Kaj bi lahko rekli za prvenec velenjskega rockerja Zorana Benčiča drugega kot to, da predstavlja tako v vsebinskem kot v stilskem pogledu veliko presenečenje. Ta »žmohtni« konglomerat neraziskanih umorov, ljubezenskih trikotnikov in groteskno-utopičnih prikazov mesta vsebuje konsistentno in kompaktno zgodbo, ki jo nenehno krepijo barvite in inovativne metafore in metonimije, ki nam pričarajo barvito naravo ljudi in samega mesta, v katerem se odvija zgodba, ki ima v osnovi povsem klasično, skorajda stereotipno strukturo žanra kriminalke. Vendar pa Benčičev literarni stil, za katerega lahko rečemo, da je že na začetku njegove literarne poti izpiljen do potankosti, presega ta dokaj dolgočasen žanr v več pogledih – avtor namreč »slika« z metaforami na tako delikaten in specifičen način, da se bralec v trenutku znajde sredi čudovite slike Van Gogha, naslikane z najbolj izrazitimi barvami, ali pa v osrčju s sijočimi barvami prekrite fotografije češkega ekscentrika Jana Saudeka ali, če že hočete, v filmu odštekanega Darrena Aranofskyja, kjer je celotna zgodba prikazana povsem subjektivno skozi oči glavnega junaka, ki v sebi zrcali vso grotesknost in bizarnost zunanjega sveta. Vzemimo za primer nadvse natančen opis ulic mesta, kot jih doživlja glavni junak, ki pride v mesto raziskovati umor svojega brata: »Ko sem stopil na ulico, sem se znašel v najgrozljivejšem kalejdoskopu, ki si ga živo meso lahko zamisli. Črna in Siva sta mi v vseh mogočih odtenkih tetovirali telo. Gledal sem samega sebe, kako se davim v roju vseh možnih geometrijskih oblik. Posrkan v središče labirinta prekletstva. Torej tu je izvor Črne. Vran je priletel na mojo ramo in me opazoval. Nisem se mogel premikati. Živ sem bil zakopan v srh in strah. Vran je izbiral, katerega kosa mene se bo najprej lotil. Mogoče oči, jezika, ušes, mogoče nohtov ... Najbrž oči.« (str. 40) Tudi opisi protagonistov so začinjeni s svojevrstnim humorjem in asociacijami na določene zgodbe oz. legende. Psihološki profil enega od kriminalcev avtor podkrepi z naslednjo izjavo: »Počel je reči, ki jih moj želodec ni mogel prebaviti, a ne bi mogel reči, da je bil brez vesti in dostojanstva. Slišal sem za legendo o velikih kačah, ki potem, ko požrejo človeka, nekaj časa jočejo. Mogoče so bile tiste kače njegovo izgubljeno pleme.« (str. 121) Zdi se, da liki v romanu delijo z avtorjem zanimanje za grške bajke, rock glasbo ter film noir, katerega misteriozno vzdušje je moč zaznati na vsakem koraku – skozi vpeljavo protagonistov, ki se tako kot v filmu Tretji človek pojavijo na subverziven način z veliko vnaprej pripravljenimi momenti intrige, skozi natančno izdelano shemo kriminalne združbe, skozi opise nedostopnih in seksapilnih žensk, ki mu grenijo življenje, in nenazadnje tudi skozi »podtalno« kritiko sodobne družbe, zlasti njenega pretiranega potrošništva ter teroriziranja z občutki strahu: »Čedalje več ljudi je živelo v strahu, in strah je priročno orodje nadzora, ki ga izbrana peščica goji z ljubeznijo in nežnostjo vrtnarjev do najredkejše cvetlice.« (str. 68)

Vse probleme današnjega sveta tako avtor omeni zgolj mimogrede in tako rekoč brez čustvene konotacije, navrže jih kot filozofsko ost, da poudari določene kontraste, ki se pojavljajo v zgodbi in ki se sučejo med prepadom med bogatimi in revnimi, vplivnimi in propadlimi, buržoazijo in proletariatom. Med drugim lahko zasledimo tudi njegov pogled na aktualno problematiko priseljencev, ki so s svojo gladovno stavko potisnjeni na rob družbe: »Ustavil sem pri rdeči, tik poleg priseljencev, ki so gladovno stavkali pred sedežem nekega podjetja. Delali so za minimalno plačo in na koncu je bila tudi ta previsoka. Njihov delodajalec se je preprosto odločil, da jim ne bo ničesar izplačal. Ležali so v spalnih vrečah in improviziranih šotorih. Kljub temu da so fizično oslabeli in bili bolj podobni duhovom kot živim bitjem, jim je v očeh žarel neprikriti bes. Mimoidoči so jih gledali kot ruševine starega lunaparka, kjer so si včasih privoščili sladkorno peno. Z obžalovanjem, sočutno, a za kaj več ni bilo časa. Vsak je skrbel zase. Nisem bil izjema.« (str. 127)

Zgodba je povsem detektivske narave in v njej prevladuje veliko zanimivih likov – na eni strani imamo kriminalno združbo raznoraznih preprodajalcev in izterjevalcev, ki ji je pripadal tudi umrli brat glavnega protagonista, na drugi strani pa imamo podkupljive policiste in občasne »padalce«, ki nihajo med obema svetovoma. Zdi se, da glavni junak Rok razume vsakega od njih in da mora zabresti globoko v njihovo blato, da se približa razkritju, kdo je morilec njegovega brata. Pri tem mu na svojevrsten način otežuje delo njegova nekdanja izbranka, ki je poročena s skorumpiranim politikom, in pa številni bratovi sodelavci, ki umirajo kot po tekočem traku, da o sumljivih policistih niti ne govorimo ... Avtor celo na koncu knjige zamenja subjekt pripovedovanja in v ločenem poglavju govori iz perspektive podkupljenega policista Polaka, ki odkrije morilca, vendar se tu postavi vprašanje, ali ne bi mogel tudi glavni protagonist – glede na to, da se s primerom ukvarja dalj časa in bolj zavzeto kot nek mlad povzpetniški novinec – priti do istega odkritja.

Število oseb, ki se pojavijo v romanu, in njihovo netaktično pojavljanje na različnih mestih v zgodbi malce zmedeta nepozornega bralca, ki vmes že pozabi, o kom je govora, vendar pa dialogi med njimi povsem odtehtajo »črne luknje«, v katere zabrede avtor z nehotenim nihanjem suspenza. Tako Benčič z dialogom med Rokom in njegovo nesojeno ljubeznijo pokaže na njuno nenehno približevanje skozi tančico črnega humorja, ki nevede ovije tudi bralca: »‚Ali lahko prisedem?' Nisem dvignil pogleda. ‚Samo če izgledate kot Lauren Bacall.' ‚Ne, ne izgledam kot gospa Bacall, in ti si še vedno navaden alkoholik!' ‚Alkoholik mogoče, navaden vsekakor ne.'« (str. 79) Prav ta izpiljeni občutek za »obešenjaški« humor, za uravnavanje ritma pripovedi in za izbrano mero med metaforičnimi opisi in prizemljenimi dialogi odlikujejo prvenec frontmana skupine Res Nullius, za katerega se zdi, da orje ledino »noir« kriminalnega romana, začinjenega s samodestruktivnim, da ne rečemo sublimnim umetniškim patosom: »Vsi smo isti, sinko moj. Prodane duše s strahom v očeh. Po delih nas režejo in mi jim izkazujemo hvaležnost. Svojo kri brišemo z njihovih nožev. Zadovoljni smo, pričakujemo vas in, ne, ni bolelo. Vsi smo rojeni iz iste smrdljive pičke, in to je smrad, ki ga ne izpereš. Smo male gnojne rane na trebuhu velike beštije. Nesreča na cesti. Nepopravljiva napaka. Drekast zrak, ki ga vdihavamo in brez katerega ne moremo. Slab zadah vesolja. To smo mi ... « (str. 219)

Čeprav lahko na platnicah knjige Psi brezčasja v razdelku, ki je posvečen avtorju, preberemo, da si je vedno želel postati detektiv, a da mu to zaradi podkupljivosti in nagnjenosti k alkoholizmu nikoli ni uspelo, je nekaj vendarle gotovo: je definitivno boljši pisatelj, kot je njegov protagonist detektiv. Tudi psiholog ni najboljši, vendar ga rešuje svojevrsten smisel za humor in ironijo. Zaključimo lahko z upanjem, da bo Zoran Benčič nadaljeval v zastavljeni smeri, saj slovenski literarni prostor z vsemi ekscentriki na kupu zaenkrat ne premore takšnega poguma pri sestopanju na »temno stran lune«, kot jo ponuja žilava karizma tega velenjskega poeta.

Zoran Benčič: Psi brezčasja.

Ljubljana: Modrijan, 2011.