Tako zaključi eden izmed Mazzinijevih junakov v zaključnem stavku zadnje zgodbe v zbirki Duhovi. In takšna je tudi vsaka izmed zgodb samih; gre namreč, kot pove že naslov, za duhove, ki te junake preganjajo, kot da bi bili, ali pa ker so, še vedno majhni otroci. Vendar pa ti niso klasični duhovi iz grozljivih pripovedk iz starih časov, temveč so to duhovi, ki se posameznika polaščajo v današnjem vsakdanu. »Kako bi pripovedke o duhovih iz devetnajstega stoletja izgledale danes?« se sprašuje Mazzini in odgovor na to vprašanje naniza z desetimi zgodbami, katerim dolžino oziroma trajanje, kot na avdiokaseti, določi že na hrbtni platnici. Tako kot če bi zgodbe poslušali nekoč, nas tudi tu pri vsaki sooči z grozljivim, ki je vseskozi vpleteno med pripovedovalne niti, le da je to grozljivo v primerjavi s tistim nekoč vse preveč otipljivo in da je duh, ki straši v svetu Mazzinija, neredko še bolj srhljiv, kot bi bil duh iz klasične fantastične pripovedke.

Junaki iz Duhov se prav tako ne borijo več proti klasičnim hudodelcem, pred seboj nimajo jasnega nasprotnika, saj je »zlo« del njih samih, pravzaprav so tudi hudodelci pogosto oni sami, pa naj bo na tak ali na drugačen način. In če so včasih tovrstne pripovedke služile kot svarilo pred ravnanjem, ki bi se ga veljalo izogibati, je realnost Duhov veliko bolj moreča: duhovom, niti zlu, se ne da uiti z lepim vedenjem ali pravilnimi odločitvami – le-to je namreč vanje zažrto zaradi njihovih lastnih dejanj, pa vendar hkrati ni bilo mogoče storiti ničesar takega, da do tega ne bi prišlo. »Sovražnik nikoli ne spi,« še zlasti pa ne sovražnik, ki je v nas samih; pa naj gre za vojnega begunca, ki si v Nemčiji poskuša ustvariti novo življenje in pred sovražnikom, ki je ostal v njem, z distanco poskuša obvarovati svojo novo hčer, »Nemko«, ki z njim k sreči nima nič skupnega; za cele armade sovražnikov, s katerimi se, namesto z nasilno materjo, sooča otrok; za pretečo osamljenost, zaradi strahu, pred katerim mati svoji hčeri ne privošči neodvisnosti, ali pa kruto realnost izgube, na katero je bil nekdo povsem nepripravljen. Vendar pa pri takšnem slikanju tragičnih razsežnosti duhov, ki junake preganjajo, vse zgodbe niso enako učinkovite. Medtem ko nas silovitost Muh, ki se jih protagonist ne more znebiti, pretrese, končno razkritje v Duhu, o hčeri, ki je ni več in za katero žaluje oče, poleg svoje ideološke spornosti deluje prej komično.

Prav konec pa je tisto, ki skoraj vsako od kratkih zgodb izrazito določa. Mazzinijevi pripovedovalci bralca namreč zavajajo, mu na začetku pustijo, da si sam ustvari in domisli kontekst zgodbe, v kateri se nahajajo – le-ta je po pravilu napačen, do pravilnega pa se lahko dokopljemo šele čisto na koncu, včasih celo čisto v zadnjih nekaj besedah. Do tam bralca vodi slogovno preprosta, vendar hitra in učinkovita pripovedna tehnika, ki več skrije kot razkrije, hkrati pa nam vseskozi podaja (napačne) namige, za kaj v zgodbi pravzaprav gre. In to, za kar gre, je skoraj po pravilu pretresljivo, celo šokantno – in ravno v to nas Mazzini vrže naenkrat, brez opozorila, neposredno iz atmosfere, ki sicer daje slutiti, da je z njo nekaj narobe, pa vendar je tisto nekaj, kar pričakujemo le redko; naj gre za travmatično izkušnjo preživelega v vojni, umor, mučenje ali pa kakršnega koli od drugih duhov preteklosti ali sedanjosti, ki jim Mazzinijevi junaki poskušajo ubežati. Na žalost pa prav ta šok terapija v vsaki izmed zgodb po nekaj prebranih postane pričakovana in tako se v vsaki naslednji  zalotimo pri ugibanju, s kakšnim pretresljivim zasukom nas želi avtor presenetiti tokrat. Mazzini namreč na prav ta končni razplet vsake zgodbe, ki naj bi nasprotoval vsem pričakovanjem, stavi skoraj vse in tako se lahko pri kakšni od zgodb, ki so literarno šibkejše, enkrat, ko izvemo za konec, zgodi, da od ponovnega branja pravzaprav ne bi imeli ničesar več.

Tak način pisanja napeljuje na misel, da je Mazzini večino kratkih zgodb napisal, kot da bi se ravnal po kuharskem receptu: z začetkom, ki ga definira njegova običajnost, vsakodnevnost, nato vzpostavitvijo ozračja, s katerim nekaj nedoločljivega ni v redu, proti koncu pa s stopnjevanjem tempa in burnim razkritjem skrivnosti – ključne informacije za razumevanje zgodbe, katere obstoj pa smo nejasno zaslutili že med branjem. Tak recept za pisanje kratkih zgodb seveda ne obstaja, nenazadnje je leposlovje umetnost, ne pa obrtniška dejavnost pisanja po istem kopitu. Tako se zgodi, da nekatere zgodbe sicer uspejo, pri drugih, v katerih poleg sledenja temu istemu modelu ni najti česa več, pa vse skupaj nekoliko spodleti. Ena izmed izjem, ki se tega pravila k sreči ne držijo, je zgodba Čas spočetja, ki se tipičnemu razvoju in stopnjevanju napetosti odreče; zadovolji se namreč s tem, da je meditativna, nostalgična vinjeta Jadrana v socializmu. Kljub odsotnosti tipičnega preobrata pa se bralca vseeno uspešno dotakne tako na emocionalnem, kot na estetskem nivoju.

Značilna je tudi odsotnost jasno definiranega prostora in časa, ki se iz zgodbe v zgodbo čedalje bolj razkrajata. V Muhah in Organizmu sta tako vsaj približno jasna, medtem ko sta v Trenutku spočetja in Armadah le še medlo zarisana. V vseh preostalih zgodbah sta čas in prostor pravzaprav že povsem razkrojena, hkrati z njima pa to velja tudi za objektivno realnost, ki se čedalje bolj potvarja v skoraj metafizično strukturo človeških strahov, bolečin in neizpolnjenih hotenj s kulminacijo v čisto pravi zgodbi o duhovih. Duhovi iz naslova, ki so večino časa le metafora za nekaj drugega, skozi kratke zgodbe postajajo vedno bolj dobesedni, s čimer Mazzini moderno različico božične pripovedke o duhovih približa pravemu žanru fantastične fikcije grozljivk. Ta je že od nekdaj služil temu, da bi nepojasnjene strahove čustvenega izvora eksternaliziral in pripisal nerazložljivemu »groznemu«. Tako so ljudje tesnobo, ki je sicer niso znali razložiti, lahko povezali z imaginarijem, ki jim je bil na voljo – hkrati pa je pripovedka služila kot opomnik, katerim situacijam se je zaradi njihove travmatičnosti potrebno izogibati. Takšne zgodbe je najti v vseh zgodovinskih obdobjih ter različnih kulturah, saj funkcionirajo kot refleksija za trenutne družbene probleme, prav tako pa potrjujejo pravilnost »našega« pogleda na svet. Te zgodbe svet osmišljajo, hkrati pa svarijo pred napačnim ravnanjem. Večina izmed njih vsebuje idejo o nedokončanosti, nepokopanosti (kot primer bi lahko navedli že Homerjevo Iliado in Vergilovo Eneido, ki sta dva izmed najzgodnejših primerkov literature, v kateri se pojavi duh, prav tako pa je prikazen le-tega povezana z njegovim pokopom).

Prav to pa bi zlahka trdili tudi za Mazzinijeve Duhove, le da imamo tu z (ne)pokopom opravka le metaforično: prikazni človeške duševnosti so tu, ker je na delu nekaj nedokončanega, nekaj, kar je bilo le odrinjeno stran, ne pa razrešeno do konca. Take prikazni, nam dopoveduje avtor, so skupne prav vsem. Breme realnosti je lahko pretežko in tako se junaki v dojemanju le te zataknejo in si ustvarijo lastno alternativno, fantazijsko resničnost, ki pa je na ključnih točkah izgubila stik z resničnostjo, ki se zdi prava.

Miha Mazzini: Duhovi.

Novo mesto: Goga, 2010.