Mladen Dolar si je knjižico Kralju odsekati glavo zamislil kot uvod v delo Michela Foucaulta, enega najbolj zanimivih mislecev 20. stoletja. Dolar Foucaulta predstavi kot avtorja, čigar delo je danes neobhodno in zavezujoče, a mu ni lahko priti do konca. Bralcu želi zato predvsem olajšati branje Foucaultovih tekstov, ki so sicer v dobršni meri prevedeni tudi v slovenščino, in vzbuditi zanimanje zanj. Pri tem opozarja tako na Foucaultove premike v misli kot tudi na paradokse v njegovem delu. V knjigi je skušal pokazati vednost, oblast in subjekt, tri ključne elemente Foucaultove misli, kot sklop oziroma kot celoto. Za Foucaulta je namreč značilno, da ne formulira kakšne pregledne teorije in da se rad zateka k negativnim opredelitvam, kar je lahko za njegovega bralca precej konfuzno.

O Foucaultovem delu Dolar ves čas premišljuje tudi ob vzporejanju s Heglom, Marxom, Nietzschejem, Freudom in Lacanom ter ga umesti v tanek okvir sočasne znanstvene produkcije, ki je ravno dovoljšen, da osvetli Foucaultovo drugačnost in po drugi strani vpetost v burne intelektualne tokove njegovega časa. Foucault je veljal za eminentnega predstavnika strukturalizma, pa čeprav se je strukturalizmu ves čas postavljal po robu. Po Dolarju je Foucault strukturalist bolj, kot je sam pripravljen priznati, sicer pa pravega strukturalista prepoznaš prav po tem, da zanika, da bi bil strukturalist. Navsezadnje pa – saj tudi Marx ni bil marksist.

Strukturalizem, ki ga Foucault kritizira, preučuje strukturo, izloči pa dogodek. Foucault to logiko obrne na glavo in se posveti izjavam – dogodkom. Njegov arhiv so izjave. Foucaultova metoda vztraja pri dejansko in zgolj rečenem, ne zanima ga globlji pomen ali formalizacija. Pri tem so vse izjave na isti ravni – vsem je treba nameniti enako pozornost, ne glede na to, ali prihajajo iz literature, znanosti ali celo shizofrenih ust, in ne glede na to, ali gre za ponovitev ali za original. Izjave so po Foucaultu izjemno redke – vedno je več zamolčanega, kot povedanega – in tako dobi vsaka izrečena izjava veliko težo (saj je bila izrečena prav ta). Foucault dela kot picajzlast arhivar – brska po arhivih, išče obskurne avtorje in skuša na površini stvari odkriti tisto, kar je tako očitno, da se izmika: v gozdu skuša videti drevesa. Izjava je namreč »hkrati nevidna in neskrita.«

V središču Foucaultovih prizadevanj je ves čas oblast (pogosto v razmerju do vednosti in subjekta, ki sta druga dva ključna člena njegovih preučevanj). V zaporu oblast kot polje sil (diagram oz. panoptikon) preči tako skupek diskurzivnih strategij kot nediskurzivne organizacije vidljivosti. Skozi oblast se to dvoje, ki skupaj tvori dispozitiv, meša v eno. Panoptikon se pokaže kot nekakšna centralna instanca oblasti, ki pa naj bi bila po siceršnji Foucaultovi definiciji disperzna. To je le eden od Foucaultovih paradoksov. Dolar ga poskuša razrešiti tako, da predlaga za to središče (panoptikon) izraz iz psihoanalize: fantazma. Če panoptikon prevedemo v fantazmo, ohranimo racionalno jedro Foucaultove analize in najdemo celo rešitev za neko njegovo zagato, saj ta izraz »kaže na nujnost središča in obenem na njegovo iluzoričnost. Fantazma je sicer postavljena v središče, a le tako, da prikriva, kako v središču zija praznina.« To je neka srednja pot med neopredeljivostjo disperzne oblasti in iluzijo središčne oblasti.

Foucault iz svojih teorij redno izpušča velika imena filozofije, kot je denimo Hegel, in se raje posveča avtorjem, ki se jih nihče več ne spomni. Foucault tudi nikoli ne eksplicira mesta, od koder govori, in ne svojega kritičnega stojišča, od koder meri oblastne tehnike. Foucaultovo preučevanje oblasti se nadaljuje tudi v Zgodovini seksualnosti, a seveda spet ne na takšen način, kot bi morda pričakovali. Seksualnost in oblast si namreč ne stojita nasproti, temveč je seksualnost sama dispozitiv oblasti. Zmotno je tudi mnenje, da je zatiranje seksualnosti prišlo s krščanstvom, krščanstvo je odpovedovanje le potenciralo do take mere, da se »nikoli ne odpoveš dovolj«.

Moderna oblast ima »krščansko podpodje« in je v svojem bistvu pastoralna oblast: nadzira vse življenje, od rojstva do smrti, nadzira vse in vsakogar posebej. Privilegij suverene oblasti (kralja), je bila pravica do smrti. Biopolitika pa je oblast nad življenjem vseh (tako da se tako popisi kot masakri dogajajo v imenu vseh). V tej luči vidi Foucault tudi najhujše totalitarizme 20. stoletja, ki so le podaljški te splošne logike moderne oblasti.

Dolar nas ves čas opozarja na razpoke in paradokse v Foucaultovem delu. Zelo zanimiv paradoks – če temu lahko res rečemo tako – se pri Foucaultu pojavi ob psihoanalizi. Dolar pravi, da je Foucaulta vse življenje preganjala psihoanaliza, z njo pa je obračunal šele v svojem zadnjem delu, Zgodovini seksualnosti. Foucaultov očitek psihoanalizi je, da seksu ne priznava zgodovine, nato pa še »vlamlja skozi odprta vrata«: psihoanaliza se namreč predstavlja kot osvoboditelj seksualnosti iz represije, ko osvoboditev ni več potrebna. Seksualnost kot užitek ob vednosti o užitku je namreč novi dispozitiv, nastal skupaj z biopolitiko, psihoanaliza pa o seksu govori še v starem dispozitivu. Kar kot problematično pri Foucaultovem pisanju o psihoanalizi in kritiki Freuda izpostavi Mladen Dolar, je dejstvo, da Foucault nikoli ne citira ne Freuda ne Lacana, ampak piše o tem, kar naj bi Freud »v bistvu hotel reči«. Takšno ravnanje je problematično v znanstvenem pisanju nasploh, toliko bolj pa bi moralo biti nesprejemljivo za nekoga, ki je kot svojo revolucionarno metodo uvedel preučevanje izjav – tistih dejansko izrečenih izjav. Tako naj bi se sicer boril proti utečenim mnenjem o psihoanalizi, ne pa proti njej sami kot episteme, vendar pa Dolar opozarja, da s svojim početjem proizvaja pravzaprav le »nasprotni stereotip«.

Foucaultovo pisanje je nasploh polno protislovij, na kar Dolar večkrat opozori. Foucault ves čas govori in piše o oblasti, ne da bi formuliral teorijo oblasti; za vsako početje, ki spominja na to, pove, da to še ni teorija oblasti, včasih pa trdi, da ta sploh ni mogoča. Problem naj bi bil v vprašanju – vprašanje je napačno, vprašati se moramo, kako oblast deluje. Oblast torej ni last, temveč strategija, katere rezultat je določena razporeditev moči; oblast preči tako vladane kot vladajoče, nima centra, temveč je heterogena, ni je mogoče analizirati kot produkta zavestne intence, ne moremo je enačiti z zakonom. Predvsem pa oblast ni zmes represije in ideologije – oblast ne zatira, ampak šele konstituira tisto, kar naj bi bilo predmet represije. To je pogled na oblast, ki nasprotuje večini političnih teorij, še posebej pa je problematičen za levico, ki je bila v tistem času (konec 70-ih) v velikem vzponu. Oblast proizvaja več, kot lahko kontrolira, tako tudi sama vzpostavlja točke odpora. Odpor ji je imanenten, ni nikakršen tujek, ampak njen nujen sestavni del. Iz oblasti ne moremo izstopiti, lahko pa s pomočjo genealogije oblasti opustimo določeno hierarhijo vednosti, ki svoj »objekt konstitutivno spregleda in ga prav zato drži pri življenju.« Lahko se upremo določeni oblastni strategiji. A sekanje glav kraljem ne pomaga: »Pozitivni naravi oblasti odpor ne sme zoperstaviti negativnosti, temveč 'še več pozitivnosti': iznajti nove forme pozitivnosti, dati nov zasuk in zaokret pozitivnosti, ki jo proizvaja oblast.«

Mladen Dolar: Kralju odsekati glavo: Foucaultova dediščina.

Ljubljana: Krtina, 2010.