»Kritika je klinična zato, ker je v literaturi zmožna odkriti zdravje, življenje in misel; pisatelji namreč niso bolniki, temveč zdravniki civilizacije,« (219) zapiše Rok Benčin v spremni besedi k slovenski izdaji zbranih Deleuzovih esejev o literaturi pod skupnim naslovom Kritika in klinika. S tem poseže v samo srž krovnega problema obravnavanih spisov kot heterogenih poti k literaturi, ki sicer niso naravnane k istemu cilju, a se občasno križajo in sopomenjajo (kot piše avtor sam v Predgovoru). Če kaj zaznamuje te heterogene poti k literaturi, je morda prav redefinicija (kot deleuzovska metamorfoza) odnosa med literaturo, filozofijo in življenjem, med estetiko, politiko in mislijo.

Če je Deleuze sam, kot navaja Rok Benčin, svojo Logiko smisla označil za poskus »psihoanalitičnega in logičnega romana,« bi lahko kako drugo literarno oznako verjetno nadeli večini Deleuzovih del. Zavedajoč se, da Deleuzeova oznaka ne meri na kak metaforični pomen oz. odnos med filozofijo in literaturo: literatura ni mišljenje, analogno filozofiji, a z metaforičnimi sredstvi. Misel je sicer ena sama, imanenta vsem načinom človekovega bivanja: filozofija in literatura sta njen del in njuno srečevanje tvori produktivnost njenega postajanja; vendar pa na ravnini imanence ene misli vsaka človekova dejavnost tvori svoje linije. V kolikor se te linije za trenutek prepletejo, porodijo nove like in figure, ki spremenijo značaj obeh linij. Prav to je način Deleuzovega ustvarjanja filozofije, pa naj se ta dejavnost nanaša na srečanja z drugimi filozofi (Spinoza, Nietzsche, Foucault, Leibniz), notorični boj s psihoanalizo (v Anti-Ojdipu skupaj z Guattarijem), srečevanja s slikarstvom (Francis Bacon), filmom (Podoba-gibanje, Podoba-čas) ali literaturo (že v monografijah o Kafki in Proustu). Tudi v spisih iz Kritike in klinike ne gre za filozofsko pisanje o literaturi – in seveda še manj za komparativistično obravnavo literarnih del (ki bi ga Deleuze verjetno uvrstil v t. i. sistem sodbe); predvsem ne gre za njihovo interpretacijo, saj (kot opozarja tudi Rok Benčin) je logika interpretacije predvsem logika smisla, medtem ko je umetnosti lastna razsežnost, ki enoznačnemu smislu uhaja s potiskanjem racionalnega jezika k njegovemu lastnemu drugemu – videnjem in slišanjem ali tišini. Tudi Deleuzeova misel ob srečevanju z literaturo postaja lastno drugo in poraja t. i. pojmovne like njegove filozofije (žival, ženska, otrok, Bartleby, Kafka ...), ki niso metafore ali ilustracije misli, temveč nova tvorba v aktivnem postajanju. Taka so tudi srečanja, ki jih Deleuze organizira med filozofi in literati v svojih spisih (med Jarryjem in Heideggrom, med Kantom in Shakespearom, Rimbaudom, Proustom): literati postanejo nosilci linije ene misli, ki je skupna filozofiji; filozofi pa nosilci te misli ne le z eksplicitno vsebino svojih izvajanj, temveč z neločljivim spojem vsebina-slog, ki ga običajno pripisujemo literaturi (kot razkrije spis Tri Spinozove etike). Deleuze povsem v Borgesovi maniri bere literaturo kot filozofijo in filozofijo kot literaturo, z obojim pa se srečuje ne glede na Resnico, ki jo izraža vsebina, ali Lepoto, ki jo izkazuje slog, temveč glede na viličenje misli in dolbenje jezika kot lastnosti skupnega postajanja.

Zato moramo pojem kritike kot oznake za Deleuzovo podjetje (ki je sam v zvezi z literaturo nikoli ne bi uporabil) jemati zelo previdno in jo predvsem razumeti v nasprotju s sodbo, ki jo avtor (sklicujoč se na Nietzscheja, Spinozo in Artauda) napada v spisu Končati s sodbo: »Soditi je ogabno, pa ne zato, ker je vse enakovredno, ampak nasprotno, ker se vse, kar je vredno, lahko vzpostavi in se razlikuje le s kljubovanjem sodbi ... Kakšna strokovna sodba bi se lahko nanašala na delo, ki ima še nastati? Ni nam treba soditi drugih obstoječih, ampak moramo zaznati, ali nam ustrezajo ali ne, se pravi, ali nam prinašajo sile ali pa nas napotujejo k nesrečam vojne, siromaštvu sanj, strogostim organizacije. Kot je rekel Spinoza, je to problem ljubezni in sovraštva, ne pa sodbe ... tu ne gre za subjektivizem, saj zastavljanje problema glede na sile ... že presega vsako subjektivnost.« (194) Kriterija uspešnega srečanja med literaturo in filozofijo torej ne more postaviti sodba v imenu resnice, temveč le ljubezen ali sovraštvo oz. količina intenziviranja življenja, volje do moči, kakovost zdravja. Kot zapiše v spisu Ariadnina skrivnost po Nietzscheju, Dioniz kot afirmacija postajanja in življenja potrebuje Ariadno kot afirmacijo afirmacije, ki šele zagotovi, da večno vračanje ponovno povrne zgolj sile intenziviranja življenja, ne pa nihilistične sile reakcije. Katere linije in pojmovne like torej proizvede Deleuzovo srečevanje, ki v literarnih delih prepozna afirmacijo življenja in jo ponovno afirmira ter jim kot afirmacija afirmacije zagotovi večno vračanje?

Za Deleuza (sledeč Nietzscheju in Spinozi) je eden poglavitnih načinov afirmacije življenja boj. Boj proti sebi in proti drugim, predvsem pa boj proti logiki vojne kot podaljšku logike sodbe, katere cilj je razmejitev ozemlja in vzpostavitev gospostva. Pa tudi boj proti drugemu podaljšku sodbe: proti logiki selekcije med tekmeci, med mnenji, ki pretendirajo na transcendentno ali objektivno Resnico – logika, ki jo vzpostavi platonizem na ozadju atenske polis in njenega agona med sofisti in filozofi in ki jo radikalizira kapitalistična družba svobodne konkurence (spis Platon, Grki). Nasprotno pa boj v imenu življenja, ki ne želi vzpostaviti gospostva nad nasprotniki, pomeni predvsem obliko (polemičnega) srečevanja z njimi, katerega rezultat so nove linije misli in pojmovne figure. Deleuze bije boj proti vsemu, v čemer prepozna logike reakcije in negacije: proti sodbi (Končajmo s sodbo; Nietzsche in sveti Pavel, Lawrence in Janez iz Patmosa), psihoanalizi (ki je sama variacija sodbe in reduktivna shematizacija neujemljivega postajanja pod binarno logiko ojdipovskega oče–mati – Kaj pravijo otroci in Re-prezentaciji Masocha; še pred tem pa v monografiji Anti-Ojdip z Guattarijem). Psihoanaliza tudi v obravnavi literature zgreši svoj cilj, saj vrta po njenih nezavednihglobinah, namesto da bi v literaturi uvidela drsenje na površini imanence življenja (Lewis Caroll, Kafka ...).

Deleuzovi zavezniki v tem boju so seveda t. i. filozofi imanence, pojmovni liki, ki nastanejo ob njegovem srečanju s platonizmom v spisu Platon, Grki: Nietzsche, Spinoza, stoiki. Pa tudi nekateri pisatelji, katerih cilj je »izluščiti to ustvarjanje zdravja ali to izumljanje ljudstva, se pravi možnost življenja. Pisati za ljudstvo, ki manjka ...«(18), kot zapiše v svojevrstnem manifestu literature življenja z zgovornim naslovom Literatura in življenje. Od Melvilla prek Becketta, Whitmana, Lawrencea, pa tudi Kafke in Prousta, kot jih je obravnaval v monografijah, je način, s katerim ti pisatelji izumljajo ljudstvo »postajanje-drugo jezika, pomanjšinejnje tega večinskega jezika, delirij, ki ga odnaša ... iz gospodujočega sistema.« Deleuze bije boj tudi proti logiki mimesisa in reprezentacije, zaradi česar so njegovi zavezniki predvsem modernistični avtorji, ki prav z radikalizacijo specifike literarnega ustvarjanja kot gubanja jezika udejanjajo Deleuzovo vizijo, saj ženejo jezik k njegovi lastni meji, ki »ni zunaj jezika, ampak je njegov zunaj ... tišina ali glasba«, kakor zapiše v spisu Bartleby ali formula, kjer obravnava prav učinek formule »moža brez referenc«, ki ukinja referencialnost jezika. To so tudi značilnosti modernistične literature, njene avtoreferencialne igre z lastnim medijem, jezikom (čeprav Deleuze tovrstnim komparativističnim predalčkanjem seveda ne posveča pozornosti): če določeni pisatelji delirij jezika pripeljejo do njegovega drugega s svojevrstno transmediacijo proti podobam in zvokom znotraj samega jezika (Lawrence, Proust), ga drugi s postopki jecljanja, cviljenja (Beckett, Kafka, Bartleby, Whitman) ali pa z dobesednim izumljanjem novega jezika s cepitvijo mrtvih in tujih jezikov na lasten materni jezik (Wolfson, Russel in Brisset, pa tudi Heidegger) pripeljejo na rob molka. Ne glede na to, kateremu narodu ali etnični skupini pripadajo, ustvarjajo manjšinsko literaturo, ko večinski jezik pripeljejo do njegovega notranjega zunaj: »Literature manjšin ne definira lokalni jezik, ki bi ji bil lasten, ampak jo definira obdelava, s katero se loti večinskega jezika ...« (86) Gre za specifično pojmovanje manjšine, kot sta jo z Guattarijem utemeljila v delu o Kafki: ta ni politična skupina, ena od kategorizacij Stroja-Države; gre za robne pogoje bivanja, ki botrujejo nastanku manjšinske literature: Kafka se ne počuti doma niti med praškimi Židi niti med večinskim nemškim prebivalstvom; Beckett je Irec, ki veliko piše v francoščini; Masoch pa izkuša mejne življenjske situacije. Melvillu in Whitmannu pa je skupna pripadnost manjšinskemu narodu par excellance: Ameriki, federaciji različnih držav, skupnosti tovarišev, katere revolucionarno utopijo in njen propad v spisu Bartleby ali formula Deleuze vzporeja sovjetski utopiji. Kljub propadu utopij pa manjšinska literatura z delirijem jezika ohranja revolucionarni potencial manjšinskega ljudstva.

Deleuzovo branje Bartlebyja, Kafke in drugih je tako izrazito politično; a političnost kot funkcija literature je bolj domena njene formalne in jezikovne strukture kot pa eksplicitno politične vsebine. Kot pravi Whitman, »je ameriški pisatelj dolžan pisati v fragmentih,« (88) saj je »Amerika sama sestavljena iz federativnih držav in raznolikih priseljenih ljudstev (manjšin): vsepovsod zbirka fragmentov«, kar pa »fragmentarnemu delu daje takojšnjo vrednost kolektivne izjave ... To je ljudska literatura, ki jo ustvarja ljudstvo ... povprečen človek« – kot stvaritev Amerike, ne pa »veliki posamezniki.« (89). Deleuze, tako kot Whitman, »razstreščeni, fragmetarni, relativni jaz anglosaksoncev postavlja nasproti substancialnemu, totalnemu in solipsističnemu Jazu Evropejcev.« (89) Sledeč Melvillovemu Bartlebyju Deleuzova politična misel »zaupanje bratov« zoperstavlja umisljenju očetov, paternalističnemu humanizmu kontinentalne misli, ki vse obravnava iz vzvišene pozicije rešiteljev. Tovariš »je človek brat in vreden zaupanja, tak ni kot pripadnik nekega naroda niti kot lastnik ali delničar, ampak samo kot Človek, ko izgubi svoje lastnosti.« (128)

Danes je ideal človeka brata tako na ameriških kot sovjetskih tleh klavrno propadel, česar se zaveda tudi Deleuze. Prav ameriška federacija je danes najmočnejša izvoznica paternalistične logike humanističnega usmiljenja na krilih imperialistične ekspanzije kapitala, ki ji je ruska federacija povsem podlegla. Z Deleuzeom lahko vprašamo: ali ima literatura še kakšno možnost izumljanja linij pobega in novih jezikov, ki ne bi bile zgolj klavrne reprezentacije preteklih propadlih idealov? »Zaradi te igre, ki je samo v mišljenju in ki nima drugega rezultata kot umetniško delo, sta lahko mišljenje in umetnost dejanska in zmoreta zmotiti dejanskost, moralnost, ekonomijo sveta« zapiše Deleuze v Logiki smisla. Temu pritrjuje stavek iz spisa Alfred Jarry, skrivni Heideggrov predhodnik: »Meja govorice je Stvar v svoji mutavosti-videnje ... Znak kaže Stvar in udejnaja n-to potenco govorice ...« (146) Vprašanje možnosti aktualizacije političnega potenciala, ki ga nosi literatura, je vzporedno paradoksu med Deleuzovim vztrajanjem pri tem političnem potencialu, ki naj bi ga udejanjali prav liki brez referenc in nereferencialna, nemimetična literatura; med nujnostjo fabulacije za izumljanje ljudstva in obenem politično subverzivnostjo delirija jezika na meji molka ali nejezikovnega izraza. Deleuze nam ne daje receptov, s katerimi bi idejo bratstva iz literature avtomatsko prelili v dejanskost. Dejanskost, Stvar, je prav meja literature, h kateri slednja teži; bratstvo pa zgolj ideja, ki jo z dolbenjem jezika nakazuje. Ne glede na revolucionarni naboj, ki ga nosi, literatura ne more biti surogat za politično akcijo.

»Vsako delo vsebuje mnoštvo poti ... njegov smisel pa se spreminja glede na poti, ki se jih držimo.«(103). Literatura lahko razpira zgolj linije postajanja; na nas je, da v srečanjih z njo porajamo nove linije postajanja in pojmovne figure. Hoja po eni od teh linij je tudi pričujoče srečanje z Deleuzom, ki je morda v njegovi lastni maniri »za njegovim hrbtom« porodilo otroka, ki ga sam ne bi prepoznal (razmišljanje o paradoksu udejanitve političnega naboja del; o odnosu med referenco in abstrakcijo, realizmom in modernizmom). A prav to je čar postajanja: negotovost, neobstoj jasnega cilja, nenehna prehodnost, osamosvojitev otroka z aktivnim branjem besed njegovih očetov ali (deleuzijansko še raje) bratov.

Giles Deleuze: Kritika in klinika. Prevedla Suzana Koncut.

Ljubljana: Študentska založba, 2010.