Kdo je Milena Mohorič? To je vprašanje, ki bi nam ga morale tam nekje v končnih razredih osnovne šole zastaviti učiteljice slovenskega jezika, ko so nas spraševale, kdaj je bil rojen France Bevk (čigav psevdonim je Lovro Kuhar) in katera dela Miška Kranjca poznamo. Zakaj imena Milene Mohorič ne najdemo niti v berilih gimnazij in konec koncev (pre)pogosto celo v raznih pregledih slovenskih pesnikov in pisateljev ne? Odgovor na zgornja vprašanja se skriva v pisateljičini življenjski zgodbi, ki je podrobno zapisana v spremni besedi in se bere kot napet triler oziroma kot roman teorije zarote. Prav tam je namreč najti večino vzrokov, zakaj je bilo njeno literarno ustvarjanje sprva potisnjeno na stran in kasneje pozabljeno. V slovenskih knjižnicah je sicer najti nekaj naslovov z njenim imenom, kot so na primer razvojni roman Korenove Saše učna doba (1940), zbirka pesmi Samotni breg (1947) in zgodovinska kmečka povest Hiša umirajočih (1975, posthumno), vendar vstopa Milena Mohorič šele sedaj, s tem izborom kratkih zgodb, ki sta ga naredila Lado Kralj in Peter Scherber, v slovenski literarni prostor v vsem svojem sijaju.

V tej zbirki najdemo enajst kratkih zgodb, ki si sledijo v kronološkem zaporedju glede na čas objave v takratnem tisku. Največ jih je bilo prvič objavljenih v literarni reviji Modra ptica, zadnji dve pa v ženski reviji Ženski svet. Razlog za naslov zbirke tiči v letnicah objav zgodb –  prva je bila namreč objavljena leta 1932, zadnja pa leta 1939 – in hkrati tudi v dejstvu, da je pisateljica zgodbe umestila v svojo sodobnost, kar nam omogoči vpogled v življenje pretežno ženskih protagonistk v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Tisto, kar dela zbirko še posebej zanimivo, pa ni toliko njena časovna umestitev v medvojni čas, ampak dejstvo, da se je pisateljica odločila večino svojih glavnih likov postaviti v meščansko okolje. Začetek tridesetih let je namreč čas, ko pri nas nastopi socialni realizem, ki je predvsem v kratki prozi nadaljeval tradicijo opisov vaškega in kmečkega miljeja. Iz tega časa so nam tako znani predvsem opisi bojev kmetov z nerodovitno zemljo, prikazi trpljenja nosečih neporočenih dekel in podobne, ne pretirano optimistične usode slovenskega kmečkega prebivalstva. Kot protiutež vsem tem razpokanim rokam in ukrivljenim hrbtom nam Milena Mohorič v istem obdobju postreže z zgodbami o operni pevki, ki živi v razkošnem meščanskem stanovanju in je obdana z dragimi darili, ki jih dobiva od svojih ljubimcev, o ženski, ki se odloči oditi od zagrenjenega moža, o vdovi, ki se ji ne ljubi več žalovati za moževo smrtjo in se poda na lov za njegovim najugodnejšim naslednikom in tako naprej. Torej popolno nasprotje zgodbam o ponižanih in razžaljenih, ki smo jih sicer vajeni brati pri sodobnikih Milene Mohorič.

Tema, ki je bolj ali manj prisotna v vseh enajstih zgodbah, je ljubezen, zato bi lahko rekli, da je prav ta rdeča nit zbirke. Ta ljubezen pa ni enoznačna, ampak jo najdemo v mnogih različicah in preoblekah: tu je prvo otroško ljubezensko razočaranje (Prva ljubezen gospodične Marine, Poletna izkušnja), nesrečna ljubezen (Sreča), usodna ljubezen (Ob cesti, Družina, Pisma v preteklost), preračunljiva ljubezen (V kavarni), neizpopolnjujoča ljubezen (Dekadentna zgodba), neizrečena ljubezen (Vojna) in v sovraštvo spremenjena ljubezen (Anamarija, Izpoved gospe Forcesinove). Če je ljubezensko čustvo tisto, kar povezuje zgodbe med seboj, pa to ne drži za večino zakonskih zvez, ki jih pisateljica opisuje. Zakon je v vseh zgodbah prikazan neolepšano in, kar je glavna privlačnost, z ženskega vidika. Ženske v zakonu tako niso zgolj požrtvovalne matere, ampak celostna bitja, ki so sposobna tudi takšnih čustev, kot so prezir do moža, misel na odvečnost lastnih otrok in ljubezen do drugega poročenega moškega. Mohoričeva svojih protagonistk ne obsoja, ampak jih zgolj opisuje v vsej njihovi človečnosti, z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi, tako da se pred bralci izoblikujejo zelo življenjski in plastični liki.

Poleg uporabe sveže teme, torej opisov meščanske družbe v tridesetih letih s perspektive ženske, odlikuje zbirko tudi odličen slog. Tega bi lahko opisali kot elegantno preprostega, nevsiljivega, a hkrati učinkovitega. Pisateljica prihaja iz meščanske družine in ji torej ta sloj prebivalstva ni tuj, kar se čuti v neprisiljenih opisih, na primer meščanskega stanovanja, pohištva, oblačil in odnosov. Ta prepričljivost ne usahne niti v zgodbah, ki opisujejo odnose med zakoncema v kmečki družini, žalovanje vaške učiteljice za izgubljeno ljubeznijo in odločnost mladega revnega dekleta, da se bo njen nezakonski sin nekoč maščeval. Vse to kaže na pisateljičino sposobnost vživljanja v like in razumevanja tudi tistih slojev, ki ji po načinu življenja niso najbližji, in čeprav je z današnje pozicije težko soditi o avtentičnosti prikazanega, bralec brez težav verjame zapisanemu.

Glede na to, da je bila Mohoričeva aktivna članica raznih ženskih gibanj in pozneje komunistka, je treba reči, da se v tej zbirki ne čuti nikakršnih motečih odmikov v ideološko opredeljevanje, ki bi usodno vplivali na literarno kvaliteto. Že omenjena zgodba o sinovem maščevanju z naslovom Ob cesti je edina, v kateri je začutiti obsodbo meščanskega sloja in brezbrižnost meščanov do težav socialno šibkejših. Pozicija ženske v tistem času (pa tudi moškega) je prikazana brez obsodb, olepševanj in moraliziranja. Edina zgodba, v kateri je v ospredju razlaga odnosov in razlik med moškim in žensko, nosi naslov Izpoved gospe Forcesinove. Gre seveda za očitno medbesedilno navezavo na Bartolovo zgodbo Izpoved doktorja Forcesina, kjer vidi Bartolov lik največjo grožnjo moškemu umu v podobi ženske. Mohoričeva v svoji verziji predstavi žensko plat te zgodbe tako, da da besedo Forcesinovi ženi, od Bartola pa prevzame dialoško formo. V zgodbi se ironično poigra s Forcesinovo radikalno mislijo ter ga razkrinka kot nesposobneža, ki išče krivca za svoj neuspeh povsod, le v sebi ne. Avtoričin lik polemizira z Bartolovo provokativno zgodbo umirjeno, trezno in inteligentno, torej v popolnem nasprotju s Forcesinovo ognjevitostjo. To povzroči, da prevzame lik Hane, Forcesinove žene, v bralčevih očeh vlogo moralne zmagovalke tega »obračuna«, kar doda zgodbi humoren prizvok.

Poleg enajstih kratkih zgodb, ki sestavljajo zbirko, je najti na koncu te knjižice kar tri avtorje spremnih besed. Ker predstavlja zbirka literarno delo večini bralcem nepoznane avtorice, se lahko v prvem tovrstnem prispevku izpod peresa Lada Kralja podrobno poučimo o pisateljičini nesrečni usodi in njenem delu. Alenka Puhar se v nadaljevanju osredotoči na prikaz ženskega gibanja, ki je bilo v tridesetih letih presenetljivo drznejše in pestrejše kot pozneje v času »enakopravnosti« socializma. Ti dve spremni besedi sta več kot dobrodošli, saj bralca seznanita prvič, s samo pisateljico, in drugič, s širšim zgodovinskim dogajanjem, katerega del je bila. Pomenljivo je, da oba avtorja omenjenih besedil v zaključnem stavku izbereta besedo molk. Z Zgodbami iz tridesetih let je ta večdesetletna tišina končno pretrgana in mogoče bodo lahko učiteljice svojim učencem kmalu zastavile tudi tisto vprašanje iz uvoda.