»S tem, ko je napisan, tekst postane neodvisen od avtorja. To, kar nam pomeni danes, ni več isto kot to, kar je pomenil avtorju.« (Paul Ricoeur)

234 let je moralo miniti, da smo naposled dočakali slovenski prevod Raziskave o naravi in vzrokih bogastva narodov. Epohalno delo, ki ni samo dokument svojega, temveč govori tudi in predvsem o našem času, že ob svojem izidu ni ostalo spregledano. Prva izdaja je bila razprodana v šestih mesecih in še za časa Smithovega življenja so ji sledili štirje ponatisi. Med njegovimi zvestimi bralci so bili tudi politiki takratnega časa in citati Bogastva narodov so odmevali tako v angleškem parlamentu kot ameriškem kongresu. Izpostaviti velja, da je istega leta (1776) kot je izšlo Smithovo življenjsko delo, neodvisnost razglasilo tudi 13 ameriških zveznih držav in s tem tlakovalo pot nastanku ZDA.

Bogastvo narodov zato ni odtujen akademski traktat (prav nasprotno, mnogi so Smithu očitali preveč preprost jezik), temveč se zelo konkretno vpisuje v takratne zgodovinske okoliščine. Te pa zaznamuje proces družbene transformacije in prehajanje iz razpadajočih fevdalnih struktur v novo nastajajoči red meščanstva. Smithov tekst v tem oziru ne zaseda nevtralne ali objektivne pozicije, temveč teoretsko intervenira v dano politično situacijo. Rojevajoče se sile meščanstva so v tem delu videle teoretsko utemeljitev svojih političnih zahtev in ga zato z velikim veseljem vključile v svoj arzenal argumentov. Takšna je groba scenografija Bogastva narodov dobra dva stoletja nazaj. Kako pa to delo misliti v pogojih kapitalizma 21. stoletja, natančneje, kako to delo misliti v pogojih (post)tranzicijske Slovenije?

Vsakršni poskusi učbeniškega obnavljanja vsebine se pri tako klasičnem delu ne spodobijo in lahko izpadejo le gizdalinsko. Če kdaj, prav pri takšnih delih recenzija ne more in ne sme služiti kot nadomestilo za branje dela samega. Prav tako naša naloga ni, da bi se spraševali, kako relevantno in aktualno je delo, ki je že uspešno preživelo zob časa. Ne, Adam Smith in Bogastvo narodov sta avtor in delo, ki nam lahko več povesta, a več o nas samih, kot pa mi o njem. Zato je lahko najbolj produktivno poslanstvo zapoznele recenzije zapoznelega prevoda prav v tem, da poskuša misliti, na kakšen način danes mislimo Smitha, še s toliko večjim poudarkom na mislih, ki so se pojavile ob slovenskem prevodu. Ob slednjem so se namreč razpisali praktično vsi tiskani mediji. Prav vsakdo se je strinjal, da gre za pomemben teoretski dogodek, ki mu je potrebno nameniti prostor v javnih občilih. Ta spontana enotnost je že na tem začetnem mestu razpadla – vsakdo je imel namreč tudi svojo teorijo o tem, zakaj gre za pomemben dogodek in kaj ta v resnici pomeni. Za kratek trenutek se je zazdelo, da se dogaja nekakšno intelektualno vrenje in da se naša publicistika resno ukvarja s teorijo, celo s klasično teorijo! Vendar je bil ta trenutek res kratek in – kot bi trenil – je spet prevladal antiintelektualizem.

Tisto, s čimer smo imeli opravka v največji meri, so bili nereflektirani slavospevi in hagiografija. Logika teh recenzij je bila preprosta – Adam Smith je de facto utemeljitelj ekonomskega liberalizma in njegovi nauki so tisti, po katerih se zgledujejo tudi moderni ekonomisti. Zato se s prevodom končno popravlja zgodovinska krivica do avtorja in njegovega dela. Med ekonomisti te linije so nekateri terjali celo dobesedno sledenje naukom škotskega ekonomista. V duhu klasične ortodoksije, da nismo dovolj pravoverni in da pri snovanju naših ekonomskih politik ne upoštevamo dovolj načel in receptov, ki jih je zapisal že Smith. Še toliko bolj zanimivo je bilo tisto, česar ti, recimo jim kar vulgarni interpreti, niso eksplicitno zapisali, vendar smo lahko prebrali med vrsticami.

To je bilo nekakšno olajšanje, da smo po desetletjih nedoletnosti jugoslovanskega socializma končno spregledali in dobili prevod poštenega ekonomista! Tistega ekonomista, ki bi ga morali poslušati in brati že zdavnaj in se pri njem navdihovati. Gre torej za simbolni trenutek prehoda iz mračnega veka socializma v tržno ekonomijo. Seveda ta interpretativna linija svojega zmagoslavja nikoli ni mogla uživati v polni meri. Liberalizma, kot si ga sami želijo in ga vidijo v Smithu v Sloveniji, namreč nikoli ni bilo in zato je za tovrstne interprete še toliko bolj nujna vrnitev h naukom Bogastva narodov. Takšno razumevanje Smitha je komplementarno s projektom čikaške šole ekonomistov, ki so v vrnitvi k Smithu videli retrospektivno legitimacijo svojega politično ekonomskega zastavka, ki je danes splošno znan pod imenom neoliberalizem. V praksi sta tovrstno delovanje izvajala Reagan in Thacherjeva. Milton Friedmann, eden najvidnejših predstavnikov te šole, pa je nauke o deregulaciji, privatizaciji in veličini svobodnega trga velikodušno izvažal v Južno Ameriko – s posebnim poudarkom na Čilu.

Navdušenje in identifikacija predstavnikov čikaške šole s Smithom sta bila še posebej velika pri Georgu Stiglerju, ki je Bogastvo narodov označil za veličastno palačo, zgrajeno na granitu sebičnih interesov. Na banketu ob dvestoletnici izida dela pa je prisotne nagovoril: »Prinašam vam pozdrave Adama Smitha, ki je živ in zdrav ter živi v Chicagu«. To linijo argumentacije zaznamuje določena otroška naivnost in slepa vera v to, kar govori ... čeprav se zdi, da tega v resnici ne razume preveč dobro. To, kar je naredila čikaška šola, je bil poskus absolutne uzurpacije intelektualne dediščine Adama Smitha. In v tem so bili tudi izredno uspešni.

To potrjuje tudi splošen odnos levice do Smitha – tudi sami mu namreč priznavajo vlogo, ki so mu jo namenili njegovi čikaški interpreti. Tudi sami verjamejo, da gre za norega pradeda neoliberalizma, ki nenehno pridiga o vrlinah nevidne roke trga, koristnosti podjetniške samoiniciative in zlu, ki ga povzroča državno vmešavanje na trge. Zato je tisto, kar je ob takšni intelektualni klimi najbolj neverjetno, to, da ko enkrat Smitha dejansko začnemo brati, hitro ugotovimo, da bi lahko v današnjih političnih pogojih obveljal celo za radikalnega levičarja. Nevidna roka trga je v celotnem opusu Smitha omenjena zgolj trikrat (v Bogastvu narodov zgolj enkrat). Namesto tega pa lahko zasledimo tovrstne odlomke, katere je članstvo čikaške šole očitno vztrajno ignoriralo, saj se nikakor ne umeščajo v njihov ideološki kalup:

»Proti povezovanju z namenom, da bi se cena (mezde op.a.) znižala, nimamo nobenega parlamentarnega zakona; proti povezovanju z namenom, da bi se vzdignila, pa jih imamo veliko. Pri vseh takšnih sporih lahko precej dlje vztrajajo delodajalci. Zemljiški posestnik, zakupnik, lastnik manufakture, trgovec lahko večinoma živijo leto ali dve od sredstev, ki so si jih že pridobili, ne da bi zaposlili enega samega delavca. Brez službe številni delavci ne bi preživeli niti en teden, nekaj bi jih zdržalo kak mesec skoraj nobeden pa ne bi moral shajati vse leto.«

Je to res Adam Smith, ki gradi na granitu sebičnega interesa, ali pa gre za anticipacijo razrednega boja? Iz citata se zdi, da Smith nimam nikakršnih iluzij o tem, kateri razred je v družbi dominanten in kdo si podreja politične mehanizme zavoljo uresničevanja lastnih interesov.

Na to dimenzijo so poskušale opozorite tiste recenzije, ki so ponujale drugačno razumevanje Smitha. Zaznamovala sta jih nekakšen levičarski sentiment in logika, ki ni pristajala na dominantne čikaške interpretacije. Sledeč tem izpeljavam lahko delo beremo tudi drugače. Namesto utemeljitelja buržoazne ekonomije lahko v Smithu vidimo predvsem pozornega zapisovalca družbenih razmerij. Predvsem pa nekoga, čigar nauki so bili s strani neoliberalizma grobo zlorabljeni in instrumentalizirani za potrebe ideoloških intervencij. Ob vsej humanistični tenkočutnosti je ta linija interpretacij pozabila omeniti, da je bil Smith tudi patron Henrya Moyesa, slepega fantiča, ki ga je vzel pod svoje okrilje in mu omogočil, da je pozneje postal eden najpomembnejših kemikov svojega časa. Tisto, kar se v tem korpusu plete med vrsticami, je, da je Smith načeloma res simbol in legitimacija vsega slabega, kar se danes dogaja v ekonomiji, vendar ... ga lahko razumemo tudi drugače.

Zaradi napetosti teh, med seboj antagonističnih interpretacij bi lahko lik in delo Adama Smitha primerjali z literarnim likom Roberta L. Stevensona, dr. Jekylla in mr. Hyda. V obeh primerih gre za eno in isto osebo, katere status se v različnih pogojih radikalno spremeni. Vendar Smith kot tak seveda ne jemlje nikakršnih kemičnih reagentov, ki bi povzročali metamorfoze, kot v primeru dr. Jekylla. Mi sami smo tisti, ki povzročamo te transformacije enega in istega besedila. Ime česa je Adam Smith, je zato ideološko vprašanje – in odgovor nanj pove več o nas samih, kot pa o Smithu. Zato vsak korpus interpretacij v Smithu vidi tisto, česar si najbolj želi in kar mu najbolj ustreza. Boj za interpretacijo Smitha še zmeraj poteka, debata je še zmeraj živa in to več kot dvesto let po izidu knjige. Kar pomeni, da je tudi Smithova teorija še kako živa – in da je to, kdo jo bo zagrabil s svojim konceptualnim aparatom, izredno pomembno vprašanje.

Karl Marx, eden najbolj zavzetih bralcev Smitha, je ta problem zaznal že v svojem času in v Teorijah presežne vrednosti o Smithu zapisal sledečo opazko:

»Protislovja Adama Smitha so pomembna saj vsebujejo probleme, ki jih sam sicer ne reši, vendar jih prav preko teh protislovij razkrije. Njegove pravilne slutnje v zvezi s tem najbolje potrjujejo njegovi sodobniki, ki so zavzeli nasprotujoča si stališča, na podlagi enega ali drugega dela njegove teorije.«

Vendar se zdi, da različnim interpretom danes ne gre za intelektualno poštenost, temveč da gre bolj za moralično tekmo v tem, kdo bo dokazal, da je bil Adam Smith dober ali slab lik. Takšen način branja do avtorja vsekakor ni korekten in ga v nobenem smislu ne jemlje zares, temveč ga zavede na pozicijo šamana, ki sam sicer ne ve, kaj govori, vendar pa je vmes nekaj resnice, zato so potrebni interpreti, ki jo bodo poiskali in obelodanili širši javnosti. Tak pristop njegovo teorijo bere zgolj z vidika potreb svoje teorije. Potencira tisto, kar se vmešča v kalup, in ignorira tisto, kar se ne. Tako kot aparatčiki centralnega komiteja v resnici nikoli niso brali del Karla Marxa, tudi danes podjetniki in ekonomisti ne berejo Bogastva narodov. Zato nas njihovo vehementno sklicevanje na ime Adama Smitha ne sme odvrniti, da ga ne bi brali še sami.

Adam Smith: Bogastvo narodov; raziskava o naravi in vzrokih bogastva narodov. Prevedel Bogdan Gradišnik.

Ljubljana: Studia humanitatis, 2010.