedno se lahko sprašujemo, ali ni morda prav navidezna nerazumljivost tista drzna poteza, ki poeziji natakne masko čudenja, a hkrati odstira svobodo izraza, ki brez hazardiranja z jezikom ostaja neizrekljiva. Saj si najbrž le redkokateri pesnik drzne zapisati verze, kot so: »zvezde! da mi salutirate« ali iz zbirke Letni čas: »Zginjam. Dosegel sem vse.«

Po drugi strani pa se nam zazdi, da je zbirka Letni čas tudi nekakšna prelomnica s preteklim šalamunovskim pisarjenjem: »Nisem še tako pisal. Ne vem, kaj bo. Vidim zvezde. Se vrti?«. Pesnik bralca pušča v negotovosti, hkrati pa dokazuje, da je jezikovna svežina še vedno glavni atribut njegove poezije. Če še vedno dvomimo in se nam občasno zazdi, da gre pri Šalamunu za nekakšno pesniško pozerstvo z areno naivnih občudovalcev, ki ljubijo zakrite pomene, pa nas tudi tale zbirka »potolaži«, da ne gre le za uporniško rušenje vsakršne uglajene forme, estetskih in duhovnih norm, ampak za neverjeten občutek za ritem, skoraj magičen pesniški zanos in brbotanje »mineštre podob«, ki se mora na vsak način preliti v krožnik poezije. Ugotovimo lahko, da se neskončno domišljijo vendarle da »popredalčkati« v proste verze, četudi so ti verzi strahovito razmetani po najrazličnejših miselnih svetovih in jim tudi pri najboljši volji le težko najdemo skupno tematsko izhodišče.

Kljub temu pa nam poezija v zbirki Letni čas vendarle daje slutiti, da nas pesnik nad vsem tem opozarja na obremenjenost z nečim takim, kot je čas, ali bolje rečeno minljivost, na našo nemoč v boju z zgodovino in podrejenost nečemu višjemu, ki je vseskozi prisotno ter upravlja z našo usodo: »Vrženi bomo kot mačke v kišto v naročje Boga.« Ali v neki drugi pesmi: »Vržen sem v kapital.« In v tretji pesmi celo: »Imaš Apple kompjuter. Bogovi naju imajo radi.« Kar je bilo morda še pred desetletjem realnost kontinenta čez lužo, je danes postalo vsesplošno prisotno. Svet ni več tisto, kar je bil nekoč, le še kup protislovij: »Inteligentni ljudje so trapasti in nimajo gostih črni las.«

Da je Šalamunova poezija razprostrta po zemljevidu sveta, že vemo, prav tako vemo, da so njegovi verzi prežeti z miselnostjo svetovljana in kozmopolitana, ki je doštudiral zgodovino in umetnostno zgodovino ter vrsto let bival, predaval in ustvarjal v Ameriki, kjer je na najrazličnejših univerzah deloval v okviru mednarodnih pesniških festivalov, literarnih delavnic in bralnih turnej. Vemo torej, da gre za pesnika s širokim horizontom, ki je pogledal krepko čez rob naše male dežele – in to je tudi osnova za razumevanje te skrajno odprte in vedno provokativne poetike, ki zahteva izobraženega, razglednega in nemalokrat tudi precej zahtevnega bralca.

V zbirki Letni čas se pojavi kup zunajliterarnih navezav z različnih področij, tujejezične besede in vpletanje številnih imen, za katera se več kot očitno pričakuje, da jih bo bralec poznal (ali da se mu bo, v nasprotnem primeru, ljubilo vsaj nekoliko »poukvarjati« z njimi). V pesmi Voltaire na obisku: revež preberemo verze: »Voltaire (preden so izumili kitajske kroglice) si je treniral bicepse. […] Iz parka je pobegnil, parka si ni hotel privoščiti.« Iz tega morda lahko sklepamo, da je bil Voltaire nekakšen »reven športnik«, ki bi vse prej kot za duha poskrbel za telo, a vendar, če smo vsaj malo zgodovinsko in filozofsko podkovani ter se zavedamo metaforičnega bogastva, s katerim upravlja Šalamun, vemo, da temu ni tako in da je v besedah implicirano nekaj povsem drugega: ali filozofova napredna razsvetljenska miselnost, zagovarjanje svoboščin, upornost proti državi ali pa morda kaj tretjega, kar se je tedaj porodilo v pesnikovi podzavesti, od koder črpa material za pisanje. V najrazličnejših kontekstih omenja Mallarméja, Lorco, Goetheja, Browna, Harnacka in še marsikoga, celo Tita, pa vendar se te znane in manj znane osebnosti vedno pojavijo le kot motivni drobci in ne podajajo ničesar usodnega: »Spoštovali so Tita. Pod posteljo sem imel kaos. Vozili smo se z vlaki.«

Da gre v Šalamunovi poeziji še vedno za skupke asociacij, priča tudi sama oblika pesmi. Večino pesmi tvorijo preproste dvo- ali trivrstične kitice, ki imajo vlogo posameznih vase zaključenih »pomenskih otokov«. Med seboj jih, kot nekakšne tanke besedne vrvi, prepletajo in povezujejo le verzni prestopi. Nekaj je tudi enokitičnih pesmi, pri katerih je zanimivo, da so večinoma zgrajene na principu pararelizma, ki daje pesmi poseben čustven poudarek in krepi sporočilnost (kolikor jo Šalamun seveda sploh dopušča), predvsem pa presenetljivo veliko povedo o pesniku samem ali vsaj njegovem duševnem stanju: »Sem videl noč. Sem bil blizu. Sem bil tam. […] Sem obležal. Sem ločil mene in tebe od mene in tebe. Sem imel krila.«

Pomenljiv je tudi podatek v pripisu: zima–pomlad 2007, ki ga najdemo za zadnjo pesmijo in ga lahko povežemo s samim naslovom zbirke. Že med branjem se namreč sprašujemo, kakšno (in če sploh kakšno) vlogo nosi sam naslov. Na koncu nam pesnik vendarle, hote ali nehote, razkrije uganko: ne gre za pesmi o letnih časih, ampak za pesmi, ki so nastajale v letnem času, od zime do pomladi. Letni čas je torej čas ustvarjanja. Žal naslovi posameznih pesmi tovrstne pomenljivosti ne vsebujejo, saj bi se dalo za marsikaterega reči, da stoji na začetku pesmi zgolj zato, ker tam mora stati. Ker označuje »start« in ker skrbi za to, da pesem ne izpuhti iz platnice. Formalnost, brez posebne vsebinske vrednosti.

Iz pripisa izvemo, da so pesmi nastajale v Pittsburghu, Iowa Cityju in New Yorku, kar se nam, za razliko od skrivnostnega naslova, lahko posveti že med samim branjem. Amerika je Šalamuna vsekakor močno zaznamovala, saj se kot motiv nemalokrat pojavi in na takšen ali drugačen način s svojo nemo, a skorajda samoumevno prisotnostjo izkazuje, da mu kar »ne gre in ne gre iz glave«: »naslonjen na opaž v Barnes & Noble omahujem v užitku«, »v Kaliforniji sem prebiral Julijo Kristevo«, »človek kliče Miami«, »pod fotografijo bo pisalo American, born Croatian«, »So po Nebraski potoki«, »New York je hudič«, »Pittsburgh ima dosti dolin«, »Hodila sva po kitajskem gozdu v Central Parku« in tako dalje. In nikakor ne moremo spregledati pesnikove neomajne navezanosti na »obljubljeno deželo«: »Ne morem brez lokvanjev in Amerike.«

Zdi se, da je za Tomaža Šalamuna »Amerika« predvsem in povsod tam, kjer ni celovite sporočilnosti in logičnega sosledja stavkov. Kjer so besede osvobojene osnovnega pomena in nosijo nekakšno pustno masko, ki je ne more sneti niti slovar, in kjer vsebina ne sveti, ampak brli v nekakšnih čudnih in skrivnostnih ludističnih utrinkih. Kjer letni čas ni zima in pomlad. Ampak le hipni dotik besede.

Tomaš Šalamun: Letni čas.

Ljubljana: LUD Literatura, 2010.