Naključje je hotelo, da sem knjigo Je res ali ste videli na televiziji? nizozemskega novinarja, publicista, antropologa Jorisa Luyendijka (1971) prvič vzel v roke potem, ko sem v Delovi Sobotni prilogi prebral intervju z medijskim strokovnjakom in svetovalcem Juanom Señorjem, ki je oktobra v Rovinju v sklopu Weekend Media Festivala predaval o prihodnosti industrije novic. V omenjenem intervjuju Señor med drugim razlaga tudi o položaju tiskanih medijev; o tem, kako časopisi napačno težijo k hitrim objavam zadnjih novic in informacij, se udobno zanašajo na samo formo, medtem ko so večinoma opustili raziskovanje ozadij, ustvarjanje poglobljenih analiz in sploh zanemarili samo vsebino.

S tem, kar Španec kot zunanji opazovalec pove praktično mimogrede, ko v intervjuju niza argumente, da bodo najbolj kakovostni tiskani mediji vendarle preživeli, se v svoji izjemno lucidni knjigi ukvarja tudi Joris Luyendijk, seveda skozi prizmo svojega dopisniškega dela na Bližnjem vzhodu med leti 1998 in 2003 ter s pomočjo podob, ki jih je tam videl. Nizozemčevo delo ne govori v prvi vrsti o položaju časopisnega novinarstva niti o vzrokih za njegovo propadanje, temveč s prstom kaže na sam zahodni žurnalizem. Spomni na mehanizme in metode dela, s katerimi so mediji večinoma postali površni in dolgočasni, njihove vsebine prazne in rumene, odjemalcu pa obenem niso dopustili druge izbire, kot da se na degradacijo navadi ali nad njo obupa.

Tako Luyendijk denimo v knjigi med drugim prostodušno prizna, da bi lahko svoj članek z naslovom Islamska fronta grozi Združenim državam z novimi napadi, ki mu ga je njegov delodajalec, časnik De Volkskrant objavil na naslovnici, spisal tudi v Amsterdamu. Ne bi se mu bilo treba preseliti v Egipt, temveč bi obakrat napravil enako: povzel nekaj agencijskih poročil in nekaj člankov arabskih časopisov.

Je res ali ste videli na televiziji? je torej strnjena zbirka njegovih dopisniških vtisov, med drugim je poročal tudi za Radio 1 Journaal, časopis NRC Handelsblad in za televizijo Nos Journaal. Knjiga ne deluje kot posipanje s pepelom ali poskus olajšanja duše, ampak prej kot iskreno poročilo, z nastavki za izboljšanje razmer. Napisana je v preprostem, poljudnem jeziku – izjemno nepretenciozno in brez poceni moraliziranja –, kot da bi avtor stvari razlagal v svojem lokalnem bifeju ob vrčku piva. Še več, v Luyendijkovi knjigi ni skorajda nobenih ekskluzivnosti ali razkrivanja skrivnosti, do katerih bi se Nizozemec dokopal s pomočjo zaupnih insajderskih informacij. Vse, kar zapiše; od opisov delovanja novičarske industrije, ki operira po diktatu »if it bleeds it leads«, do kulturnih razlik in (zgrešenih) zahodnih percepcij bližnjevzhodnega dogajanja, bi bralci morali že poznati. Denimo to, koliko oblik arabskega jezika obstaja (klasična arabščina Korana, moderna standardna arabščina in množica različnih dialektov), da v Iranu govorijo perzijščino, da se Egipčanke kljub prepovedi potovanj v tujino brez moževega dovoljenja ne počutijo zatirane, da je v arabskem svetu upodabljanje žalosti in ranljivosti tabu, da ljudi tarejo podobne skrbi kot na Zahodu ipd.

Prav v tej izjemni sintezi popolnoma jasnih dejstev in njegovih vsakdanjih izkušenj tiči moč Luyendijkovega pisanja: bralca kar zaboli, kako preprosto je. Razpoke med Zahodom in muslimanskim svetom, ki so se pojavile v zadnjem desetletju in so večinoma plod različnih medijskih podob »resničnosti«, ki jih ta dva svetova vsak dan gledata, bi bilo mogoče omiliti, če ne odpraviti. Potrebovali bi samo malo več medsebojnega spoštovanja, poznavanja zgodovine, malenkost več znanja, ki je prej stvar splošne razgledanosti kot dolgega šolanja, in več kritičnosti do tega, kar nam servirajo mediji. Čeprav bi se danes površnemu opazovalcu lahko zdelo, da je konflikt med zahodnim načinom življenja in različnimi islamskimi radikalizmi popolnoma samoumeven, ni bilo zmeraj tako. Še leta 1998 so se pri Luyendijkovem časopisu resno pogovarjali, ali sploh še potrebujejo dopisnika iz arabskega sveta in se naposled odločili zanj, sicer diplomanta arabščine in sociologije, a praktično brez kakršnihkoli novinarskih izkušenj.

Luyendijkova zgodba je tudi osebna zgodba o nemoči in frustracijah, ki jih je doživel ob svojem delu. O spoznanju, da je dopisnik samo eden od najnižjih členov v proizvodnji novic in da je ob tem odvisen od številnih posrednikov (od množice tiskovnih agencij do t. i. talking heads in donor darlings), ki mu prinašajo že tako prečiščene informacije. O tem, da sveta, ki ga naj bi pokrival, ni mogoče na hitro niti dobro spoznati, kaj šele razumeti, in da ni mogoče biti ves čas na tekočem z vsemi novicami, ker pač sredstva obveščanja in zbiranje preverljivih informacij delujeta drugače kot na Zahodu. In da praviloma njegovi nadrejeni na Nizozemskem o vsem tem niso imeli pojma.

Luyendijk piše tudi o nezmožnosti artikuliranja lastnih občutkov sredi izraelsko-palestinskega konflikta, o katerem je poročal z zasedenih palestinskih ozemelj, o medijski vojni, ki jo premočno dobiva Izrael, čeprav tudi med Palestinci obstajajo visoko izobraženi in dobri govorci. Nizozemčevo popotovanje se konča leta 2003, z začetkom invazije na Irak, ko so sporne medijske manipulacije, prozorni stereotipi in zgrešene zahodne predstave tako o arabskem svetu kot o samem Iraku doživele vrhunec. Predpriprava na napad na Irak je bilo tako eno samo tekmovanje v nepoznavanju zgodovine, nerazumevanju tamkajšnje situacije in tudi v izgubi spomina. Zato nas Luyendijk še enkrat spomni: nestabilni Irak si je zaželela Velika Britanija, ko je po koncu prve svetovne vojne kot kolonizator začrtala njegove današnje meje, režim Sadama Huseina so dolga leta podpirale Združene države, Osamo Bin Ladna pa je nekoč urila CIA.

Joris Luyendijk po vrnitvi domov novinarske izzive išče predvsem v ekoloških temah. Ko govori o Je res ali ste videli na televiziji?, ki je bila na Nizozemskem velika uspešnica, ne pozabi omeniti, kako so zahodni medijski mehanizmi in njihove forme nagnjene k prehitremu poenostavljanju, ki se denimo v kompleksnem arabskem svetu preprosto ne obnese. Nenazadnje pa gre tudi vsak izdelek skozi nekakšen novinarjev »osebni filter«. Tudi t. i. ideologija objektivnosti je popolnoma neustrezna, deluje le v strogo črno-belem svetu. Tako Luyendijk med drugim omenja, da je ob svojem dopisniškem delu prišel do spoznanja, da lahko najboljši material ustrezno uporabi le zunaj standardnih novinarskih žanrov.

Podobno je avtor kot glavni gost razmišljal tudi na okrogli mizi o Resnicah in neresnicah o Bližnjem vzhodu, ki je bila 9. novembra v Cankarjevem domu. Njegov pogled je bil bolj sistematičen: že res, da je mogoče tudi v določenem delu novinarstva, ki se ukvarja z bližnjevzhodno tematiko oz. pri posameznih avtorjih, ki pokrivajo arabski svet, prepoznati nedvoumno kakovost, toda ta žal ostaja na obrobju. Problem je v prevladujočih in množično razširjenih vzorcih. Če nekega politika ujamejo na laži, ilustrira Luyendijk, ga mediji takoj pribijejo na križ, če pa to kontinuirano počneta CNN ali FOX TV (kot se je denimo zgodilo pred vojno v Iraku, ko so ameriški mediji razširjali neresnice v zvezi z domnevnim iraškim orožjem za množično uničevanje), se jima ne zgodi nič.

Je res ali ste videli na televiziji? je torej poziv k refleksiji sodobnega novinarskega dela in obenem nekakšen namig ustvarjalcem medijskih vsebin, da sredi te benigne in samozadostne brozge pravzaprav ne bi bilo težko biti drugačen. Ob knjigi se seveda lahko tudi nasmejete: avtor je vanjo vključil kar nekaj vicev, ki jih je ujel na svojih poteh. Ja, »tudi« na tistem koncu sveta imajo smisel za humor; kot je na okrogli mizi povedal Luyendijk, se denimo v Afganistanu tamkajšnje ženske, zakrite z burkami, med seboj šalijo na račun velikosti talibskih penisov.

Joris Luyendijk: Je res ali ste videli na televiziji?. Prevedla Anita Srebnik.

Ljubljana: Mladinska knjiga, 2010.