Dušan Merc, mogoče ga bolje poznate pod nazivom Gospod ravnatelj, je pisatelj, ki je začel pisati sorazmerno pozno, v zrelih letih, od takrat naprej pa je večni nominiranec za kresnika, torej piše, bolje rečeno bruha romane. Njegov pisateljski tempo je skoraj neverjeten, blizu Kovačičevemu, le da Merc preskakuje iz zgodovinskih tem v eksistencializem in spet nazaj v družbene teme, pri čemer vztrajno slika osamele protagoniste, molčeče posameznike z močnim karakterjem in prezirom do ljudi. Enajst romanov v petnajstih letih (in še nekaj kratkih zgodb) se danes kaže kot hiperproduktivno (vzorčno) pisanje in nam takoj zastavlja vprašanje kakovosti – tudi po predzadnjem (2011 je izšel nov roman Planet žensk) romanu Ne dotikaj se me lahko rečemo, da Merc ostaja med imeni, ki se jih med kakovostnimi prozaisti pogosto omenja, drži pa, da je Ne dotikaj se me roman posebne vrste: ni namreč ljubezenski roman, temveč je podnaslovljen kot roman o ljubezni – celotno delo je refleksija ene od ljubezenskih zgodb, ki jo tretjeosebni pripovedovalec vodi na umetniku. Ta je kot poseben, intelektualen in senzibilen moški idealen primer Merčevih ubežnikov pred samim sabo.

Črna knjiga s strupeno vijoličastim Ne dotikaj se me deluje kot temna skrinjica ljubezenske vzhičenosti in zamotanosti (predvsem slednje, saj roman ovekoveči le propad zveze). To ni pravi ljubezenski roman, saj ima v fokusu le prebolevanje enega od subjektov, namesto dogajanja ljubezni pa beremo njen opis. Zadržki do soočenja s srčnimi bolečinami so predvidljivi, vendar roman reši kočljiv položaj na nemučen način, in sicer tako, da vsebuje dobršno mero erotike in zgodbe, ki je pravzaprav izpoved glavnega lika. Z retrospektivami, opisi oseb in komentarji – vse zgolj na čustveni ravni – nas protagonist potegne v svoj umetniški in ponarejeni svet gledališča, natančneje v ljubljansko Dramo, kjer se pletejo takšne in drugačne ljubezenske zgodbe, vse bolj ali manj šepave od skokov čez plot, premnogih polomov in brezizhodnih situacij. Hišo močno zaznamuje afera med dramatikom, ki sam sebe imenuje Jazon, in glavno igralko v njegovi drami, ki nosi prav tako izmišljeno ime Črna. Drama Drugi svet, ki jo je hlastno napisal zanjo, se na odru ne obdrži dolgo, saj ni dovolj prepričljiva in kakovostna, še dodatno pa jo poslabša njun razhod.

Ljubimkata na skrivaj, saj sta oba poročena, in se, še vedno zaljubljena in očarana drug nad drugim, hkrati zavedata, da nimata skupne prihodnosti. Potrpežljivost in sprejemanje, ki si ju izkazujeta, povzročata težave na drugi strani, pri odnosu z njunima partnerjema. Bigamija, ki je prisotna pri vseh likih, je pravzaprav le večno pehanje za zaljubljenostjo, za tem, kar imata Jazon in Črna. Toda tudi tega se naveličajo, saj se jim zazdi to stanje nemočnega drgeta in duševne obsesije bedasto, izkušnje pa jih učijo, da se tisto, česar jih je trah, kmalu konča. Razjedanje krivde in obtoževanje, sumničavost do sebe, naveličanost in nekoristne bolečine Jazona izčrpajo, vse njegove vloge, ki jih je igral v tem času, sovpadejo v tesnobo, katere bremena se želi znebiti.

Ko na prefinjeno zadržan način zaključita svoj odnos, se Jazon zateče celit rane stran od Črne in Drame, in sicer v domačo hišo na kmete. Odpravi se tako rekoč na argonavtsko potovanje (beg) po čustvih, in sicer tako, da se popolnoma osami. Ker v mislih ostane s Črno, kot dramatik in slikar začuti potrebo po pisanju in slikanju: piše ji pisma, zase pa zapisuje fragmente o ljubezni in ilustrira svoj križev pot. Vse skrbno spravlja v mapo, edini spomenik njune zveze in edinstven dokument prebolevanja. Drugi del romana (Prihod-Izgon-Vrnitev, epilog) po fazah prikaže trpljenje oz. samokaznovanje zrelega moškega, ki je izgubil svoj integralni del in se mora zato znova sestaviti. Jazonovo bivanje je na skrajnem robu (ker gre za umetnika, se znajde v hudi ustvarjalni stiski), ki si ga izbere sam, saj čuti, da mora vse to, kar se je nabralo v času ljubimkanja s Črno, izvreči na drugačen način, kot je to storil pri drami Drugi svet. Tam mu namreč ni uspelo stopiti v drug svet.

V pomoč in uteho nastopi nova ljubica, kmečka vdova Danica, ki hodi k njemu tešit svojo potrebo, Jazon pa jo v tem odkritem gonjenju občuduje. Izkaže se kot idealna rešitev, saj se z njo dokončno znebi svoje žene, ki ju (namenoma, saj želi trpeti ob izgubi, ker očitno do tedaj še ni) zaloti pri spolnem aktu. Tedaj mora žena sprostiti svoj pajkovski objem in odstopiti. Ko Jazon odide in za seboj pusti požgano domačo hišo, ga v Ljubljani nadleguje dramaturginja Jasna, ločenka, ki si strahovito prizadeva dobiti moškega. Jazon se je izogiba in boji, saj ga od vseh žensk pozna najdlje in mu v času osame predstavlja edino preostalo vez s Črno. Jasni v epilogu zaupa izkušnjo svoje izolacije, v kateri je dobil ime Jazon, in sporočilo, ki ga je iztisnil iz nje: ne dotikaj se me, če me ne poznaš. Nalašč ji prepusti tudi mapo, v kateri shrani vse relikvije svoje propadle zveze – pisma in fragmente, ki jih beremo. Jazon se namreč poistoveti z mitološkim Jazonom, ki beži in se zaplete z Medejo, napol ubije brata, da pride do domače hiše, ki jo potem zažge in nazadnje v iskanju zlatega runa napiše ta tekst. Znanemu Jazonu s tem Merčev (anti)junak naplasti še druge pomene.

Našega protagonista pravzaprav ne definira Črna, njegova femme fatale, ki je zgolj nek daljni objekt glorifikacije, temveč drugi ženski liki, ki jih on zavrača. Jazon trpi zaradi odnosa, ki ga ni več, zaradi ne-dotikanja s Črno – kar pa ga dejansko oblikuje, so druge ženske, ki se ga dotikajo. Nevajen samote, ki ga edina varuje v norosti prebolevanja, doume, da ga iskrenost do sebe lahko pripelje še najdlje, vendar pa ga nič ne more pripeljati do konca, do nekega trdnega spoznanja o ljubezni, hrepenenju, zapeljevanju, užitku. Zave se destruktivnosti dotikanja in svojega položaja. Noli me tangere je svetopisemski prizor med vstalim Jezusom in Marijo Magdaleno, ki ga prepozna pri obisku njegovega groba; Merčev protagonist ga po kopiji Fra Angelica nariše na prvo stran svoje mape kot svoje zadnje slikarsko dejanje. To je zgodba, ki ga preganja, njegov komentar k njej pa je počelo vsega tega trpljenja: »Prizor, v katerem ženska ne more prepoznati moškega in njegovega zveličanja, ker ga ne razume.« Nerazumevanje se pravzaprav izkaže za obojestransko, ključ pa je v tem, da sta zaljubljenca drug drugemu samo predstava, kar dobro vidimo na liku Črne, ki je zgolj podoba v Jazonovi fantaziji, brez vsebine, zato ni akterka. O njej izvemo le to, da nastopa v nešteto različnih vlogah, da je torej samo in zgolj igralka, njeno fizično privlačnost v vsej siceršnji brezobličnosti lika pa simbolizira črn trikotnik med nogami in kot glavni adut opredeljuje njeno vlogo v romanu.

Lirizacija je za ta roman primerna, vendar na več mestih pretirana, saj onemogoča sledenje in razumljivost. Intelektualen jezik in kompleksnost snovi sta druga dva krivca za počasno branje, ki zahteva poglobljenost. Z malo zgodbe in ogromno lirizirane esejizacije roman s svojevrstno filozofijo odnosov (pomenljivo je, da jih spoznamo »v slabem«, manj pa tudi »v dobrem«) izpelje ideje o različnih problematičnih ljubeznih v zrelih letih. Celovito razumevanje je zato težavno, kljub temu da so ti odnosi za nazornejši in globlji prikaz od ostalega sveta skoraj docela izolirani. Protagonisti nas z dejanji vztrajno prepričujejo: naš svet je naš konstrukt, vsi smo igralci in v takih okoliščinah je tudi odpoved simetrija ljubezni.

Frustracija, ki jo izzove protagonist, sproži paleto čustev samospoznavanja, zato je epilog v romanu pravzaprav odvečen, saj za njegovo izpoved in trpljenje ne potrebujemo pojasnil. Ko tako gledamo na ljubezen izza kulis, za zadnjo zaveso, vidimo, da se moramo na vrhuncu ljubezni odreči sebi in svoji razumski kontroli. Jazonova prošnja po distanci izhaja iz tega, da si ga je Črna popolnoma podredila kot subjekt in kot telo, peša mu tudi umetniška moč, in zaradi vsega tega ji ne dovoli več dotikov. Spozna, da se, ko se tako razhajamo in utišamo ljubezen, ne maramo videti v njej, saj preveč trpimo, želimo vidno trpeti in se tako posloviti. To počnejo prav vse osebe v romanu: kot poroča Jasna v epilogu, naj bi Črna na tipičen igralsko melodramatičen način poskušala narediti samomor; s provokativnim obiskom umaknjenega moža si je meč v srce prišla zasadit Jazonova žena; na hudo trpeč način hoče končati vse stike s Črno tudi Jazon. Toda on občutek, da ljubezen z nami manipulira, poskuša obvladati z ustvarjanjem svojega sveta in fikcije, tj. fragmentov, ki mu odpirajo nov svet, svet brez Črne.

Gost pripovedni tok je usmerjen v iskanje identitete in protagonist, ki jo išče s pisanjem, se zaveda, da resnico o sebi in o svoji ljubezni na ta način ustvarja sam. Črno skuša preliti v besede in ravno besede so tiste, ki zgodbo končajo in ji postavljajo meje. S pisanjem Jazon meje svojega sveta obnavlja, saj se v ljubezni in odnosih nasploh počuti ogroženega. Kdo so tisti drugi, ki naj ne drezajo vanj? To je pravzaprav on sam, saj prek drugih spoznava sebe in za druge igra svojo vlogo oz. različne vloge, ki mu jih nadevajo. Tako njegova (sicer predvsem fizična) ljubezen do Črne temelji zgolj na predstavah o drugi osebi.

Tematizacija gledališča, igre, vlog odpira vprašanja naših odnosov, zlasti tistih, ki niso sposobni iskrene topline. Ob teh primerih Merc vzporeja Ljubljano kot mesto s turobnim in zatohlim ozračjem malomeščanskih obredov. Kritizira namreč njihovo uglajeno igro, kjer se vsi zgolj brezbrižno in spodobno dotikajo, ker si ne priznajo strasti, želja in živalskih vzgibov. Brez olepševanj odpira mračnejše ljubezenske teme (otopelost para, nezvestobo, zavračanje ...), dotakne pa se tudi tujosti in smrti. Odnosi, ki jih ne gojimo in v katere ne verjamemo, umrejo. Vsi smo kdaj poraženci, ker smo vsi kdaj tudi tisti, ki smo očarani. Vsak, ki želi graditi globlje in trajne odnose, mora prehoditi Jazonovo pot, priti do zapuščenosti, iskanja in spoznanja ter od tu nadaljevati. Ta pot bralcu odpira vprašanja o ljubezni, vendar na njih tudi odgovarja, se sprašuje o mejah ljubezenskega delirija in stiske, a jih tudi postavlja. Svoj svet si ustvarjamo sami, vloge igramo in tudi menjamo sami, preprosto je – »ko smo ranjeni, je svet pač grd, beden, sovražen«. Teater ni pošten do občinstva, a tudi občinstvo igra svojo igro. Merc odpira paravan radovednim obiskovalcem, tj. bralcem, ki so se pripravljeni spopasti z novo ali pa že preizkušeno Jazonovo vlogo. Ne dotikaj se me naj berejo poglobljeni in potrpežljivi bralci, predvsem pa, ob vsej analizi, tisti s sposobnostjo sinteze in razvitim psihologiziranjem. Merc tu od nas precej zahteva, a se v zameno odpre do absolutnega.

Dušan Merc: Ne dotikaj se me; roman o ljubezni.

Ljubljana: LUD Literatura, 2010.