Odlagališče je prvi roman leta 1981 rojene Vesne Lemaić, avtorice, ki je za svoj kratkoprozni prvenec Popularne zgodbe (Cankarjeva založba, 2008) prejela zlato ptico, nagrado za najboljši prvenec, pa tudi nagrado fabula. Dobila je tudi prvi nagradi na natečaju za zgodbe Radia Slovenija in na mednarodnem natečaju Foruma Fulvia Tomizze. Zaradi nagrad, ki jih je avtorica prejela za svoje kratke zgodbe, je bil njen romaneskni prvenec pričakan s precejšnjim zanimanjem. V Popularnih zgodbah je objavljena tudi zgodba z naslovom Odlagališče, ki jo imamo lahko za izvirno ekspozicijo romana. Lemaićeva sama je v enem od intervjujev ob prejetju fabule označila Odlagališče (takrat še roman v nastajanju) kot »lezbično akcijsko fantastiko«. Pa poglejmo, v kolikšni meri se lahko z avtoričino oznako strinjamo.

Če se najprej ustavim pri akcijskem in fantastičnem v Odlagališču – romanu nikakor ne moremo očitati pomanjkanja akcije, čeravno se je potrebno vprašati, ali je bombastično, akcijsko, nasičeno dogajanje resnično odlika literarnega dela ali pa lahko tako kopičenje dogodkov razumemo tudi kot pomanjkljivost romana. Akcijska zgodba, ki želi biti tudi znanstvenofantastična, se prične na Odlagališču, kjer trasherke, novodobne komunalne delavke v toksičnem okolju ločujejo elektronski odpadni material. Lemaićeva je s tem v svoj roman vključila perečo ekološko problematiko – ogromna, vse mesto obsegajoča odlagališča elektronskih odpadkov, ki pa nikakor niso nekaj, kar bi sodilo v bližnjo prihodnost. To je naša sedanjost, to je svet, v katerem že živimo oziroma, če želimo biti iskreni – to je svet, na katerega razvite zahodne države obsojajo manj razvite države, revne države tretjega sveta. Akra, glavno mesto Gane, tako postaja ogromno odlagališče elektronskih odpadkov. Da ti odpadki prihajajo iz Evrope, predvsem pa iz ZDA, iz razvitih, naprednih, bogatih držav, najbrž ni treba posebej poudarjati, kakor tudi ne dejstva, da je takšno odlaganje odpadkov ilegalno. Po statistikah sodeč naj bi tako končalo kar 70 % od približno 30 milijonov ton elektronskih odpadkov, ki jih zahodne družbe proizvedejo vsako leto. Onesnaženje zraka, vode in prsti je na stopnji, ki za razvite države nikakor ni sprejemljiva, vendar se očitno zdi primerna za države tretjega sveta in ljudi, ki živijo na območjih, kot so že omenjena Gana, Slonokoščena obala, Nigerija.

Ob upoštevanju dejstva, da odlagališča elektronskih odpadkov, kakršno je Odlagališče, že obstajajo, se je morda smiselno vprašati, v kolikšni meri je Odlagališče sploh znanstvenofantastični roman. Da akcije v romanu ne manjka, sem že omenila, dogajanje je nasičeno, neustavljivo se bohoti, razrašča in skorajda prehiteva samo sebe prav od začetka do konca romana in tako se nam ponuja 206 strani napetega branja, vendar pa ob bohotenju dogajanja nekoliko popušča začetna družbeno-kritična razsežnost romana – skozi celotno pripoved se sicer ohranja domnevna satiričnost, vendar se kritika družbe vedno bolj umika napeti, toda kar preveč predvidljivi zgodbi. Akcija je torej vseskozi prisotna, znanstvenofantastičnega pa je v romanu morda nekoliko manj, kot se zdi na prvi pogled, kar pravzaprav lahko razumemo kot resno pomanjkljivost romana, ki bi želel biti žanrski, pa mu vsaj pri njegovi znanstvenofantastični komponenti to v veliki meri ne uspeva. Družba, kakršno nam slika roman Odlagališče, namreč sploh ni tako drugačna od družbe, v kateri živimo, že omenjena divja odlagališča elektronskih odpadkov so območja, kjer v resnici živijo ljudje, ki so, globalno gledano, socialna periferija in čeravno niso s silo prisiljeni v življenje v nemogočih razmerah, so v to primorani z nezmožnostjo, da bi, revni kot so, živeli kjerkoli drugje. Brezizhodnost, ki jo obvladuje splošno pomanjkanje, jih paralizira, priklene na svoj kos zemlje, in zato niti ne potrebujejo psihodogmatikov, drog, ki jih v romanu uporabljajo nadzornice, da delavke ostajajo sprijaznjene s svojim položajem. Ljudje, ki resnično živijo na takih onesnaženih območjih, sodobnih smetiščih, sploh nimajo izbire, v sprijaznjenost z lastnim položajem jih sili nujnost.

Avtorica je pred izidom romana napovedovala, da bo Odlagališče aktivističen roman. Pomembno je, da se vprašamo, ali je Odlagališče to napoved uresničilo in predvsem v kolikšni meri? Začetek romana je v tem pogledu vsekakor obetaven, soočeni smo s perečimi družbenimi problemi sedanjosti, ki pa so – žal – prikazani kot nekaj znanstvenofantastičnega, kot nekakšen v prihodnost postavljen svet, ne pa kot naša, popolnoma resnična, že prisotna sedanjost. S tem, ko nas poskuša avtorica prepričati, da je dogajalni prostor njenega romana izmišljen, znanstvenofantastičen svet, skorajda podcenjuje splošno razgledanost povprečnega bralca, katerega geografsko in politično vedenje bi moralo biti resnično ozko, če naj bi spregledal takšen žanrski spodrsljaj. Kljub temu bi to žanrsko pomanjkljivost morda lahko nekako opravičili ali vsaj manj ostro sodili, če bi Odlagališče skozi naslednja poglavja razvijalo svojo začeto aktivistično zasnovo, pa je žal ne. Vse, kar je v romanu družbenokritičnega, se v nadaljevanju razgubi v akcijah treh junakinj, ki so same sebi namen, in se poveže s plehko feministično idejo, po kateri je za vse zlo na svetu kriv »veliki penis«.Tako Odlagališču spodleti kar dvojno: kot znanstvenofantastičnemu, žanrskemu romanu in kot aktivističnemu romanu.

Če ostanemo pri dojemanju Odlagališča kot znanstvenofantastičnega romana, lahko z nekaj ironije ugotovimo naslednje: bolj kot v romanu prikazana družbena beda je fantastična sestava te družbe – v romanu prikazana družba je družba žensk. Zgolj žensk. V Odlagališču ni moške eksistence, čeravno ni nikjer nakazano, kako in zakaj je do take degradacije človeštva prišlo. Družba želi delovati funkcionalno, izpopolnjeno, ženske opravljajo vse družbene, poklicne in erotične naloge moškega. Zakaj? Kaj se je zgodilo z moškimi tega sveta? Kje so, če so in zakaj so odsotni? Šele povsem na koncu romana se izkaže, da je vodstvo velikih korporacij, ki izkoriščajo to feminilno družbo, humanoidno bitje, katerega glava »je bila nesorazmerno majhna in grčasta, s ploskimi ličnicami, brez čelne in čeljustne kosti. V njej ni bilo prostora za človeške možgane,« ki ga pravzaprav tvorita le ogromen penis z bistrim očesom in koža, ki se razrašča čez vso Bazo, vodstveni center Odlagališča, zaradi česar je »vodstvo« prisotno povsod. Kaj nam to sporoča? Da je za vsemi izkoriščanji, krivicami, takšnim in drugačnim odpadnim materialom vedno en pravzaprav impotenten, zloben moški ud, moška eksistenca, ki dobesedno ne premore človeških možganov?

Če gremo nekoliko dlje in roman razumemo kot alegorični prikaz sodobne družbe, potem lahko razmišljamo o družbi žensk, ki jo izkoriščajo moški, kot o družbi šibkejših členov človeštva, kot so ljudje iz revnih držav tretjega sveta, ljudje z nerazvitih, socialno depriviranih območji, ki jih izkoriščajo mogočne, vseprisotne, bogate države, ki pa v resnici ne premorejo niti polovice vse razvitosti, inteligentnosti, potence, ki si jo same pripisujejo, saj so v resnici izkoriščevalske, nehumane in skrajno primitivne. Morda lahko v romanu prikazano družbo razumemo tudi kot sodobno, razvito družbo, katere šibkejši členi so se pripravljeni v nedogled skrajno pasivno podrejati in verjeti v resnico vladajočih.

Najbrž bi lahko odsotnost moških, ki pravzaprav ni odsotnost – moški so vseprisotni, le tako »visoko«,da so navidezno nedosegljivi –, pojasnili tudi s takšno alegorično razlago. Kljub temu se zdi, da tudi alegorija ne odgovarja najbolje strukturi romana, saj na koncu, kjer se dokončno razvodeni tudi ves ekonomsko-politični aktivizem, prav gotovo odpove. Hkrati pa tudi zmage feministk nad »vladavino velikega penisa« ne moremo razumeti kot zmago feminističnega aktivizma nasproti patriarhalni družbi, saj konec ne ponuja utemeljene rešitve problematike depriviligiranosti žensk v sodobni družbi, temveč nas le prenapihnjeno in neutemeljeno opominja na to, da roman ponuja nekaj sicer obetavnih začetkov obravnav posameznih perečih problematik, da pa se žal niti ena od teh obravnav skozi roman ne razvije, zaradi česar na samem koncu romana pravzaprav ne vemo več, proti čemu, zakaj in čemu se naše tri protagonistke sploh bojujejo. Tri uporne, z instantno ljubeznijo in prav takim prijateljstvom povezane ženske, ki jim ob strani stoji nepogrešljivi najboljši prijatelj, pes, rešijo Odlagališče tako, da s samožrtvovanjem porazijo Bazo. Ampak ali je zaradi uničenja ene same Baze širši družbeni problem resnično odstranjen?

Odlagališče kljub svoji znanstvenofantastični ambiciji in delni satiri ostaja roman s prenapihnjeno akcijo, predvidljivo, nedodelano fabulo, ki boleče spominja na ponaredek akcije o agentu 007, ki slavi skrajni, neokusni feminizem, in ki deprivira moške na raven primitivnih bitji. Da nikakor ne gre za visoko literaturo, je najbrž jasno, žal pa roman ni prepričljiv niti kot trivialen, akcijski ali znanstvenofantastični roman; manjka mu napetosti, manjkajo liki, za katere bi navijali, naj jim vendarle uspe njihovo poslanstvo – najbolj pa je moteče enostavno dejstvo, da poslanstvo protagonistk Odlagališča preprosto ni razumljivo, saj je le-to pravzaprav izgubljeno v kaotični pripovedi, ki vedno znova začenja, a ne razvija, ne zapleta in razpleta. Akcija v romanu je sama sebi namen, avtorici pa je nekako uspelo, da na koncu ne vemo niti tega, kdo (in predvsem zakaj) je pozitiven in kdo negativen lik, da ne ločimo več med dobrim in zlim – da torej ni jasno niti to, na kar upamo, da bo povsem jasno, kadar se na plaži lotimo branja kriminalke ali akcijskega romana: zapletena zgodba s presenetljivimi obrati in končna zmaga dobrega nad zlim.

Vesna Lemaić: Odlagališče.

Ljubljana: Cankarjeva založba, 2010.