Béla Hamvas [Hamvaš] (1897–1968) je eden izmed najbolj spregledanih velikih mislecev 20. stoletja. Temu dejstvu botruje več razlogov. Prvi je ta, da je od leta 1948, kar predstavlja tako rekoč celotno njegovo zrelo obdobje, predvsem po zaslugi režimskih intelektualcev, kot je npr. poznani György Lukács, pristal na b-listi, kar je pomenilo prepoved izdajanja. Drugi je dejstvo, da je Hamvas v pisanju in razmišljanju tako drugačen od svojih sodobnikov in svoje dobe, da ga ni mogoče niti kvalificirati niti vključiti v razprave 20. stoletja. Hamvas ni filozof, ravno obratno, je antifilozof, čeprav ga povečini berejo le filozofi. Hamvas je globoko religiozna oseba, čeprav je velik kritik verovanja. Hamvas je popolnoma antipolitična oseba, čeprav je velik kritik politike in družbe. Hamvas je preprosto človek, človek, ki ga ni več, ki je prešel. Zadnji polihistor, ki je vse prebral, vse poznal, zadnji klasični učenjak, ki se je pojavil v Evropi kot zven, kot odmev iz preteklosti. Človek, ki je poznal vse klasične jezike: sanskrt, staro grščino, latinščino, kitajščino in hebrejščino. (Znano je, da je med drugo svetovno vojno na fronti med drugim prevajal Heraklita in Lao-Zija v madžarščino.) Zaradi tega ga je tudi zelo težko kategorizirati – v nekaterih državah ga v knjigarnah postavljajo pod oznako ezoterizem (?). In nenazdanje, njegovi spregledanosti botruje dejstvo, da med intelektualci obstaja bonton, da se o Hamvasu ne piše znanstvenih razprav. Hamvasa se bere!

Hamvasovo življenje je, čeprav ga nesreče nenehno spremljajo, zelo plodno. Že kot študent madžarščine in nemščine ter pozneje, po diplomi do izbruha vojne, objavlja eseje in novele v 25 časopisih. Nato preživi fronto in zasedbo Budimpešte s strani Nemcev, bombardiranje s strani zaveznikov ter obleganje s strani Sovjetov. Vendar se zanj nesreče začnejo šele potem, ko v izdihljajih 2. svetovne vojne pade bomba na njegovo hišo in uniči več tisoč strani njegovih rokopisov (med njimi eseje, ki jih je pisal med vojno, ter prevode velikih izročil vzhoda in zahoda) ter knjižnico, plod desetletja dolgega skrbnega zbiranja. To ga ne potre dokončno in naslednja tri leta, čeprav ob nenehnem nadlegovanju s strani oblasti, so najbolj plodna, saj izda več kot 250 del. Po antititoističnih procesih in zadušitvi budimpeštanske vstaje na oblast pridejo hardlinerji. Novi ideolog, György Lukacs, je odločen poračunati s Hamvasom, povod za to pa je Hamvasovo kritično pisanje o realizmu ter nadrealizmu v umetnosti. Službo v knjižnici mora zaradi prisilne upokojitve zapustiti, prepovejo pa mu tudi izdajanje in opravljanje uredniškega dela. V naslednjih treh letih dela kot vrtnar, pozneje pa, do svoje prave upokojitve v letu 1964, kot pomožni delavec v tovarnah in gradbeništvu. V času slednjega tudi napiše zbirko esejev Patmos (Patmosz). Čeprav cel dan dela v nemogočih razmerah, ves preostali čas nenehno piše, bere in prevaja. Ostaja priča duha, ki se ga, čeprav se nad njim dogaja zločin, ne more popolnoma streti.

Temu občutku lahko sledimo skozi celo knjigo Patmos. Bela Hamvas je kot prerok Janez Krstnik v ujetništvu pri tiranu Herodu, ker je hotel govoriti resnico. Vendar tiran, ki njega zasužnjuje, ni več pokvarjen, skorumpiran posameznik, temveč brezoblična, na znanosti utemeljena oblast. Režim ni pokvarjen zaradi skorumpiranih posameznikov, temveč je korupten sam režim na sebi. Hamvasova jeza in srd se nam v knjigi izpričujeta v obsodbah in kritikah sodobnega sveta. Tiszapalkonya, Inota in Bokod, kjer je životaril kot delavec, so njegov Patmos, kamor je cesar Domicijan izgnal sv. Janeza Evangelista, ki je tam napisal Razodetje.

Patmos I je tretja prevedena knjiga Bele Hamvasa v slovenščino. Pred njo sta bili prevedeni Filozofija vina (Aletheia, KUD France Prešeren, 2004) ter Silentium. Skrivni zapisnik. Unikorn. (Koda, Študentska založba, 2004). Dela Patmos I ne moremo prav zares tematizirati, saj nas knjiga vodi po mnogih temah in problemih. V nadaljevanju bom poskusil predstaviti zgolj nekaj tem in jih nekoliko osvetliti. Seveda ni potrebno poudarjati, da si dopuščam nekoliko interpretativne svobode.

Koruptnost in psevdoeksistenca

V kolikor bi vseeno poskusili dobiti generalno temo knjige, bi se ta glasila »resnica«. Vendar ne resnica kot produkt filozofske ali znanstvene raziskave, kakor tudi ne resnica kot nek nauk, ki ga moramo sprejeti in malikovati, temveč kot nekaj mnogo bolj enostavnega, osebnega in iskrenega – in zaradi tega toliko bolj kompleksnega, primarnega in absolutnega.

Po Hamvasu je posameznik, ki se ograjuje od resnice, korupten. Korupcija v tem pomenu ni zgolj etična kategorija, torej v odnosu do sočloveka, družbe ali prava, temveč globlje, predvsem v odnosu do samega sebe. Korupten človek je tisti, ki laže in, kar je najpomembnejše, si laže. Ustvarja si mašinerijo, ki ga bo branila pred tesnobo, oz. pred svojo vestjo. Vendar zakaj? Posameznik v svojem svetnem bivanju, v svojem biti-v-svetu, se svetu prilagaja. Svet, kot ga razume Hamvas, ni svet kot stvarstvo, kot nekaj, kar biva neodvisno od nas. Svet je že produkt človeka, produkt preteklosti, sestoji iz človeških občevanj, navad in dobrin (to, kar bi Husserl imenoval Lebenswelt, življenjski svet). »Svet je mesto, kjer stvar ni tisto, kar je, ampak je to, kakšen učinek ima. V svetu človeka ne presojajo po njegovem resničnem življenju, ampak po njegovem igralskem učinku.« Svet je učinek sam zase, brez substance, je maja, privid, laž. Edini način, kako človek v svetu nekaj doseže, je, da pravilno učinkuje. Da pa bi dobro učinkoval, se mora posameznik prepričati, da je on sam »takšen«. Mora se torej poplitviti, še več, postati mora površinski; s tem pa prikriva svoje lastno bistvo. To, kar počne in kar govori, mora podajati drugim pravi učinek, vse to pa za dosego določenih dobrin (uspeh, slava ali zgolj lažno dostojanstvo). Zato je posameznik korupten – za dosego lastnih ciljev se svetu pusti podjarmiti.

Vendar če bi bilo to podjarmljenje, ta koruptivnost zgolj zunanja, za dosego vsakdanjega kruha, še ne bi bila tako problematična. Problem je, da se z vse večjim kompromitiranjem toliko bolj oglaša njegova vest. »Če nekdo socialno napreduje in se gospodarsko razvija, ga vest ne pomiri. Vest je monomanija posebne vrste. Človek bi rekel, da stoji s svetom točno v opoziciji. Ni pragmatična in predvsem ni materialistična. (...) V njej ni oportunizma, sploh ni realistična, niti malo ni realpolitična, tako zelo ne, da to ni več trezno. (...) Vest se nikoli ne prilagaja, ni je možno prisiliti v prilagajanje, in če se človek prilagaja, vest temu v vsakem primeru ugovarja. Kdor se pokori, nima čiste vesti.« Da bi se človek pomiril, se mora pred njo nenehno opravičevati. Najprej naivno, potem dialektično, nazadnje pa, ker se pred vestjo ne more nikoli opravičiti, mora zgraditi konstrukt, ki ga bo pred vestjo branil. Zaradi prve laži, pred katero se mora pred vestjo braniti, postopno izgradi sistem laži, da bi se od vesti, od malega notranjega preroka, ki posameznika nenehno nadleguje, ogradil. Takšni sistemi laži so vera, znanost, filozofija in svetovni nazor. Prvi dve bomo si ogledali nekoliko pozneje, sedaj si raje poglejmo slednji.

Pomembno je, da Hamvas ne kritizira določene filozofije ali določenega svetovnega nazora, npr. zgolj tistega, ki trenutno vlada, temveč vsakega, kot način bivanja posameznika. Kot pravi: »Vznemirljivo vprašanje, ki se nam na tem mestu pojavlja, je, ali ni treba izvora tistega, kar od Platona naprej imenujejo dialektika in je zgodovinski dosežek evropske filozofije – ali ni nevarno podobno prepiru s sabo, ki ga človek vodi s svojo vestjo na življenje in smrt – , in izvora logičnega postopka, kar pozneje imenujejo dokazovanje, iskati prav tu?« Filozofska (dialektična, ontoteološka ter tudi eksistencialistična, psihoanalitična) metoda iskanja resnice je v bistvu ograjevanje pred resnico, je dokazovanje sebi, da imamo prav mi in ne naša vest. Posameznikovo ograjevanje od svoje lástnosti, od svoje lastne eksistence, pripelje do tega, da postane sam laž oziroma postane njegova eksistenca lažniva. Postane psevdoeksistenca, lažna eksistenca oz. eksistenca, ki je osvobojena od resnice. Pred samim seboj ni več zavezan k ničemur, razen tistemu, čemur se v navdihu, občutju ali koristi, zada.

Še toliko bolj se kaže v svetovnem nazoru. Posameznik ne živi več svoje eksistence, temveč se prostovoljno podjarmi neki (arbitrarni) ideji. »Človek počasi ogradi samega sebe, odreče se elementarnemu sporočanju, zdaj govorijo samo še maska, stališče, svetovni nazor, filozofija. (...) Svetovni nazor pomeni sistem laži, da se človek ne dezinformira občasno in izjemoma, ampak premišljeno in sistematično, preudarno, vztrajno v eno samo smer, in sicer ne iz interesa, ampak iz napačne pozicije v življenju. (...) Svetovni nazor je rezultat nuje človekove časti, da če je že lagal, mora pri tem vztrajati, je elementarna poštenost, da svojo laž ubrani pred vsakršnim napadom.« Napadom tako pred drugimi, da se vzpostavi kot subjekt, kot tudi in predvsem pred svojo lastno vestjo.

Nauk in teorija

Da bi dodatno osvetlili povedano, moramo podati pomembno Hamvasovo razlikovanje med naukom in teorijo. Teorija je celostna vednost, ki povezuje tako spoznavno kot etično raven, tako raven vednosti kot raven dejanja »je univerzalna oziroma je moralno in eksistencialno aktivna«. Povezuje konkretno z abstraktnim, zato je zavezujoča in nepreklicna. Medtem ko je nauk provizoričen, ni zavezujoč, saj če mu ne sledimo, ga lahko še vedno zagovarjamo – ali pa preprosto menjamo. Zaobsega zgolj abstraktno ali zgolj delovanjsko raven. Človek ne more živeti in delovati materializma, idealizma, determinizma, znanosti ... Nauk je striktno in zgolj razumski ter zaradi tega zanemari celostnost bivanja posameznika. Nauk je laž, ker se postavi na mesto, kjer človek pričakuje resničen odgovor svojega prespraševanja, vendar pa je nauk mašilo, ki mu onemogoča priti do resnice.

Hamvas pravi, da je Evropa od Grčije naprej zgolj v nauku, v provizoriju, v pustolovstvu. Hamvas dobi resnico v izročilu, pravzaprav v vseh izročilih – najbolj jasno je popisana je v hindujskih vedah, vendar se jo da razbrati tudi drugje (v grškem pri Heraklitu, v judovskem, krščanskem, kitajskem izročilu itd.). Pozorni pa moramo biti na to, da lahko tradicijo tudi sprejmemo kot nauk, kot tradicionalizem, kot neko idejo, ki jo malikujemo. V tem smislu jemlje tudi vero, ki se je razvila v srednjem veku, kot laž, kot nauk, saj je temeljila zgolj na vnaprejšnjem priznavanju določenih dogem, brez ponotranjenega razumevanja in eksistencialne zavezujočnosti. Pot umevanja izročila je preko posvečenosti, preko vpeljevanja. Zato pa potrebujemo brahmanstvo, duhovno vodstvo, ki v Evropi ne obstaja več. Evropa je pod vladavino kšatrij (v hinduizmu vojaška kasta), ki ni zavezana resnici, temveč vladanju.

Strukture oblasti

Laž kot zavestno dejanje v Evropi vstopi v politiko s Platonom. Platonov filozof že ni več brahman (duhovna kasta), saj sam premišljuje in utemeljuje, kaj je res (ne glede in mimo izročila), za blagor družbe pa lahko tudi laže, zato je že vojskovodja, politik, kšatrija. Naslednji korak naredi Machiavelli, ki vsakemu vladarju podeljuje pravico do določevanja, kaj je res in kaj ne, zgolj z zunanjega vidika, iz vidika obvladovanja sveta. Primerek tega obdobja je Veliki inkvizitor, tisti, ki se, čeprav v imenu resnice, bori, da resnica izgine. Vendar vladavino Velikega inkvizitorja omejuje ravno tista ideja, ki jo uradno zagovarja.

V naslednji fazi se zgodi obrat. Na mesto moralno spornega vladarja, koruptnega posameznika, ki je deloval proti idealom, ki jih je zagovarjal, vstopi brezosebna moč. Stara modrost, da je v spoznanju osvoboditev (osvoboditev od sveta), se z nastopom moderne znanosti preformulira v znanje je moč. Znanost je sistem laži na višji stopnji. Ne zaradi tega, ker bi podajala napačne podatke, ker bi zavajala, temveč ker operira zgolj z zunanjostjo in je zato brez globine oziroma globino zanika. Zato je moč, saj ne podaja znanja o kaj je nekaj, temveč kako deluje. Znanost tako prevzame piedestal resnice in resnico dokončno prežene, premaga. Primerek slednje faze je poklicni morilec. V nasprotju z Velikim inkvizitorjem ne živi v upornem odnosu do resnice, temveč v svetu, kjer resnice ni več. Je zgolj pragmatika, preračunljivost – najvišja stopnja koruptnosti. Ničemur ni zavezan, zato postane laž nekaj normalnega, sistemskega, vsakodnevnega.

Patmos je resnično knjiga za vse, kjer se vsak, v kolikor je iskren do sebe, lahko sreča in počuti nagovorjenega. Hamvasov oster pogled močno čuteče osebe se v knjigi loteva tudi vprašanja literature in zgodovine umetnosti ter resničnega občutenja trenutka, ki bi današnjemu človeku, potopljenemu v zgodovinskosti, ki, kot pravi Hamvas, živi v preteklosti in prihodnosti hkrati, prišel zelo prav.

Bela Hamvas: Patmos I. Prevedla Gabriella Gaál.

Ljubljana: KUD Apokalipsa, 2010.