»Kdo, če bi kričal, bi me pa slišal med trumami angelov?« (R. M. Rilke, Devinske elegije)

Legenda o beli dami je eden največjih mitov severnojadranskega prostora, ki se je naposled ovekovečila tudi v romanu. Novinar, plodovit pisatelj in esejist Dušan Jelinčič, ki jo kot Tržačan dobro pozna, jo je spisal v obeh jezikih tega prostora, italijanskem in slovenskem. Dogaja se v Devinu v Dantejevem času in predstavlja boj med nebesi in peklom, kmetom in grofom, ljubeznijo in zlohotnostjo. V prvi polovici prejšnjega stoletja so bile vasi ob Timavi še vedno slovensko govoreče, seveda z italijansko manjšino. Danes je situacija obrnjena. Tako je tudi Jelinčič roman laže spisal v italijanščini in ga potem prevedel v slovenščino. Kot nekakšen posrednik med obema jezikoma piše romane, spomine, potopise, eseje, drame – in seveda prevaja. Po Italiji pobira literarne nagrade vseh vrst, širše bralstvo ga v obeh deželah pozna predvsem po alpinističnih romanih, ki so bliže duhovnemu ali bajeslovnemu kot pa športnemu romanu.

Mitologijo najde tudi stran od visokogorja, v svojih domačih krajih, ki so že od nekdaj stičišče več kultur. Mozaik kraških vasi vzhodno od Ogleja in severno od Trsta s svojo naravno lego, kulturo in zgodovino kar kliče po literarni ubeseditvi. Stari grad je tisti, ki nosi legendo o graščakinji Esterini da Portole, ki je okamenela, potem ko jo je ljubosumni mož vrgel v morje. O tem priča skala, ki spominja na žensko s tančico, v katero se spremeni čez noč. Takrat tava med grajskimi zidovi in išče svojo dojenko, ob zori pa se ponovno spremeni v skalo. Predloga zgodbe torej temelji na legendi, vendar bi roman lahko poimenovali tudi zgodovinski, saj avtor zelo dobro oriše čas 13. stoletja na tem prostoru, tako politične razmere kot žitje vseh slojev. V roman vtke motiviko morja in obdelovanja zemlje, osvajalne pohode in pohode na lov ter večna nasprotja med habsburško monarhijo, oglejskim patriarhom in občinami, ki so se tedaj razbohotile po italijanskem območju. Vse to je del naše zgodovine, ki je sprožila v arhaični pripovednosti tudi magične učinke. Eksotičnost slovenskega obrobja kaže na ponovno obujanje slovenske identitete in se je v zadnjem času (predvsem v 90. letih) pojavljala v obliki remitizacije.

Beli dami v Jelinčičevem romanu je pomenljivo ime Vida, njen srčni izvoljenec pa je ribič Simer, deloven mladenič z visokoletečimi željami o kiparjenju, ki se mu zaradi pridnosti in poštenosti tudi uresničijo. Ker čedni Simer zavrne bogato in domišljavo dekle, se nad njiju zgrne nesreča v podobi graščaka, vazala oglejskih patriarhov, ki si kmetico Vido vzame za ženo. Ta, kot pač pritiče lepi Vidi, brezmejno hrepeni po nečem drugem oz. po tistem, kar je imela prej. Star mož jo v zlati kletki zasužnjuje in v edino uteho ji je morje, kamor venomer strmi. Zaljubljenca se zato še naprej tajno srečujeta na svojem skrivnem kotičku obale, kar je kritično zlasti za Vido, ki uhaja iz zastraženega gradu, čeprav ima njen mož nebroj svojih izvidnikov. V tveganem načrtu pobega se zgodi nekaj nesrečnih naključij, ki oba stanejo življenja. Vendar pa živita naprej: Vida v ljudskih očeh v podobi skale, Simer pa v njunem sinu, ki se odloči za ribiški poklic. Dobro se, kot v vseh legendah, intuitivno prepoznava, slutnje in davne skrivnosti vplivajo na razvoj dogajanja: njuna smrt je maščevana, grad propade skupaj z grofom, ljudstvo skrije osirotelo dete (grofovega naslednika!), ta pa izbere očetov poklic, ne da bi vedel za svoje starše. Po ljudski, torej širši, včasih ponižani in razžaljeni pameti, ki je tistim višjim in imenitnejšim vedno pripisovala le pohlep in barbarstvo, so žrtve poplačane s starim naukom, da je ljubezen močnejša od smrti in dobro od zla.

Ljudsko je tudi Vidino razmišljanje: čeprav postane grofica, se na gradu pajdaši le s pomočniki, torej svojim starim slojem, kar ji seveda prinese koristi pri pobegih. Vida pa za razliko od lepe Vide, ki le hrepeni in ne zmore prejšnje moči za usoden korak, vse svoje upe polaga v ljubezen, bivanjsko kategorijo presežnega, ki jo žene v skrajna dejanja. Njena neskončna žalost jo ubija bolj kot smrt, Simer pa kot vazalov sovražnik daleč okrog nima možnosti preživetja. Ker se zavedata brezizhodnosti položaja, tvegata vse, celo sinovo življenje. Zgodba je v današnjem slovenskem romanu ključni atribut: špijonaže in zarote, mečevanje in maščevanje, umor iz zasede in preganjanje – gre skoraj za kriminalni način pripovedi, saj je dinamična in napeta, polna (sicer predvidljivih) preobratov. Kljub temu tempo teče počasi, ustavlja se pri liriziranih opisih pokrajine, obrti, ljudi in njihovega čustvovanja. Ti se res delijo na poštene in šibke ter podle in bogate, vendar so oboji pretkani v boju drug z drugim. Plemičem kljub doseženim ciljem kajpada spodleti moralna zmaga, kar že med branjem pričakujemo, saj hitro opazimo, kako sebičnost ovira bogatune, da si ne pomagajo med seboj. Liki so kljub polarizaciji izrezljani v slogu naših pisateljev zgodovinskega romana od Bevka naprej. Treba je imeti v mislih, da gre za upodobitev ustnega slovstva, torej se tudi romaneskni elementi morajo prilagajati ljudskemu načinu. Jezik je tako preprost, avtor je pozoren na etnološke posebnosti in pozabljene besede, za Jelinčiča že značilni so plastični dialogi in slikoviti opisi narave.

Skelet Bele dame, ki je sama po sebi le kratka ljudska bajka, je tako avtor okrasil z razvitimi karakterji, ki so kljub tipizaciji delno individualizirani, torej presegajo pravljičnost lika. Ker nas Bela dama zapira v svet verovanja v romaneskni obliki, je dodan epilog, usmerjen na sina, ki ne nadaljuje več cikličnosti legende, saj odrašča neodvisno od nje in gleda v svetlo prihodnost. Avtor lahko priredi tako idiliko (ki mora izhajati iz trpljenja), ker mit reinterpretira in ga porazdeli na več nosilk: Vidi na gradu namreč pomaga Sofija, ki je postala dekla, da bi lahko skrivaj obiskovala grob svoje hčere Klare, ki se nahaja na grajskem dvorišču. Tudi Klaro si je namreč po starem baladnem motivu vzel grajski gospod in ker ga je odkrito prezirala, jo je ubil. Da je povezava še večja, je bila umorjenka zaročenka Vidinega brata; slednji se dokončno maščuje, saj grof v njem vidi Vido, belo ženo, ki je prišla po svoj dolg, zato znori in se brutalno nabode. Vida se, okrepljena z ljubljenim, sinom in bratom, tako izogne Sofijini in Klarini pogubi, saj prekletstvo na gradu odločno pokonča, sama pa, končno združena s Simerjem, biva v večni, neumrljivi ljubezni.

Skok v višji sloj tako ni osrečil nikogar, niti Simerja, ki si ga je pošteno prislužil sam, ne. Spremembe povzroča splet naključij, toda usoda se nikoli ne izneveri. Jelinčič privede napetost do skrajnosti: po več uspešnih podvigih Vida in Simer umreta korak stran od sreče, oba pogoltne njuno ljubo morje. Prave protagonistke so tu višje sile, bitka ljubezni proti objestnosti, izid je seveda znan. Branje Jelinčiča je zato vedno lahkotno in privlačno, saj gradi na zgodbi, v katero vpleta mistiko – in to v slogu, ki ga je očrtal že v več romanesknih legendah: v kratkih poglavjih poteka osnovna zgodba, od katere se ne odmika, vendar je tudi ne postavlja v ospredje, saj jo prekrivajo opisi in dialogi, ki so edino suspenzivno sredstvo. V tem romanu bralcem Jelinčič ne postavlja izziva niti jih ne pretresa z vprašanji o smislu. To je vendarle legenda o Beli dami devinski, s katero je prebivalcem Tržaškega zaliva postavil le dragocen spomenik, slovenski in italijanski narod pa opomnil na lepoto naše ljudske misli.

Dušan Jelinčič: Bela dama devinska.

Ljubljana: Sanje, 2010.