Čeprav je roman Na zlati obali avtorja Evalda Flisarja izšel lansko leto, preden so se začeli nemiri v Libiji in Egiptu, bi lahko motiv revščine, socialnih razlik in novodobnega kolonializma našli v vseh porah zgodbe, ki sicer izpričuje potovanje Slovencev in ostalih nezadovoljnih Evropejcev po t. i. črnem kontinentu in se ustavi zlasti pri iskanju njihove »zlate obale«. Če nezadovoljni Afričani, ki so zaradi nevzdržnih ekonomskih pogojev in vojne prisiljeni zbežati iz svoje domovine in v Evropi iščejo pogoje za normalno življenje, pa vsega naveličani Slovenci bežijo stran iz družinskega okolja v upanju, da bodo v eksotični Afriki našli nek svojevrstni avanturizem in spokoj za svoj večni mazohizem. Glavni junak romana, Igor Hladnik, je dokaj uspešen pisec potopisnih romanov, ki je naveličan monotonega in srečnega družinskega življenja ter se odpravi na potovanje po osrednji Afriki, kjer se zaplete s številnimi domorodci in tam naseljenimi Evropejci, med drugim pa mu pot prekriža tudi skrivnostna ljubica z več imeni in obrazi. Ko njegova žena in sin Marko po petih letih njegovega izginotja prejmeta iz rok policaja osnutek njegovega zadnjega romana, se sin odloči, da bo šel po poteh svojega očeta in da bo na ta način poizkusil izvedeti, kaj se mu je v resnici zgodilo.

Čeprav se Igor Hladnik pojavi šele na koncu romana, je njegovo potovanje usodno za številne ljudi, tudi za tiste, ki z njim nimajo neposredne povezave. Tako se poleg Marka na istih mestih potovanja znajdeta še Slovenca Silvija in Peter ter Angleža Sally in Jack – in vsi hote ali nehote potujejo po sledeh Hladnikovega zadnjega romana Beli jahač, črni konj, v katerem je med drugim veliko napisanega na temo posledic evropskega kolonializma, ki krojijo podobo sodobne Afrike. Tako se popotniki v pogovorih nenehno sprašujejo: »Se bosta ti Afriki kdaj spojili? Bo nova nadomestila staro? In če jo bo, kako? Jo bo vsrkala, prenovila? Ali zadušila? Bo poganska, magična Afrika, ki je zdaj še živa, postala muzejska folklora?« (str. 168)

Vendar pa je Afrika lahko tudi drugačna – za to poskrbi nenavadna sopotnica Monika, ki zapelje Marka in v kateri pozorni bralec hitro prepozna misteriozno ljubico, ki je najverjetneje že vplivala na potek potovanja Markovega očeta. Monika pa je v romanu veliko več kot zgolj naveličana Evropejka, ki zdravi svoje duševne rane v srečanjih z mimobežnimi neznanci – je pozabljena »anima«, muza piscev in popotnikov, ki jih vedno znova odvrača od iskanja cilja: »Recimo, da sva popotnika. Tvoj cilj je, da čim več vidiš, srečaš čim več ljudi, odneseš domov čim več fotografij in spoznanj. Meni je dovolj, da se stvari dogajajo, zato se počutim, kot da so dogodki jaz in se življenje pretaka skozi mene. Recimo, da sva zmedena, tako kot večina ljudi dandanes, in naju mika duhovnost. Ti verjameš, da je treba najti smisel življenja. Jaz vem, da se moram smisla življenja osvoboditi. In sem se. Svobodna sem.« (str. 114/115) Monika, ki zamaje načrte tudi ostalim evropskim popotnikom, vnaša v roman prispodobo afriške duše, neukročene, lahkožive, neobremenjene duše s svojevrstno filozofijo, ki se razlikuje od evropejske zadržanosti in obremenjenosti z iskanjem smisla. Prav preko Monikine neulovljive kontemplativne narave se roman dotakne avtorjeve uspešnice Čarovnikov vajenec, v katerem lahko najdemo podobna razmišljanja. Po drugi strani pa Monika predstavlja neukročeno seksualno slo, ki ne izbira med spoloma in ki je osvobojena vseh moralnih spon in predsodkov. V istem trenutku lahko zapeljuje moža in ženo ter pri tem ohrani svojo otroško nedolžnost. Ko pleše, se giblje s celim telesom in se predaja zgolj popolnoma in v celoti, pripadajoč nikomur in vsem hkrati. Lahko bi rekli, da je Flisar svoj roman zasnoval na stereotipih in nasprotjih Afrika – Evropa, telesno – duhovno, izkustvo – refleksija, seksualno - moralno.

Če je lik Monike dokaj dobro izdelan, saj med drugim vsebuje številne značilnosti Flisarjevih junakov iz njegovih prejšnjih romanov, pa so ostali liki zelo slabo okarakterizirani. Spolnost, ki jo npr. izžareva Silvija, ki se na poti zaljubi v Marka, je sicer na nekaterih mestih izpostavljena, vendar dobimo o njej zelo medel vtis. Avtor jo prikaže kot omahljivo in rahločutno plavolasko, ki se drži v moževi senci, po drugi strani pa kot seksualno izzivalko, ki je ni sram v trenutku zapustiti moža zaradi nenadnega navala strasti. Tudi lik Marka nosi v sebi podobna protislovja. Na začetku ga avtor predstavi kot nekoga, ki mu ni mar za spolnost in katerega edini namen je najti svojega očeta, vendar pa se ob najdbi ženskega spodnjega perila (in anagrama SP) prelevi v nekakšnega perverzneža: »Vsak večer pred spanjem si je z levo roko na svoji trofeji in z desno okrog nabreklega uda užitek stopnjeval z ugibanjem, kaj bi lahko anagram pomenil. Silvija Peter? Seksi pička? Super pička? Srhljiva pornografija? Spolne potrebe? Seksualna podjetnica? Stalno pripravljena? In še in še ...« (str. 109)

Ti vložki, ki so povsem izven konteksta in ki so očitno sami sebi namen, spodkopavajo kredibilnost zgodbe in jo naredijo manj verjetno. Že verjetnost, da se na poti po osrednji Afriki od vzhoda proti zahodu znajdejo Slovenci, ki so jim letalske družbe celo uspele zamenjati prtljago, je skoraj nična, kaj šele, da vsi nosijo s seboj isto knjigo, ki predstavlja osnovni razlog njihovega potovanja. Roman poskuša delovati kot potopisna detektivka z začimbami seksualnega avanturizma, kar v osnovi ni slabo, vendar je sama sinteza detektivskega romana, potopisa in erotične literature tako umetna in neposrečena, da nenehno razpada pred očmi bralca. Knjiga je še en razlog več, da preizkušen recept v smislu »ščepec erotike, ščepec pustolovskega avanturizma, ščepec duhovnosti oz. iskanja samega sebe« ne pade vedno na plodna tla. Zgodba tako poka po šivih, da se bralec prav boji priti do zaključka. Zaključek romana Na zlati obali je poglavje zase. Junaki, ki so bili že prej medlo predstavljeni, dobesedno izpuhtijo v zrak, Evropejci pa najdejo svojo »zlato obalo« bodisi v potešitvi strasti, ki se jim prej niso uspeli prepustiti, bodisi v spoznanju, da je družinsko okolje tisto, kar jim ponuja varnost in smisel. Smrti, ki nastopijo pod okriljem afriškega vraževerja, so tako neumestno izpeljane in tako zelo podpirajo stereotipe o Afriki, da bi lahko rekli, da je avtor ravno z zaključkom izgubil marsikaterega zvestega bralca. Roman tako izgubi še zadnja realna tla pod nogami in še bolj utrdi prepričanje, kako se poduhovljeni Evropejci, ki imamo vsega polno rit, odpravimo v najbolj nemogoče pogoje sveta iskat samega sebe oz. svoje prednike, za katere se izkaže, da so kvečjemu nepoboljšljivi mazohisti. Obenem pa ne moremo razumeti stisk afriških emigrantov, ki množično derejo za boljšim življenjem v Evropo, kjer se nahaja njihova »zlata obala« ... Kontrast med afriško in na drugi strani evropsko kulturo, vrednotami in načinom življenja, je tako velik, da ga nič ne more zapolniti. Pa vendar človeška narava v osnovi vedno teži k tistemu, česar nima, in prav ta eksistencialni manko, ki je skupen ljudem vseh narodnosti in kultur, je v romanu lepo prikazan. Roman odlikuje hudomušen ton, ki pride do izraza predvsem v številnih dialogih, ki so Flisarjeva močnejša stran. Psihološka in »dramaturška« podlaga romana sta sicer šibki, a ju odtehtajo podrobni in zanimivi opisi afriške pokrajine in mentalitete Afričanov, iz česar je razvidno, da je bil avtor tam z dušo in telesom. Prav zato je roman vreden branja, če pa si zasluži letošnjega kresnika, pa je že drugo vprašanje.

Evald Flisar: Na zlati obali.

Ljubljana: Mladinska knjiga, 2010.