Barbara Korun se je v slovenskem prostoru kot pesnica uveljavila z zbirkami Ostrina miline, Zapiski iz podmizja in Razpoke. Čeprav nima zelo obsežnega opusa, je njen glas toliko bolj prodoren in prepoznaven, kar velja tudi za njeno zadnjo pesniško zbirko Pridem takoj. Že z naslovom, ki spominja na listek, prilepljen na vrata, za katerimi trenutno ni pričakovane osebe, namiguje na spremenjen koncept avtorja, ki se umika drugim glasovom ter želi bralcu dati občutek, da za besedami stoji nekdo drug. Zbirko sestavljajo trije, navzven precej heterogeni sklopi, vendar vsebinsko funkcionirajo kot zaokrožena, koherentna celota.

Nedokončani pejsaži v prvem ciklu so dejansko to, kar sporočajo z naslovom: opisi pokrajin, turistična razglednica in izseki iz življenjskih usod predvsem revnih, neopaznih ljudi – brezdomke, vaškega posebneža, delavca v lesarski delavnici ipd. Nedokončanost jim je inherentna, saj pokrajin človeškega sveta ne moremo niti s seciranjem dokončno opisati, vedno namreč obstaja možnost, da kakšno podrobnost spregledamo. Predvsem pa je na tem mestu izzvan bralec, da dokonča izseke opisov oz. notranjih doživetij po svoje.

Med pejsaži najdemo ljubezenske, nežne erotike polne pesmi, ki prepletenost misli, teles, zlitosti v eno zavijajo v vzvišen ritem hvalnic, povzdigujejo telesnost z mogočnimi besedami ter dajejo tesni intimni zvezi razsežnost vesoljskega: »To / je zvezdno mleko, ki kaplja po žlebu / ... / to je škripanje vesoljskega prahu. / ... / medgalaktični prostor žvižga. Kozmos.« Za dramatično erotično pesem je dovolj že minimalen pripetljaj, ki mu navadno sploh ne posvečamo večje pozornosti. Intenzivnost doživljanja lahko nočno romanje na stranišče ter od tam nazaj k ljubimcu v posteljo spremeni v mini odisejado, na kateri je treba identificirati sleherni zvok, uzavestiti vsako avtomatično potezo: »Obrniti ročico – trlj-trlj-trlj, to teče voda. Povleči gor, poravnati. Zapreti vrata ...«

Osrednji del pesniške zbirke, Monologi, je izrazno najbolj neposreden. Pesnica se za trenutek povsem umakne, na vratih v pesniško zbirko bralcu pusti zagotovilo, da pride takoj, vendar dovoli v času svoje odsotnosti spregovoriti drugim osebam, ki so »iz-najdene« iz zgodovine človeštva – najdene ter znova izdelane.

Sporočilno močan je že prvi monolog Ženske brez imena, Noetove žene. Spregovori tik preden bodo po vesoljnem potopu izstopili z ladje na kopno. Nahaja se v podpalubju, kjer skupaj z živalmi čaka konec potopa: »Temno je, vlažno in zatohlo. Neznosen / smrad.« Z živalmi je v času čakanja postala eno in skupaj kot ena žival, kot »mnogorepato telo s tisoči bleščečih oči« se bodo zapodili na plano. Noetova žena spregovori v imenu vseh žensk, ki bodo kot njene potomke zapostavljene, skrite v podpalubju moške premoči čakale, da jim bo mož, ki je pozabil nanje zaradi izpolnjevanja božjih (ali službenih) ukazov, zopet odprl vrata kopnega in s tem omogočil, da živalske sile v ženski zadihajo s polnimi pljuči.

Ključen je moment, v katerem spregovori ladjar, saj med monološkim govorom izgublja vid in se ob koncu znajde v dokončni slepoti. Zavest o lastnem spreminjanju doživlja tudi kraljica Elizabeta I., ko se zaveda svoje starosti, propadanja lastnega telesa. Pretresljivo je predvsem dejstvo, da se minevanja lepote in razkošja zaveda tako vzvišena in nedotakljiva oseba, ki pa v svoji nečimrnosti tega ne zmore sprejeti.

Ko spregovori Monika Levinski, mlada prostovoljka v predsedniški kampaniji, je v monologu čutiti vzvišenost, občutek časti, da je ljubica tako pomembne osebe; njegovemu spolnemu organu poje hvalnico: »Oprostite, kako je lep! Mogočen, ogromen, / divje se vzpenjajoč, utripajoča moč!« Iz pesmi kar puhti posmeh, lahko jo beremo kot zabavno draženje. A vendar za plastmi ironije prepoznamo ameriške sanje po velikih dejanjih in uresničitvi najgloblje želje: biti slaven, biti »rojena za velike reči«. V to je mlada Monika prepričana, sebe doživlja kot veliko srečnico, izbranko, rojeno zato, da služi »Bogu in domovini«. Ega prenapolnjen monolog obstoji le nad množico vseh tistih milijonov, ki niso Monika in nimajo časti dotikati se »svete moči svoje domovine«.

Ironično sta nabita tudi monologa, ki prehajata v osebnoizpovedni dialog ljubimcev Štefana Pelznerja in Jorga Hajderja – oba se spominjata njunega prvega srečanja, ki je bilo tako usodno kot Prešernovo srečanje z Julijo v trnovski cerkvi. Vzvišene presežnike o lepoti ljubljenega še stopnjuje intertekstualna umestitev verzov iz Prešernovih sonetov. Ob tem ne gre le za podobnost v usodnosti srečanja, ampak je pomenljiva predvsem ironična položitev Prešernovih verzov v usta nasprotnikoma slovenske manjšine na Koroškem.

Nazadnje pesnica pusti spregovoriti tudi sebi, vendar svoj monolog zakamuflira v poročilo DSP v Sarajevu. V njem razmišlja o odgovornosti pesnikov do jezika in naroda ter o posledicah napisanega. Kot nosilec monologa pa spregovori tudi pesnik Iztok Osojnik, ki med navalom navdušenja nad preplezano osapsko steno odkrije bistvo poezije tam, kjer je bistvo plezanja: »Bistvo je trenje. / ... / Stik, opna, komunikacija, občestvo, / trenje, jezik. Ti si in jaz sem – v pesmi / niti košček naju ne moli ven.«

Tretji cikel sestavljajo okruški večne zgodbe o Antigoni. Prefinjene pesmi so prav tako monologi, grajeni na simbolih iz narave, prežemata jih strah ter vdanost v usodo smrti. Zanje je značilen izčiščen in umirjen slog, s katerim jih pesnica bliža meditaciji. Antigona razmišlja o mestu, ki ga je vojna preobrazila v »mesto z grobovi / v parku«. Zemlji, na kateri se lahko vršijo medčloveški pokoli, lahko vlada le kruti bog, ki je brez obraza in si nadeva zgolj različne maske. Simbol mostu, ki je bil med vojno porušen, nato znova zgrajen, v naslednji vojni spet porušen, zgrajen itd., sporoča, da vojnam ni videti konca, saj so del začaranega vrtinca človeške krutosti. Ker še ni nastopil čas za spremembe, si je mogoče smeh samo želeti ter z njim drugačno, sveže in igrivo ozračje: »smeh / želim se smejati / razpršiti vso žalost / grozo smrt / s smehom«.

Pretresljiva je izpoved Evridike ob Hajmonovi smrti. Krivdo za njegovo smrt vali najprej nase, nato na njegovega očeta, nazadnje prekolne svet, ki je krivičen in si ne zasluži novih življenj: »Ne, nič več otrok v ta svet. / Naj si moški sami rojevajo / sinove za umore, / hčere, da jih še žive / zazidajo v smrt. / Ne, nočem več rojevati / v tak svet.« Iz njenih besed veje materinski bes ter ponosno ženstveno kljubovanje patriarhalnemu svetu.

V svetu vojne in krutega boga ljubezen ne more cveteti, ni odrešujoča in tolažilna, preprosto »ni človeška«. Vseeno pa se med okruški najde lepa, nežna in sveža ljubezenska pesem z erotičnim nabojem, ki ji uspe zaživeti samostojno življenje tudi zunaj zbirke. Prepričana sem, da se bo pesem Dva se slačita ugnezdila v katero od prihodnjih antologij slovenske ljubezenske poezije. Slačenje partnerjev je uvertura za združitev, drugega lahko v polnosti sprejmeš samo golega. Dva se najprej slečeta do svoje fizične golote, temu pa sledi slačenje vseh ostalih kategorij, ki ju omejujejo: »slečeta poklic ime / vsakdanje navade / s potrpežljivimi poljubi / slečeta svoje prejšnje / ljubezni svoja pričakovanja«, slečeta starost, spol in tako prideta do najbolj kompleksnega sloja psihične toalete – otroštva. Pripravljena sta sleči vse, kar ne sodi v intimno razmerje, kjer je prostor le za dva, za njune krike, slečeta se do golote, s katero sta »onkraj rojstva«.

Vendar se Antigona ne more popolnoma predati ljubezni, saj v svoji notranjosti čuti še nezaceljene rane. Počuti se »zverižena«, v sebi prepoznava zgolj krivine, občutek ima, da se je rodila v napačnem času in kraju. Vendar je to njeno apriorno dejstvo, saj je za Antigonin smisel nujno, da z idejami ne sodi v sodobni čas in kraj – vsako obdobje ima kakšno Antigono.

Da je tema Antigone vedno aktualna, je najbolj neposredno izraženo v pesmi Dan se modri ko odhaja. Zbor razkriva nezaupanje ljudstva do svojih voditeljev in izjavlja kritiko plehke izpraznjene »kulture« potrošništva, ko »ljudje v ekstazi kupujejo kupujejo / kupujejo / sami ne vejo več kaj in zakaj / več ko kupijo bolj se praznijo / in praznina zahteva več in več«. Znan začaran krog je žal vojni kaos našega vsakdana, v katerem namesto orožja uporabljamo bone, kupone in kartice zvestobe. S snovjo kupljenih stvari pa se človek ne more nasititi niti ne more utišati svojega strahu.

Dobra poezija je vselej inovativna, postreči mora z novimi možnostmi izrekanja, te pa se najprej kažejo v tehniki pisanja in poziciji lirskega subjekta. Nova zbirka Barbare Korun prinaša takšno inovacijo, je sporočilno aktualna in hkrati nemoteče združuje družbeno kritiko s prefinjenimi toni zasebnega sveta, ki ga poleg erotike prežema tudi velika mera ironije in banalnosti. Zbirka je to, kar bi morala biti vsaka – ogledalo aktualnega stanja družbe ter posameznika v njej. In v svoji zrcalni sliki ne prikazuje le sedanjega trenutka, ampak zajame civilizacijo od njenega nastanka ter vizionarsko kaže njene možne poti v prihodnosti.

Barbara Korun: Pridem takoj.

Ljubljana: KUD Apokalipsa, 2011.

.