Pesniška zbirka Ogenj srca pesnika Luka Prosnika vsebuje izbor avtorjevih pesmi iz štirih pesniških zbirk, ki so izšle med letoma 1997 in 2009. Izid knjige, ki jo spremljajo magične fotografije dolgoletnega fotoreporterja časopisa Večer, Danila Cvetniča, je omogočil Rotary klub Maribor. Ob prvem pregledu pesniške zbirke se postavlja vprašanje, kaj je bilo prej – fotografije ali pesmi, saj se fotografski material tako zvesto prilega izbranim pesmim, da bi lahko pomislili, da je pesnik dobil inspiracijo za pisanje pesmi prav iz ogleda fotografij, ki v prvi vrsti prikazujejo prizore iz narave. Čudovit svet barv, podob ter kontrastov je namreč skupen obema – Luka Prosnik v svojih pesmih večkrat omenja barve, za katere v intervjuju na koncu knjige pravi, da so sinonim za njegova občutja. Med njimi prevladujeta rdeča in rumena barva, ki sta po avtorjevih besedah sinonim za jezo in veselje, vendar pa gre očitno za globoko potlačeni čustvi, saj je prvi vtis pri branju poezije bolj v smeri melanholije, ki jo povzroča menjava letnih časov, in pa občutenje ambivalentnosti narave/ljubezenskega objekta. V pesmi Ženski jek, ki je prvotno izšla v pesniški zbirki Rdeče trave (1998), lahko bralec iz prve roke občuti preplet narave in ženske, ki ga popestri izvrstna fotografija ženske pod slapom, ki se staplja na eni strani z vodo, na drugi pa z zemljo: »Bil / je čas, / ko v beli senci / vohal sem vonj češenj, / jabolk in ženskih zdaj teles. / In ležem tja v travo / na bregove rdeče belih rek. / In na robu brega / v senci pijem ta objokani / ženstveni jek. / Brez nedrcev in oblek / tiho brez imena sliši se ženski / jek!«

Tudi v zbirkah Oljka (2003) in Galebi (2009), kjer postane pesniški izraz še bolj zrel in »ustaljen«, lahko sledimo barvitim podobam narave in ljubezenskega hrepenenja s poudarkom na tihi melanholiji, kjer »dež modro okviri rdeče oblake« (Ogenj srca na plavo rdečem kozarcu). Vendar pa je kljub minimalni razliki, ki jo lahko odkrijemo med pesniškim izrazom prvih dveh zbirk (Mesečeve steze, Rdeče trave) in drugih dveh zbirk (Oljka, Galebi), v prvih dveh lahko vseeno zasledimo več ponavljanja in patetike. Če pogledamo npr. pesem Plavo zelene kopalke, ki je izšla v knjigi Rdeče trave, lahko na več mestih najdemo povsem odvečen pridevnik sladek: »Spet / pijem del dekliškega vonja, ki se z / vonjem po mokri sladki obali opaja / in moji sladki prsti so na tvojih plavozelenih / kopalkah / zaspali. / Stopam pod zvezdami / in izgubljam še tisto, kar sem nekoč davno / zarinil v globoko zeleno skrinjo srca. / S posebnim sladostrastjem gledam / v temen zakajen prostor / in noge jemljejo stopnice, / v možganih vidim senco mlade / živahne dolgonoge kraljice.« »Sladkobo« v drugih dveh zbirkah spere dež in vedno bolj se v ospredju namesto ljubezenskega objekta pojavlja narava in z njo nek notranji mir. Zlasti pesmi, kot so Istrska vas, Oljka, Ko poljane zacvetijo in Voščilo, izpričujejo pesnikovo odločitev, da se bo izognil čustvenemu nemiru in stopil po poti, ki mu prinaša olajšanje in mir. Pot, ki jo je izbral, vodi po mediteranskem svetu Istre, kjer v zaledju oljk in galebov išče svoje prvobitno domovanje in kjer lahko tudi doseže določeno distanco do lastnega pesniškega ustvarjanja, ki jo podkrepi s satiro: »Fantje, / Danes / Pada / Z moje duše / Balast ... Z nežno grobostjo / Čutim / Da sem sarkast ... « (Slika razburkanega jaza) in na drugem mestu: »Nisem ne pesimist / Ne realist / Ampak rdeče rumen utopist.« (Izkaz) Poleg sarkazma in utopističnih idealov pridejo na površje tudi šovinistični vzgibi, ki jih naslovi kar Moški ego: »Ženska / Je / Kakor / Nemi vulkan / Vedno malo / Ognjevit / In strastno / Neznan / Pa še vedno / Na nas prikovan.«

Resnica je prav obratna – tako Luka Prosnik kot Danilo Cvetnič črpata inspiracijo iz pojma oz. podobe ženske, ki jima predstavlja bodisi ljubezenski / erotični objekt bodisi naravo samo. Ženska je misteriozna zapeljivka, ki jo Danilo Cvetnič tako rad predstavlja z masko na obrazu ali pa v zabrisanih oblikah, ki jih dopolnjuje ali preplavlja narava. Skrivnostno neznanko, ki uspešno zapolnjuje moški manko, lahko najdemo tudi v poeziji Luke Prosnika: »In v senci njenih trepalnic / sva del ognja z oči jemala, / kot se ne bi videla in ne poznala.« Medtem ko je prevladujoč motiv fotografovega ustvarjanja v pričujoči knjigi podoba gole ženske, ki je obdana s skalami, so prevladujoči motiv pesnikove lirike številne primerjave med žensko in morjem: » ... Gledam tvoj romantični obraz, / oči kakor morje zdaj živijo. / Slišim valove med tvojimi lasmi, / nežno valovijo ... « (Portret dame) ter žensko in cvetjem: » ... in tvoji mehki črni lasje so kot / topel nežen / vonj zasanjanega belega cvetja.« (Belo cvetje zdaj žari) Pa vendarle je na nek način opazna razlika med vrednotenjem ženske v njunih delih – medtem ko je Cvetničeva ženska močna ženska, ki vidno uživa v svoji goloti in ki kot starodavna boginja nosi v eni roki čašo, v drugi pa bodalo, je ženska v liriki Luke Prosnika romantičnen objekt, ki je podrejen umetnikovemu hrepenenju in obstaja kot začasna zapolnitev umetnikovega manka. Ženska v Cvetničevi »ikonografiji« je sicer na fotografijah podrejena levu, ki predstavlja moški pol in moč vpliva, vendar pa je svojevrstna zmagovalka, ki sedi na prestolu svojega imperija in o vsem odloča iz zasede. Gre tudi za podobo ženske, ki jo tako rade motrijo prostozidarske lože in ki po eni strani častijo pozabljene boginje iz minulih obdobij matriarhata (Astarta, Izida itd.), po drugi pa v svojo organizacijo spuščajo pretežno moške člane. Leva kot simbola prostozidarskih ločin lahko vidimo tudi na drugih fotografijah v knjigi ter na sami naslovnici, kjer je prikazan motiv iz antične vaze, na kateri se lev bori s starim Grkom in aplicira na večni boj človeka s svojo živalsko naravo oz. s svojim nezavednim.

Lahko rečemo, da knjiga Ogenj srca predstavlja uspešen poizkus sodelovanja med pesnikom in fotografom, ki z malo drugačnim videnjem, a skupnimi motivi, prispevata h usklajenemu umetniškemu izrazu, ki tako po ekspresivnosti oz. barvitosti metafor kot po kompoziciji sestavlja uspešno formulo za sodelovanje med različnimi umetniškimi zvrstmi. Pesniška zbirka bi bila brez subtilnih fotografij nekoliko prazna, po drugi strani pa bi fotografija brez pesmi nekoliko obvisela v zraku. Umetnika, ki sta drug drugemu neke vrste magnetni pol, ki je sestavljen iz zemlje in zraka, pa tudi vode in ognja, sta sodobna alkimista, ki v sodobnem svetu celo presegata koncept analognega in digitalnega. Luka Prosnik namreč priznava, da pesmi še vedno piše na roke in da mu računalnik predstavlja zadnjo fazo ustvarjanja, medtem ko za fotografije Danila Cvetniča lahko predvidevamo, da so nastale tako s pomočjo analognega fotoaparata kot s pomočjo digitalnih tehnik.

Luka Prosnik in Danilo Cvetnič: Ogenj srca; pesmi in podobe.

Maribor: Pivec, 2011.