Zagonentno se je lotiti recenzije dela, katerega glavna značilnost je popolna razdrobljenost, neskončna mnogoobraznost. Naj torej za začetek hvaležno natrosim nekaj gotovih dejstev. Ob izzidu leta 1999 je Naravni roman prevzel tako bralsko kot kritiško kliko rodne Bolgarije. Odtlej je bil preveden v najmanj sedem jezikov, kritiki so ga mazilili širom zahodne poloble, njegov avtor pa se hvali, da je količina raznih tekstov, interpretacij in akademskih raziskav romana na evropskih univerzah že zdavnaj presegla njegov obseg.

Razmeroma kratko delo je sestavljeno iz dobrih petdesetih igrivo označenih poglavij. Igra prevladuje tudi na vsebinski ravni. Vsako poglavje je razmišljanje, zgodba, spomin, epigraf, utrinek zase. Knjiga na prvi pogled učinkuje kot calvinovska ultrapostmodernistična zmes možnih zgodb in situacij. Prvoosebni pripovedovalec (ki včasih skoči tudi iz prvoosebnega kožuha), je zdajci urednik Georgi Gospodinov, nato vrtnar Georgi Gospodinov, večinoma pa nesrečni pisatelj Georgi Gospodinov. Njihov avtor, nihče drug kot Georgi Gospodinov, se kot Pessoa pogrezne v mnoštvo istoimenskih likov, zasuje nas z raznimi narativnimi situacijami in se na ta način sprašuje o naravi pisanja, o tem kako napisati roman, ali bolje, naravni roman. »Še eno metafikcijsko, profesorsko (Gospodinov je profesor na Novi bolgarski univerzi v Sofiji), postmodernistično larpurlartistično klobasanje,« bi v napadu brezbožja nemara porekli. In ne bi mogli iti dlje od resnice. Naravni roman Gospodinova premore tudi fabulo. Drobcen, suhcan fabulativni bobek, ki pa je vsemu navkljub še vedno dovolj sočen. Fiktivni pisatelj (se ve, Georgi Gospodinov) se ločuje od žene, ki je zanosila z drugim moškim. Nekaj čez trideset, na sredi življenja, se mu slednje sesuva pred očmi. Izginjajo dom, zakon, družica, bodoča družina. Priča smo počasnemu propadu Georgijevega sveta, do najnižje točke, ko se vpraša, ali sploh še živeti. Je žrtev odtujevanja in osamljenosti, kar ima njegov avtor za sodobno potezo romana. Vsebinsko-tematski minimalizem je bržkone tudi razlog, da se kompleksni zgradbi navkljub Naravni roman ni dolgo prašil v knjigarnah, ne doma, in ne v tujini.

Tematika nikakor ni prelomna in bi se kaj hitro lahko znašla v nevarnosti pretirane sentimentalnosti. K sreči Gospodinovu ni do senimentalističnih ekscesov. Stisko junaka neobremenjeno spoznavamo preko ironije in mozaika navidez nepovezanih koscev njegovega življenja, ki pa nam ravno zato toliko bolj učinkovito posredujejo občutek razsutosti in nemoči. Junakova stiska ni kričeča, ni kičasta, ta stiska je tiha, minimalistična, veristična. Od tod tudi eden od razlogov za ime romana. Naraven kot realističen. Gospodinov išče realnost v trenutku. Njegova pripoved je smeh pripovednih drobcev in naključnih podrobnosti ter melanholija seštevka fragmentov. Pripovedovalec nas mimogrede zaplete v debato o naravi sekreta, si izmisli boga, ki je ustvaril svet in pozabil jezik, opazuje žensko, s katero mož seksa samo v času menstruacije, da bi jo kaznoval za izdano devištvo, omeni človeka, ki se je preselil na Jutrovo, da bi lahko rigal, porodi lik, ki čaka na konec sveta zaradi pobegle besede, in z muho razpravlja o zgodovini. Na nekem mestu se junak vrača v svojo rodno vas in nas iz ironičnega vzdušja na koncu poglavja simptomatično potegne nazaj v osrednjo fabulo. Razloži, da vas ni nikoli hotela postati mesto, ker bi prišli žandarji in scali po ograjah in nadlegovali njihove žene: »Ljudje so varovali svoje žene in plotove, kaj bi drugega. Meni ni ničesar uspelo obvarovati. Niti lutke idola ne bi bil mogel zažgati.« Iz neprestane igre se venomer vračamo k trpki osnovni zgodbi.

Naravni roman je pripoved mušjega očesa, mozaična, postmodernistična. Rojeva se iz nešteto citatov in aluzij vse od Tolstoja, do priročnika za vrtnarjenje, cveti iz obilice podatkov, in zgodovinskih realitet. Gospodinovu  je osrednjo iskro romana uspelo zanetiti na kresilu pretanjene kombinacije fikcije, ki jo piše načitan glavni junak, osebne zgodbe taistega junaka in vdorov zunajliterarne realnosti. (Kot je naprimer v fiktivnem okolju ponavljajoče se ime avtorja samega). Namesto da bi epigonsko mantral postmodernistično 'zgolj igro', se preko mozaika zgodb Naravni roman sestavi v siže, ki na ravni vsakega mikrosižeja poudarja svojo fragmentarnost, fasetnost in z njo podčrtava razdrobljenost sveta glavnega lika. Postmodernistična igra najde učinkovito opravičilo v notranjem svetu pisatelja, čigar ženi je nekdo drug naredil otroka. S svojo odkritostjo in prepostostjo tehnika očara in gane bralca. Pred nami se izriše življenje, ne v kolosalnih čustvih, temveč v filmskem minimalizmu podrobnosti giba in trenutka. Mušje oko, od blizu sestavljeno iz nešteto malih očesc, je le par mušjih korakcov nazaj eno samo oko. Fragmentarnost vodi k zaključenosti. Tako vsebinski kot strukturni. Začetki zgodb, citati iz učbenikov za biologijo, začetki slavnih romanov končno sestavijo humorno in ganljivo zgodbo. Delo zaznamuje čudaška kombinacija izvlečkov in epigrafov vse od izrekov kitajskih filozofov, straniščnih modrosti pa do priročnika za vrtnarjenje.

V kritiških odzivih je bilo razbrati pohvalno kimanje, češ, roman bi se lahko dogajal pravzaprav kjerkoli. S tem se v svojih intervjujih strinja tudi Gospodinov sam. Ob povedano je potrebno dodati, da je Bolgarija v romanu vendarle neizogibno prisotna. Specifika prostora  odmeva na vsaki strani in cementira avtorjev pogled v konkretno realnost in zgodovinskost nekega okolja. To je roman pisateljeve generacije, to je roman Bolgarije. Ta Bolgarija pa je univerzalna. Gospodinovu uspe preko navidez naključno izbranih tem učinkovito zrcaliti tako intimno kot družbeno realnost.

Naravni v naslovu je deloma posledica že omenjene težnje po realnosti, obenem pa naslov nosi šcepec ironije, saj ravno s kazanjem na postopke postmodernističnega pisanja izpodbija možnost resnične naturalnosti umetniškega teksta. Avtor si v nekem trenutku zaželi, da bi sestavil Naravni roman samo iz začetkov drugih romanov, da bi se ti takorekoč med sabo spajali kar sami in zaplajali nove, nepredvidene pomene. Razposajena, tipično postmodernistična domislica, ki kaže le na to, kako je tak poskus v resnici nemogoč in razgalja realen avtorjev oblikovni monopol.

Knjiga je bila ob svojem izidu absolutni novum v bolgarskem literarnem prostoru. Vozla se v zmesi kvazirealnosti in fikcije, v fragmentaciji osebnega življenja in narative. Bralca intrigirajo osrednji simboli; razpadajoč gugalnik, simbol razsutega življenja glavnega junaka, muha in mušje oko, kot simbola rojevanja pisanja ter strukture v katero se poraja, rastlinsko življenje in oblika kot organska popolnost, h kateri teži roman - in sekret, temačni prostor upa, upora in svobode, kjer je vse dovoljeno in se družita nizko z visokim, stvarnikova beseda z redkim drekom.

Naravni roman je zabavna knjiga. Obstreljuje nas z najnenavadnejšimi domislicami, humorne modrosti mezijo iz vsake zgodbe, domišljija zadovoljno pujsa po svobodi pisati o čemerkoli, pa naj bo to razmišljanje simpatičnega pedofila o pikapoloničinih pikah, ali pač razglabljanje o okusu lastnega scanja. Avtor ne razmetava z jezikom.Skozi smeh ter domiselno strukturo se nas dotakne preprosta zgodba osamljenosti in ljubezenske izgube. Prav v humorni iskrici tiči njena ost in največja odlika romana. Odkritost. Stiska človeškega bitja. In vendar junak po osebni apokalipsi stopi na tržnico: »Kupil sem si nov zvezek in dva svinčnika. Ne morem pisati s kemičnim, preveč je kategoričen.« Končno odzvanja želja po pisanju, po življenju.

V delu si podajajo peresa tako Calvino, Borges, kot Marquez in nenazadnje Gospodinovu zelo ljubi Salinger. V epigrafu enega od poglavij beremo: »Želim si, da bi kdo rekel: Ta roman je lep, ker je stkan iz neodločnosti.« In res je stkan iz neodločnosti. Z odločno roko veščega pripovedovalca.