Pesnik, pisatelj in dramatik Peter Rezman – njegov opus je v precejšnji meri prežet z determiniranostjo okolja (knapovsko mesto Velenje), v katerem je odraščal in delal, je minulo leto na knjižne police postavil roman Pristanek na kukavičje jajce. Iz prve roke, kot nekoč zaposlen v rudniku lignita Velenje, v svojih delih natančno in z ironijo izkušenega aktivnega udeleženca popisuje slovenski živelj; ljudi na obrobju družbe, na meji vegetacije, ki jo je tranzicija še dodatno pospešila. Tako je v Mestnem gledališču ljubljanskem – v izvrstni monointerpretaciji Gabra K. Trseglava – že pred časom zaživela večplastna dramatizacija Skok iz kože (po istoimenski zbirki novel) o človeškem pohlepu, marginalnosti naivnih in kapitalizmu neprilagojenih ljudeh, katastrofalnih razmerah v rudniku … Pač teme, ki so avtorja nezavedno iritirale že od mladih let in ki jih vestno in vsakič drugače integrira v svoje literarno udejstvovanje.

Rudniku in politiki ostaja zvest tudi v romanu Pristanek na kukavičje jajce, kjer pa v precep in fokus postavi socialno višji razred, ki se giblje tam tik pod vrhom in z glavnim štabom vseskozi pelje neslišni dialog. Protagonist Koder, Kodrun, kakor so mu zavoljo strukture las prilepili vzdevek, je v gledališče zaljubljen moški srednjih let, ki se v kotlu političnih spletk in ekonomskih manipulacij znajde – kako strindbergovsko – zaradi lastne žene. Piše se leto osamosvojitve Slovenije; topološko je knjiga datirana v najmočnejši čas tranzicije, ko so se rušili še zadnji (pre)ostanki bivše Juge in je nova država počasi pridobivala na eksplicitnih kapitalističnih potezah. Čas torej, ko rdeča barva še ni bila nepomembna ali nezaželena (kaj šele v rudniškem mestecu, čigar imena avtor – da zakrije kakršno koli aluzijo na konkreten dogajalni prostor – ne izda) in ko so na ruševinah socialističnih tovarn posamezniki na lastno pest pričeli z ustanavljanjem privatnih firm (pod krinko bivših K.-jev, kakopak). Rezman roman prične s tragipoetičnostjo, kjer na nekaj straneh uverture v zgodbo, slika stanje – tako se zdi –, ko se bo milje zaključil. Slika aluminijaste nebotičnike in prazne vasi, z betonom posejane ulice in venomer hitečo hordo povzpetnikov. Kje fizično pristane glavni akter Kodrun, ni jasno, da pa se je uklonil »vrhu« in pristal na kukavičje jajce – na nezaželenega pankrta, podtaknjenca, kot rezultat neusmiljene kapitalistične logike – je bralcu nedvoumno že takoj. Kukavičje jajce, da bo skrivnost javna predčasno, je ostanek umazanije t.i. čistih rok, ki so (bog si ga vedi, kako, s čim in kdaj) zgradile hčerinsko podjetje, na papirju pa lastništvo ne sme biti jasno. Nekakšen sprevržen kolektivizem, mutant med socializmom in demokracijo je to – in vanj definitivno ne sodi podpisani (in ne po lastni volji nastavljen) direktor. Nikoli docela realizirana umetniška duša (vs. spretno nastavljen direktor), Koder, z redno zaposlitvijo v rudniku (kot vodja rudarjev; vendarle ima diplomo iz organizacije dela, do katere ga je prignala ambiciozna žena), je zadolžen za kulturne zadeve v svetu krajevne skupnosti Jezera nad hribom (SKS JNH).  Le-tega obvladuje skrivnostni in nekoliko »bigbraderski« šaht – avtor prav tako zamolči natančno funkcijo tega velikega opazovalca in režiserja celotnega jezerskega dogajanja –; z najmanj truda ga lahko označimo za bolj ali manj zvestega potomca Komunistične partije. Zato se ga vsi bojijo, zaradi njega je pod vprašaj postavljena Kodrunova režiserka žilica in strast do literature. Toda Rezman ni patetičen in v Kodru ne išče kakšnega tuberkoloznega findisièclovca, ubogo nerazumljeno boemsko paro brez beliča, ampak mu služi kot prototip vsemu, kar je diametralno nasprotnega brezčustveni ter razvrednoteni miselnosti šahtovske elite. Kodrunu dodeli vlogo nesojenega amaterskega gledališkega režiserja, ki mu negativni epitetus zada »desni« Stanko Majcen. Vsa protagonistova kalvarija se prične na sestanku, kjer ostali zavržejo njegov predlog o odrski realizaciji Majcnovega Prekopa in se sporazumno (in kako slovensko!) raje odločijo za Vdovo Rošlinko. Kakor si lahko mislimo, pa je šahtu čisto vseeno, ali bo na odru levi ali desni, črni, beli ali rdeči, Vdova Rošlinka je manipulativna izmislica članov SKS JNH, da bi se prikupili nevidnemu diktatorju in dosegli svoje (visokoleteče, izobrazbi in izkušnjam neprimerne) cilje. Rezman z romanom okrca bivše in trenutne, vmesne in bodoče, cel slovenski politično-gospodarski spekter skratka, ki se – letom navkljub – ni spremenil. Formula za domnevni uspeh je ista, parola »učiti se« je klonila pod turbokapitalistično notíco »grebsti se« in grebatorji so, predvidljivo, vedno nekje pr(ot)i vrhu. In da se podtikanja, nastavljanja in dobičkonosna seksualna srečanja ne dogajajo samo v centrih, velikih mestih, ampak jih je poln tudi ruralni okoliš, ki deluje neodvisno od državne politike, je Rezman povedal jasno in brez prikritega interpretativnega tona. Dolina, ki jo obdaja jezero in kjer se zgodba vrši, ni metafora, zgolj eden izmed možnih krajev doline šentflorjanske. Hermetičen prostor, ki ga obvladuje ena postava in drobiž veljakov, ki želijo prestopiti mejo srednjega razreda in se za vedno zavihteti med elito. Rezman je tudi posmehljiv, ampak upravičeno in argumentirano, zato je roman odmik od docela realistične forme, saj so osebe oz. njihova imena groteskne karikature tajkunskih živin. Kot da bi že njihovi nazivi kazali pravo plat osebnosti in vso moralno oporečnost, skrito za masko kvazi-sofisticiranega vokabularja in dragih avtomobilov. Tica Penica, Balun, Diptrot niso zgolj domislice v literaturi in pisanju podkovanega človeka; so imena, ki presegajo golo domišljijo in bogat besedni zaklad. Naštete persone v zgodbi kotirajo tja pod nebo in še slednje jim ne predstavlja meje; so lepo oblečene kobile, ki vlečejo voz raznih nečednosti za šaht, vaškega poglavarja. Zato Kodrun, naiven režiser (čigar omara celo skriva stereotipen šal kot obvezno opremo vsakega gledališkega režiserja) in neambiciozen knap, ki bi rajši ostal pod zemljo in jedel klobaso z zenfom, kot sedel na usnjenem  pisarniškem stolu, ustreza manipulativnem modelu kobil. Sicer tudi on ni novodobni Kristus, zgolj pod kožo krvav človek, ki si privošči (bojda sicer prvič v življenju) nekaj minut offa v nočnem baru s svetlolasko s slovanskim naglasom. In ravno ta v oko bijoča krvavost, ki je niti ne zanika (in po tem se razlikuje od vseh ostalih), ga po kratkem suspenzu z ženo, ko ji – jasno – vse prizna, privede do direktorske funkcije. Ta spodrsljaj ga stane mirnega srednjerazrednega življenja in teh nekaj let do želene penzije, ko bi bral drame, režiral in celo, tako pač sanjari, debitiral na Linhartovem srečanju. Žena Mojca pa ima z možem drugačne načrte, saj je sama najmočnejši člen verige, ki vodi naravnost do šahta. Kaj vse je počela, da je postala desna roka, se menda ve in je splošno znano in da je prav zaradi obslužbenih dejavnosti (pa vseeno v službeno dobrobit) pozicionirana tako, kot je. Klobčič spletk, prefinjenega izsiljevanja in preračunljivosti torej, kjer ni (varnega) prostora za čustvene in zasanjane, saj šaht melje in ruši in reorganizira osebna življenja in okolico. V zanko ujeti Koder na koncu vendarle pristane na vodenje na brzino ustanovljenega podjetja in se celo pridruži verigi (in počne vse, kar počno stalni člani).

Pristanek na kukavičje jajce bi lahko bila saga o Rezmanovem življenju, saga o delu v rudniku (kot je to počel) in o umetniku (kakor ga javnost tretira sedaj), za katerega v neusmiljeni borbi po denarju ni prostora. Saga o skoraj vsakdanjih rečeh. Pravim pogojno, saj je dotični roman suma slovenskega zgodovinskega kolesja, ki bi lahko mlelo, bistveno drugače. Zarjavelo je, a vseeno precizno v škodljivih potezah. Šaht je, na primer, eden izmed zgrešenih izumov zgodovine. Šaht sicer tu in sedaj ne obstaja (ni pa literarni copy-paste kakšnega Orwellovega Velikega brata), ima pa čisto realne poteze raznih političnih izmislekov in ruši vse, kar je človek postavil z golimi rokami: »Šaht je spodkopal vasi. Iz globine pohlepno strga debelo plast premoga. Povsod nad prevotleno zemljo so se vdrle cele plasti njiv, polj, sadovnjakov, cest ter hiše in pokopališča …« Kar je najhuje: da je spodkopal vasi, je najprej po svojem okusu ukrojil ljudi, ki v zameno za nekaj fičnikov in domnevno svetleče prihodnosti pristajajo na (kukavičja) jajca.

Peter Rezman: Pristanek na kukavičje jajce.

Maribor: Litera, 2010.