Zbirke kratke proze so nemalokrat problematične. Povezuje jih zgolj avtorsko ime, znotraj samih zgodb pa mnogokrat medsebojne povezave težko najdemo. Vezana na slog ali pomenske podobnosti se njihova rdeča nit s številom strani vse bolj trga in trga. Nova Möderndorferjeva knjiga kratkih zgodb ima natanko 240 strani besedil kratkih zgodb in nekaj končnega spremne besede, vsebuje pa 16 zgodb v okviru 6 poglavij. Vem, da takšno preštevanje bralca utruja, a hočem ravno s temi številkami že v začetku nakazati lastnosti in probleme zbirke Plava ladja ter se ob njih podrobneje ustaviti.

Möderndorfer je v Sloveniji obče znan kot vsestranski ustvarjalec in plodovit pisec proze. V novi knjigi je ta zrelost, imenujmo jo kar pisateljska zrelost, vidna in občutna. Pa vendar takšna zrelost (zakaj bi torej avantgarde venomer trobile proti muzejskim pisateljem in ostalim zamudnikom?) ni vedno tista reč, ki bi knjigo ali zbirko kratkih zgodb naredila drugačno in važneje, zanimivo.

Plava ladja se začne z zgodbo Santa Marija, zgodbo, v kateri se zariše osnovna struktura vseh nadaljnjih tekstov. Odnos med dvema subjektoma, nemalokrat povezan z dogodkom smrti ali vsaj slutnjo le-te, izkazuje veliko naklonjenost do spomina, do samega akta spominjanja, pa naj bo ta prikaz ekspliciten (»Ja, zapomni si to … Jaz se kmalu ne bom več ničesar spominjal.« (str. 23)) ali zgolj nakazan (»Izza zaprtih vrat se nekajkrat zasliši: Atek moj! Atek moj!« (str. 79)). Ko v zgodbi Šele ko ti umre mama, si upaš priznati, da te je pofukal oče prek glavnega lika, tudi pisatelja, Möderndorfer zapiše besede, da se »vsak pisatelj /…/ v svojem opusu kdaj pa kdaj dotakne svojega družinskega okolja« (str. 155), misli širše. Družinsko okolje kot valilnica novega je v oblikovanju subjekta vsekakor zelo pomembno in predvsem zelo določljivo, celokupna preteklost pa te oblikuje in radikalneje zaznamuje. Obračanje v preteklost je poleg smrti (ali pa ravno zaradi nje) ena izmed stalnic zgodb, ki smo jim v Plavi ladji priča. Življenje in smrt se izmenjujeta, preteklost kaže na začetke življenja, smrt na njegov konec in v tem ostajata neločljiva tudi v novi knjigi kratkih zgodb. Plava ladja s svojimi 16 zgodbami zapisuje prav to, kar ponuja že naslov. Odtis življenja, odtis ladje, ki pluje po razburkanem morju, če sem lahko iskrivo patetičen in neznosen, se kaže v medsebojnem vplivanju oseb, v navezanosti na preteklost, v navezanosti na neko dolgo tega obstajajočo identiteto, v kateri se je človek počutil dobro.

Zgodba A si za enega hitrega? prikazuje murakamijevsko situacijo dveh ostarelih zakoncev (okrog 40 let) in moža iz taistega zakona, ki najde refleksijo lastne eksistence v mladi prostitutki, ki jo opazuje že dlje časa, in naključnem mladcu. Realističnost zgodb je tako le malokrat kršena, očitna gaz se le tu in tam pretrga in se pokaže v nečem bolj fantastičnem (ki pa še vedno deluje vpeto v svet realnosti). Babica iz zgodbe Nič ne bom odnesla s sabo je zgled take življenjske energije, ki vznikne pred smrtjo, poglavje Zapiski o umiranju pa je fantazijski odvod opisovanja smrti, pogled že mrtvega človeka na svet, ki ga zapušča, na preteklost in na spomine, ki jih pušča za seboj. Möderndorferjeve zgodbe se končujejo sredi besedilnega niča in iz njegove sredine tudi izhajajo. Izhoda pa po navadi ni drugje kot v zadnji črki zgodbe.

Prej omenjeni realističnosti ustreza tudi pisava in njena konvencionalnost, ki le v nekaterih segmentih zapade v pogovornost in marginalnost osrednjega jezika (centralnega sociolekta, bi lahko rekli) in se le tu otrese umetnega in sterilnega občutka, ki ga ob branju knjige dobimo, ter zaživi v svetu vsakdanje realnosti in čustvene razpršenosti likov v prostoru in času. Tu pa se pojavi še drug problem – poleg problematičnosti samega zbira kratkih zgodb, omenjenega na začetku – ki se mi zdi za zbirko usoden. Tendence po pisanju vrhunske (kvalitetne, nacionalno važne? – pač kakorkoli že dojemate tisto netrivialno literaturo) literature Möderndorfer ne skriva, ravno nasprotno; trud je viden in določljiv, le celokupna podoba v času, ko knjigo odloži, bralca razočara. Plava ladja v svoji kritiki družbenih odnosov in konvencij sicer uspeva, a ob vsem tem zanemari dejstvo, da vsakršen upor še ne pomeni nasprotovanja. Nemalokrat je upor posrkan v sam okvir delovanja megastrukture, pa najsi bo to kapitalistični stroj ali patriarhalni ustroj konkretne družbe. A naj povem še to, da v Plavi ladji nimamo opravka z nikakršno subverzijo na ravni fabule, temveč bi jo lahko iskali le v podajanju snovi, v pisateljski odločitvi, koliko se v tekst vmešavati ali ne. Primarneje gre za projekt spominjanja in kljubovanja smrti, za proces zapisovanja občutij in razmer človekove zavesti ob spopadu z minljivostjo, za katerega pa lahko brez konkretnega dokaza rečem, da sem (in smo) o njem že mnogokrat brali. To nas napoti na dvoje. Da gre za teme univerzalne provinience (kar lahko preberemo tudi na zavihku) in globlje, za konvencionalno in enostavno čtivo. Univerzalnosti se zbirka umika in obenem bliža (v paradoksu!) z grajenjem tenkočutnih niti medosebnih odnosov in njihovimi razpleti ter napeljevanji na človekov vsakdan. S tem je ukinjena morebitna enostavnost teksta, občutka, da gre za konvencionalno besedilo, pa se ne moremo znebiti vse do zadnje besede. V Möderndorferjevi najnovejši zbirki je kljub zagotovljeni rdeči niti podajanje le-te preveč razdrobljeno in preveč razpršeno, da bi bralcu po koncu katera od zgodb ostala v spominu. Estetska gradnja in njena struktura ne skriva ničesar izvrstnega (v pomenu iz-vrstno), prav tako tudi njena snov – in le z majhnimi ekskurzi tu in tam v bolj eksotično (tj. zanimivejšo in relevantnejšo) pisavo je viden možen izhod.

A tako negativna (kolikor pač taka je) kritika je pripisana zgolj eni plati zbirke. Druga, delujoča kot upiranje smrti in poveličevanju spomina, takšne kritike niti ne zahteva in je ne potrebuje. Od vsakega bralca je odvisno, če bo v preteklost zazrta atmosfera pri njem sprožila val občudovanj ali zavračanj. S tem ne mislim na prevečkrat izrabljeno floskulo, ko bralec bodočega bralca opozori, da je z neko knjigo postavljen pred opcijo popolnega odobravanja ali popolnega zavračanja, druge možnosti nima. Gre prej za podobnost izkušenj in sopostavljanje spominov ter za nekakšno željo po neobremenjenosti s preteklostjo. Ali pa tudi za to ne; mogoče gre le za literarno tematizacijo minevanja in smrti, njihovo bolečo konsekvenco in etično držo vsakega posameznika v spopadu z njo.

Möderndorferjeve poprejšnje knjige kratke proze, gibajoče se v prostoru intimizma in minimalizma, z izrazitim zagonom v knjigi Ležala sva tam in se slinila kot hudič (1996) prekine zbirka Nekatere ljubezni, ki izide leto kasneje. V njej smo (v prvem delu) priča mitografizaciji in stereotipizaciji (ob vsem tem pa seveda ne umanjka ironije) legend o likih svetovne zgodovine, konkretneje apokrifnim biografijam, polnim vsakdanjih dogodkov, ki zaradi malenkostnega nerazumevanja prerastejo v nekaj večjega in … mitskega. Leta 2004 v zbirki Druga soba izidejo novelete, v katerih Möderndorfer (počasi in strumno) začenja s kanonizacijo neke avtorske teme. Natančneje je to vprašanje, ali postane neka soba, če v njej ugasnemo luč, druga (beri: drugačna) soba. To pa nas napoti na tukaj predstavljeno knjigo, zbirko želja in strahov, skritih pred izklopom luči v sobi ter tudi za njim.

Problem kritike, če naj tako zaključim, se pojavi tudi ob vprašanju večnega napredka, v vprašanju sledenja modernističnim tendencam in njihovim zakonitostim. Po takšnih merilih je Plava ladja anahronistično čtivo, zazrto v preteklost. Ob vsem zgoraj navedenem bi bil takšen kriterij napačen, in če ne drugega, lahko v zgodbah najdemo pretanjene opise bolečine in vzdušja trohnenja (glej dva odstavka prej), konkretneje avtorjev pristen občutek ustvarjanja atmosfer. Vendar ko se v zgodbi Nova zgodba Franza K pisatelju zapiše, da je»opisovanje stare babe preveč subjektivno, da bi bilo zanimivo, torej ga lahko v tej pripovedi in raziskavi preskočimo«, mi podobnost s predstavljenim tekstom žal težko uide.

Vinko Möderndorfer: Plava ladja.

Ljubljana: Študentska založba, 2010.