»He's got the little bitsy baby in His hands.« (Nina Simone po Olbie Philpotu)

»A ne se sekirat, pod slehernim kamnom tičijo reči, ki so precej manj verjetne od zadetka na lotu.« (Marjan Strojan)

Prevajalci, ki prevajajo pesnike, so skoraj vedno tudi sami pesniki. Marjan Strojan je bil prevajalec že veliko prej, preden je postal pesnik – no, vsaj po uradnih podatkih – in če poleg tega verjamemo še, da nekdo pesnik postane in se kot tak ne rodi. Poezijo je začel prevajati že zelo zgodaj – pri sedemnajstih je denimo prevajal Canterburyjske zgodbe, a zgodba o prevajanju Chaucerja je precej dolga, zato jo tokrat pustimo ob strani. Poleg Canterburyskih zgodb je Strojan prevedel tudi orjake, kot sta Beowulf in Izgubljeni raj, in poezijo Roberta Frosta ter poskrbel za Antologijo angleške poezije. Za svoje prevode je dvakrat prejel Sovretovo nagrado. Kljub zgodnjim prevajalskim začetkom pa je kot pesnik nastopil razmeroma pozno – njegova prva pesniška zbirka Izlet v naravo je izšla leta 1990, ko je bil Strojan že prekaljen prevajalec. Devet let pozneje je za Parnike v dežju prejel Veronikino nagrado. Po štiriletnem pesniškem odmoru, med katerim je postal predsednik slovenskega PEN-a, se Strojan vrača s pesniško zbirko Vreme, kamni, krave.

V spremni besedi knjige lahko preberemo, da Marjan Strojan ni pesnik narave, ker narave ne dojema romantično, torej »v smislu bega od civilizacije, hrepenenja po divjini in iskanja idealnega toposa«. A tega že dolgo nihče ne počne. O naravi se piše drugače, ker se tudi narava vede drugače. Res je, ni neokrnjena – in če pesnik vanjo ne beži, še ne pomeni, da jo lahko iz njegovega pesništva izločimo kot bistveno, res bistveno vsebino. Še posebej, če je to pesnik, ki se je »pregrizel do imen« za naravo, do imen ptic in dreves in rož, ki jih drugi pozabljajo.

Naslov Vreme, kamni, krave nas zbega, saj na prvi pogled ne vidimo nobene povezave med njimi. Kmalu ugotovimo, da gre za tri kratke cikle, med katerimi je vsak bolj enigmatičen od prejšnjega. Zadnji cikel, Krave, se bere kot nekakšna eliptična novela, pa čeprav je grafično razcepljen na enakomerno dolge kitice. Njegov ton je vseskozi pripoveden, a bralca vodi žejnega čez vodo, ko prepleta zgodbo o sebi in ostarelem prevajalcu s poglavji zgodbe ruskega zdravnika nekje na začetku 20. stoletja, med prešuštvom in preučevanjem epidemije, ki se je lotevala tako ljudi, kot živali, in je prizadela tudi naslovne krave … Pandemija je našla prostor v poeziji – in čeprav se sliši nenavadno, je za Strojanovo poezijo takšen postopek dokaj običajen. Stroka ga namreč razpenja med liričnost in intelektualizem, izpovednost in eruditstvo, dom in svet – zato nas mešanje zgodb, pokrajin, pripovedovalcev, lirskih subjektov, izpovedi in pripovedi ne vrže ravno iz tira, vsekakor pa zahteva večjo pozornost. V pozornosti pa se vedno odkrijejo nianse, ki jih prej nismo niti zaslutili.

Zbirka, ki jo sestavljajo trije cikli, najmanj v naslovu določeni z naravo, to že kar pregovorno razcepljenost kaže na zelo formalno razviden način: vsak cikel se pričenja z gladko tekočo, metrično pravilno pesmijo, ki razveseljuje s svojim zvenom. Kratki rimani verzi, pisani v kurzivu, se tudi po grafični podobi zelo očitno ločijo od dolgega, narativnega verza, ki zaznamuje siceršnji ton zbirke, pa tudi Strojanove poezije nasploh, ki se v Vremenu, kamnih, kravah še bolj kot prej bere prozno. Ločnica med poezijo in prozo je malokje tako zabrisana, kot v pesmih Marjana Strojana. Tako nam poleg statusa poezije narave odpira tudi vprašanje odnosa med prozo in poezijo, liričnostjo in epičnostjo, izpovedjo in zgodbo.

Drugi cikel, Kamni, se začenja s kresnicami in razklanimi kamni nekje ob Pacifiku. Sledi nekaj nenavadnih zgodb s potovanj, nato pa nekaj čisto drugačnega, namreč kramljajoči izračun možnosti za zadetek na lotu. Ki seveda ni samo loto, ampak prispodoba življenja – »Vselej vam kdo pred nosom odnese dobitek, tako kot v življenju«. A na srečo (»verjetnost zadetka s časom in vložkom narašča«) se ta ugotovitev, ki bi jo lahko srečali v kakšnem boljšem pop komadu, izteče v pesniški čudež: »A ne se sekirat, pod slehernim kamnom / tičijo reči, ki so precej manj verjetne od zadetka na lotu. / Ena bolj osupljivih je, da ob koncu dneva še vedno / obstajate.«

Vreme se začne z Urielom, ki sveti na zemski vrt; da se je vzvišeni Uriel znašel ob nečem tako vsakdanje banalnem, kot je vreme, je še eden od simptomov razcepljenosti Strojanove poezije, ki pa ima, kot ugotavlja Lucija Stepančič, isti vir. Vreme, tema izpraznjenih pogovorov med ljudmi, je tista sila, ki ima človeško usodo v svojih rokah. Nekakšen Uriel razčaranega sveta v primežu podnebnih sprememb. Tako kot pandemija so tudi podnebne spremembe našle svoje mesto v poeziji. V pesniškem tekstu je vreme tisto, ki bo poplavilo Piran in Benetke, Tartinijev in Markov trg, in z njiju odplaknilo Hemingwaya in Manna, Nietzscheja in Wagnerja, Joycea in Izidorja Cankarja. Z njimi bo šlo po vodi tudi vse ostalo, kar človeška civilizacija že stoletja gradi z marljivostjo mravlje in ki je prav tako efemerno kot vsako mravljišče.

Vreme, ta narava, ki je večja in močnejša od naše Zemlje, nima v rokah samo velike usode človeštva, v rokah ima tudi majhne usode ljudi, teh neznatnih koščkov velike sestavljanke, ki jo lahko pesniška širina, pa še ta le v redkih trenutkih izjemne lucidnosti, ugleda v celoti.

»Ljudje se obešajo, skačejo, se zapirajo v garaže, / nesreč je vse več in gre nam vse slabše. Ne rečem, / da zaradi vremena, a to je zmeraj nekako zraven.«

Ob pesniku, čigar opus se začenja z zbirko Izlet v naravo, se zdi postavljanje tematike narave na stranski tir že kar bogokletno. Strojan, kot rečeno, dobro pozna naravo, tako tisto divjo kot tisto udomačeno, pregrizel se je do imen za stvari in jih kot le malokdo konkretno imenuje. V naravi se počuti doma, ne glede na vreme – v gozd se rad odpravi tudi po dežju in zna poimenovati vsa drevesa v njem in vse bilke ob poti. A tudi zanj narava ostaja nedoumljiva in skrivnostna: drevo, ki ga išče lirski subjekt, najde njega in kljub siceršnjemu poznavanju rastlinskega sveta ne ve, ali je to drevo lipovec ali pa morda ne. »Vedel sem, / pripravljen sem bil nanj, / čeprav ga ne razumem: / ne pridem mu blizu, ne dotakneva se, ne postojim / mu pod krošnjo v trdi temi.« Zaradi tega protislovja se vsiljuje misel, da drevo pravzaprav ni drevo ali pa vsaj ni samo to, temveč simbol nečesa, kar nas močno presega, česar ne razumemo, a si ne upamo ali se ne moremo dotakniti in spoznati, zato ostajamo v temi, trdi temi, pravzaprav.

Vreme, kamni, krave so predstavniki narave, pradavne in nežive, žive in udomačene, neobvladljive, a določene tudi s strani človeka. Narava ni nasprotnica, ni pribežališče, ni nekaj drugega. Zato lirski subjekt mesto vidi kot kresnice, v razklanem kamnu pa se mu odkrije »kresničje drevo, izoblikovano v ozvezdje mojega mesta«. Tu ugleda tudi svojo sedanjost, torej sebe, svoj jaz v najčistejši obliki, brez popačenj preteklosti in projekcij prihodnosti, prej in potem se umikata v vse smeri. Narava, poezija in jaz se tako staknejo v točki zdaj, ki je »zdavnaj pripravljena sedanjost«.

Marjan Strojan: Vreme, kamni, krave.

Ljubljana: LUD Literatura (Prišleki), 2010.