Ima me, da bi prav po gverilsko šla po knjigarnah in knjižnicah in Hvalnico rešnjemu telesu z oddelka z leposlovjem premaknila nekam med terapevtsko duhovno literaturo, ki vedno bolj polni police in glave ljudi, ki iščejo smisel, voljo, izhod iz stiske, izboljšanje sebe med tistimi enormnimi dozami sladkega optimizma, zaradi katerega so stare bojne rane le še bolj naphane z novimi ideali, ki jih je težko kar naenkrat ugledati v ogledalu – če si bil še včeraj čisto navaden Janez, čez noč težko postaneš Dalajlama, pa četudi imaš doktorat, podjetje ali si pač bog v belem. Bi rekla, da v težkih trenutkih bolj prav pride malo cinizma in črnega humorja, ki ti pokaže, da imamo vsi in vsak posebej svoje težavice ter težave, s katerimi se včasih znamo, še večkrat pa ne znamo spopasti, pa nam to ne sme povzročati travme in vedno novih vozlov na živcih ali na prostati, ampak se je v takšnih trenutkih bolje zlekniti v fotelju in v roke vzeti kvalitetno branje.

Hvalnica rešnjemu telesu bi lahko že z naslovom zavedla neukega bralca, da bi jo iskal na napačnem oddelku ali jo v roke vzel čisto po pomoti, ker jo je videl na septembrskem seznamu najbolje prodajanih knjig, nekje med, khm, slavno Skrivnostjo in Življenje je tvoje. Živimo pač v časih, ko tudi knjige potrebujejo reklamo, zato se je Hvalnica rešnjemu telesu na zloglasni seznam uvrstila predvsem zaradi podlistka v Delu, priljubljenosti Ihanovega sloga, nekaj pa tudi zaradi cene, saj knjige iz zbirke Hvalnice Cankarjeve založbe, ki nastajajo takorekoč po naročilu, lahko kupite za 7,95 evra. Da tudi cena v teh recesijskih časih še kako vpliva na izbiro branja, dokazuje še ena drobna knjižica, ki se je znašla na omenjenem seznamu: Dvignite se! Stéphana Hessela stane le 2,99 evra, kot najbrž veste pa je nekakšna budnica, ki razsvetljuje ljudstvo – podobno bi lahko dejala za Hvalnico Alojza Ihana, ki skuša razsvetliti bralca z mešanico poenostavljene psihologije, družbene kritike pa tudi vsaj malo jamrarije, ko avtorja preveč zanese v sveti jezi, čeprav (to mu res štejem v velik plus) se mu vedno uspe iz nje tudi izvleči.

Hvalnica v naslovu je seveda mišljena ironično, saj smo telesu bolj malokrat hvaležni, pravzaprav se nam zdi kar samoumevno, da nam služi, zato se zares zavemo, da ga imamo, šele ko nas pusti na cedilu, ker zanj nismo dovolj skrbeli. Knjižica bi po drugi strani lahko nosila tudi naslov Hvalnica našemu zdravstvenemu sistemu, h kateremu se zatekamo, ko se nam sesuje svet, zdravniki pa nam drugače kot s tabletami in operacijami težko pomagajo, ker za nas nimajo več kot 5 minut časa, da bi nas poslušali in razglabljali o naših težavah, ki se ne glede na to, kateri del telesa nas boli, vedno začnejo v glavi. Tako vsaj ugotavlja glavni junak romana, zdravnik, ki svoje paciente sicer skuša poslušati, a medtem gleda skozi okno, sanjari in se dolgočasi, ker so si njihove zgodbe tako zelo podobne in mu predstavljajo izziv le, ko se prvič sreča z njimi. Zato je bil najbolj srečen, ko je v Ameriki delal na patologiji, kjer se je z mrtvimi trupli, če se pleonastično izrazim tako kot Alojz Ihan v romanu, ukvarja samo toliko časa, dokler ne razreši vzroka njihove bolezni, potem pa jih ni treba več prenašati, saj morajo razlago enostavno sprejeti – sanje vsakega zdravnika.

Kot nekakšen dr. Rugelj svojim pacientom predpisuje tek in disciplino kot zdravilo, urejen spanec, seks in miren obrok hrane – vse, kar ima še pes, civilizacija pa ti vzame. Rešnje telo razume mehanično kot se za naravoslovca spodobi, zanj je nekakšen stroj, ki potrebuje toliko energije, kot jo porabi, problem pa nastane, če se ta sproti ne obnavlja. Svojim pacientom ponuja do vulgarnosti poenostavljene razlage, ponazorjene s skicami, ki se vsaj meni zdijo popolnoma nepotrebne, dokler se kmalu ne izkaže, da je pravzaprav tudi vsevedni zdravnik v istem zosu, saj je njegovo zasebno življenje bolj kot ne žalostna zgodba, ki izvira iz neurejenih družinskih odnosov. Tako se položaj precej predvidljivo zasuka, zdravnik postane sam svoj pacient, patolog, ki se ukvarja s patološkimi odnosi, o njih razglablja, premišljuje, jih analizira in karikira, osnovna zgodba pa postane samo krinka za neke vrste samoterapijo.

Na začetku se bralcu vse skupaj še zdi zanimivo, s pisateljem in glavnim junakom se zažene v razgaljanje podalpskega življa, se z njima na več mestih strinja, da kima z glavo, ker sam misli enako. Bralec se tako znajde v zanki samoljubja in strinjanja s samim seboj, kar ga navdušuje, da z veliko vnemo bere dalje in si skorajda z vsakim stavkom potrjuje svoje že prej oblikovano mnenje, pri tem pa pozablja, da to ni ravno v skladu z idejo kvalitetne literature, ki naj bi širila meje njegovega obzorja. Še doktor sam nekje vmes poda diagnozo, da smo si za večino težav, ki si jih nakopljemo nad glavo, tako ali tako krivi sami, ker vse, kar počnemo, počnemo iz zaljubljenosti vase, zato ni čudno, da smo si za enega od popularnih literarnih idolov izbrali Malega princa, ne tako majhnega egoista, ki si je lastil kar celo vesolje. Nekako podobno večina ljudi dojema sočloveka, si ga lasti, potem pa imajo težave z odnosi, da naš glavni junak od njih kar zbeži v deželo čez lužo, kjer se lahko navidezno osvobodi očeta in žene in vseh ostalih bližnjih, s katerimi skuša pretrgati vezi. Takšna individualnost na silo, ki se mu v obliki bega ponuja le kot navidezna rešitev, seveda spet ni daleč od patološkosti vzorcev od katerih beži, saj ga vse nerazčiščeno, kar je puščal za sabo, žre in razjeda, da se skuša zamotiti z delom, a mu to ne uspeva najbolje. Zato se zgodba kar izgubi in bralec zaman čaka, da se bo primer pacienta s prvih strani knjige kako razrešil, da bo zdravnik zanj našel zdravilo, da se bo končno med vsem razpredanjem tudi še kaj zgodilo. Problem ni v tem, da zgodba uplahne in se iz kritike sveta, s katerim zdravnik ni zadovoljen, vedno globlje spušča v introspektivni pogled na lastno življenje, temveč da ga včasih malo predaleč zanese v lastni poenostavljeni psihologiji, ki razglablja o vsem zelo prepričano in na široko (pa tudi v podrobnosti), a je hkrati vse skupaj zelo posplošeno.

Pred bralcem razgalja ustroj človeka, predvsem pa slovenskega državljana, podalpskega domačina, ki živi za zagrnjenimi zavesami in debelimi stenami z dvakrat zaklenjenimi vrati, svoje malo zaprto hlapčevsko življenje, na drugi strani svoje visoke ograje pa se pogovarja samo s točno predpisanimi frazami, s katerimi ne moreš povedati, kaj se znotraj zidov zares dogaja, »ker je na zunaj vse veselo in šegavo in vsi pravljično živijo in se imajo radi skupaj s kravami in mačkami in psi in palčki na dvorišču.« Iz prikrivanja resničnih težav za lepo novo fasado izvirajo naše travme ter od pomanjkanja vonja testosterona v zraku, ki bi navduševal ženske, da svojih otrok ne bi rojevale v strahu pred nesposobnim očetom, ampak bi ga skupaj z njimi občudovale, so zato za preživetje naroda usodno pomembne nogometne tekme, na katerih lahko ženske zavohajo prave moške in ne neke mevže, kakršni lahko ti brez nogometnih tekem postanejo. Se bere kot predvolilni plakat ljubljanskega župana, ki bi tole lahko uporabil kot dokaz, da je bila gradnja stadiona res esencialnega pomena za narodov blagor, ne glede na ceno, ki jo je moral ta isti narod za to plačati. V Hvalnici rešnjemu telesu lahko v razmišljanju zdravnika preberemo tudi, da je bil feminizem izmišljen zaradi ženskega potrošništva, ki se ga da fino prikriti z oznakama ženske pravice in ženska senzibilnost, zaradi katerih lahko tudi ženske odločajo o družinskem proračunu in o tem, kaj bodo kupile.

Stavki so dolgi in prav fletno oblikovani, z veliko asociacijami in ne nujno po logičnem zaporedju, ki bi ga od medicinca morda stereotipno pričakovali, besedilo ima ritem in celo nehotene rime, s čimer pisatelj kaže na svoje pesniško poreklo, sploh z nekaterimi odlomki, ki so tako poetični, da bi šlo lahko celo za pesem. Bere se zelo tekoče, da te vsaj v začetku prepriča tako s slogom in vsebino, ki pa nekje proti sredini preraste v ponavljajoča razmišljanja, zaradi katerih je bralec malo manj osredotočen na vsebino, saj se mu tisto, kar se mu je prej zdelo novo in zanimivo, zazdi že znano, že prebrano, že slišano. Njegova pozornost se zato avtomatično preusmeri od vsebine še na druge ravni besedila, recimo na slovnične napake, da kar ne more mimo dosledne uporabe oblike »z otroci« v orodniku, ki bode v oči na vsakih nekaj strani, kar niti ni toliko avtorjev problem kot težava lektorja, čigar imena pa nisem nikjer zasledila – upam, da to ne pomeni, da ga sploh ni bilo.

Hvalnica rešnjemu telesu Alojza Ihana nas razsvetljuje, da je vse v glavi in razčiščenih odnosih, zato proti koncu knjige vedno bolj narašča občutek, da gre vsaj malo tudi za terapevtsko čtivo tako za avtorja kot za bralce in ta stranski učinek, ki je bolj slabo zakrinkan z zgodbo, je tisto, kar najbolj zmoti. Vse skupaj je sicer prav lepo zavito v poetičnost sloga Ihanovega esejističnega pisanja, pa tudi preprosta ideja, da je na svet treba gledati enostavneje, pravzaprav ni napačna. Poleg tega pa te na nekaterih mestih zares navduši, da mu ploskaš in si izpisuješ citate, ga posojaš naprej in priporočaš v branje, všeč ti je humor, ki zna zbosti na pravih mestih, da se pravzaprav ne smejiš le zgodbi, ampak občasno tudi sebi. Navsezadnje smo ljudje res takšni, da se žremo in žremo, dokler ne pride bolezen, zdravniki pa niso psihologi, da bi nam lahko pomagali razreševati naše komplekse in frustracije, pa še vedno morajo biti prijazni do svojih pacientov in hkrati ne smejo pozabiti nase, da jim vsa ta prisiljena prijaznosti slučajno ne bi povzročila kakšne travme – zapleteno je to življenje, življenje zdravnika pa še nekolikanj bolj.

Alojz Ihan: Hvalnica rešnjemu telesu.

Ljubljana: Cankarjeva založba, 2011.