Datum 11. 9. ima že sam po sebi sicer več konotacij, toda Boštjana Videmška, Delovega novinarja in protivojnega poročevalca, v njegovi še sveži knjigi zanima tista o napadenem ameriškem imperiju, porušenih stolpih Svetovnega trgovinskega centra na Manhattnu, o šoku, ki je za vedno spremenil svet, in o lovu na ideologijo, ki je stala za njim. Vojna proti terorizmu je skovanka, ki je zaznamovala minulo desetletje in najprej radikalizirala jezik (ameriške) visoke politike. V praksi pa je pomenila invazijo na Afganistan, vojno v Iraku, razširitev ameriških vojaških operacij v Pakistan, pa seveda kratenje človekovih pravic, kršenje ženevskih konvencij, nastanek mreže novodobnih gulagov, vsesplošno paranojo in strah pred Drugim, radikalizacijo muslimanskega prebivalstva po vsem svetu itd. In jasno – vojna proti terorizmu, ki se je vmes spremenila v vojno terorja, je še enkrat pokazala nedvoumno ignoranco, nepoznavanje zgodovine, kulturnih in religijskih kontekstov ter popolno zazrtost vase arogantne velesile in njenih zahodnih oprod.

Razdejanje Iraka, iskanje Osame bin Ladna, laži o iraškem orožju za množično uničevanje, pustošenje tamkajšnje kulturne dediščine, nejasnosti v uradni razlagi napadov enajstega septembra, vzpon versko blazne desnice v Bushevi Ameriki, prevlada hujskaškega in nekredibilnega »novinarstva« s FOX TV-ja, izživljanje ameriškega osebja v Abu Grajbu ... O vsem tem smo brali, gledali filme in črpali iz alternativnih virov informacij. Stvari so burile domišljijo: kako je mogoče, da se je enajstega septembra poleg dvojčkov kar sama od sebe zrušila še famozna »stavba 7«? Kako varna so sploh še večja evropska letališča? Kje bo naslednjič udarilo?

Boštjan Videmšek (1975) je desetletje po enajstem septembru preživel ob prvih bojnih črtah vojne terorja in zdaj svoja opažanja popisal v knjigi. Ta se v veliki meri naslanja prav na njegovo dosedanje novinarsko delo, na številna, že objavljena poročila, reportaže, intervjuje in pogovore z različnimi udeleženci teh sodobnih globalnih konfliktov. Videmšek, sicer novinar mlajše generacije, je s svojim prepoznavnim načinom pisanja oziroma poročanja in jasno artikuliranimi stališči zdaj že eno najbolj znanih Delovih peres, s sodelavcem, fotografom Juretom Erženom pa verjetno najbolj uveljavljena fotoreporterska naveza pri nas. Tako Erženove fotografije dopolnjujejo tudi Vojno terorja; njihova svetlost in barvitost sta v močnem kontrastu s precej mračno vsebino.

Videmšek, ki je torej skupaj z Erženom v minulih letih poročal s številnih svetovnih kriznih žarišč, nas popelje prek pet poglavij vojne terorja: od Afganistana in Pakistana, Iraka (ta razdelka sta tudi najobsežnejša), do Konga, Somalije in Sudana. Pri tem ni nujno, da so dogodki enajstega septembra vselej neposredni sprožilec za določeno situacijo, ampak predstavljajo tudi širši kontekst, znotraj katerega se na novo vzpostavljajo režimi, državne meje, različni interesi ali pa samo metode novinarskega dela. Videmška seveda najbolj zanimajo politični, geostrateški vidiki posledic newyorških terorističnih napadov, a se kljub temu ne izgublja v svetu visoke politike ali v jeziku mednarodne diplomacije, temveč je prvi vrsti poročevalec s terena, kjer pride v stik s številnimi sogovorniki (od ameriškega brigadnega generala do talibskega poveljnika). Prav ta razsežnost njegovega pisanja v kombinaciji z dobrim poznavanjem zgodovinskih, geografskih, lokalnih in verskih ozadij je bržkone najbolj dragocena; vojna proti terorizmu namreč za zahodno javnost, za prebivalstvo držav, ki v njej sodelujejo (tudi slovensko), praviloma ostaja preveč oddaljena in abstraktna ter zato priročen predmet manipulacij, izkrivljanj in skritih računov.

Kot že rečeno pa Videmšek vojne terorja nima zgolj za posledico napadov enajstega septembra, pač pa jo razume tudi kot niz krutih spopadov in vojn za naravne vire (za nafto, vodo, koltan ipd.), ki krojijo interese in agendo mednarodne politike. Geostrateški zemljevidi se tako izrazito spreminjajo in rišejo na novo, kot nova velika sila pa je pobudo seveda prevzela Kitajska. Pri vsem tem gre nemalokrat za pozabljene, bolj oddaljene konflikte; na primer za zgodbe otrok vojakov v razdejani Demokratični republiki Kongo, nekoč belgijski koloniji, ali za naftne kupčije ob osamosvojitvi Južnega Sudana.

Bolj ko prepleti sodobnih globalnih geostrateških, političnih, ekonomskih in gospodarskih interesov postajajo kompleksni, bolj kompleksno je tudi samo novinarsko poročanje o njih. In bojišče vojne terorja, kot pokaže Videmšek, ni eno samo, ampak jih je več. Tako tudi samo vojskovanje postaja čedalje bolj razpršeno, tehnološko zahtevno, frontne črte teže določljive, prav tako identifikacija sovražnika, t. i. postranska škoda pa velika.

Videmškova Vojna terorja je spoštovanja vreden novinarski dosežek. Je izjemno natančno, konsistentno, sijajno napisano poročilo – z dragocenim vizualnim materialom – o ključnih globalnih dogodkih, ki so in še bodo zaznamovali in spremenili razumevanje sveta okoli nas. Pri tem pa bi se bilo narobe osredotočiti denimo zgolj na samovoljo svetovnih velesil, ki je ena rdečih niti te knjige. Predvsem je pomembno prepoznati tudi obrise svetov ograjenih zelenih con, svetov poceni, nezaščitene delovne sile (tudi med samimi novinarji, ki delajo v Iraku, Afganistanu itn., med delavci v rudnikih Konga, med ameriškimi pogodbeniki), svetov privatiziranega vojnega dobičkarstva, novodobne, neoliberalne ekonomije, ki še posebej v času vojne temelji na brutalnem izkoriščanju tako človeških življenj kot naravnih virov. Vse to je z bojišči vojne terorja usodno povezano, obenem pa govori tudi o naši prihodnosti.

V času, ko tradicionalni, tiskani mediji izgubljajo svoj vpliv, kredibilnost in bralstvo (še posebej med mlajšimi, bolj vizualno dojemljivimi generacijami), so se mnogi med njimi v strahu pred propadom zatekli k drugačnim ekonomskim, poslovnim in vsebinskim modelom. Praviloma pa je prevladal prav model rezanja sredstev, krčenja obsega in vsebin ter množičnega odpuščanja novinarskih, uredniških kadrov. Mantra more with less je pomenila zatekanje k cenejšim, bolj kratkoročnim rešitvam, kot je na primer nenehno povzemanje agencijskih novic in sporočil za javnost, uporaba copy paste žurnalizma in senzacionalističnega pisanja, najemanje poceni delovne sile. Posledica vsega tega pa je pomanjkanje širine, slab jezik itd., skratka popolno nasprotje tistega, s čimer vsak resen medij privablja in vzgaja svoje bralce. V takih razmerah je potem po eni strani poročanje z vojnih žarišč luksuz, ki si ga veliko medijev sploh ne more privoščiti, po drugi strani pa tudi ta luksuz poganjajo številni nezaščiteni in slabo plačani delavci: freelancerji, lokalni stringerji, razni vodiči, informatorji in prevajalci. Boštjan Videmšek seveda ni edini slovenski novinar, ki se je zadnja leta neposredno ukvarjal z dogajanjem na svetovnih kriznih žariščih, toda vseeno je še kako pomembno, da je bil tam in skupaj s kolegom Erženom videl in doživel stvari iz prve roke. Tako je bilo zraven tudi Delo. Zato se zdi hvalevredno in dragoceno, da je časnik prepoznal ter podpiral – domnevam, da ni šlo vedno gladko – potencial in prodornost svojega novinarja, kar lahko zdaj, kot se pričakuje od delniške družbe, tudi trži.

Služba vojnega dopisnika pa lahko pomeni tudi večjo pozornost javnosti, bildanje ega, ustvarjanje junaštev in kultov, ko sam poročevalec postane pomembnejši oziroma večji od tistega, o čemer poroča, in človek bi si mislil, da se lahko od tega prav dobro živi. Toda Vojna terorja ni iz tega filma in njena nepretencioznost je tista, ki šteje. V ospredju so protagonisti tragične in krute stvarnosti in ne novinar, priča, ki beleži dogajanje.

Na koncu pa prav to poročilo priče predstavlja žurnalizem, kakršnega danes krvavo potrebujemo in za katerega se še vedno splača žrtvovati čas, pozornost in denar. To je resno in temeljito raziskovalno delo z dobro argumentiranimi, nedvoumnimi ter ostrimi stališči.

Boštjan Videmšek: Vojna terorja: deset let po 11. septembru: poročilo priče. Fotografije Jure Eržen.

Ljubljana: Cankarjeva založba, 2011.