Knjige so dobre in slabe, zanimive in dolgočasne, debele in tanke, z velikimi in malimi črkami, so ljubezenske in detektivske, so pustolovske in psihološke. So takšne, na katere se v čakalnih vrstah v knjižnicah čaka tudi več mesecev, in takšne, ki tako dolgo prašijo knjižnične police, da nanje čaka samo še odpis. Tu se ponavadi ocenjevanje knjig konča, pri všečnosti ali nevšečnosti, pri površnih opazkah, izrečenih mimogrede. Čaka se na knjige, ki jih berejo vsi, oziroma vsaj na tiste, ki jih bere Manca Košir, prašijo pa se ponavadi vse ostale, na zakotnih policah, ali pa, še bolje in še pogosteje, v labirintastih skladiščih mestnih knjižnic.
Nekateri pa še vedno radi beremo; nekateri še vedno pihamo prah s porumenelih listov in pol ure čakamo na knjižničarje, da se prebijejo skozi vse ovire na poti od pulta do skladišča in nazaj. In mi, ki radi beremo, se o knjigah tudi radi pogovarjamo. Četudi smo, ko pogovor kje slučajno nanese na knjige, vseeno raje tiho, se nerodno odkašljujemo ali pretvarjamo, da smo preslišali temo pogovora. Zakaj? Zato ker dobro in slabo, zanimivo in dolgočasno, ljubezensko in detektivsko ni tisto, o čemer bi se hoteli pogovarjati. Tako kot se vročični športniki ne marajo pogovarjati o tekmah z nami, ki vidimo dve tekmi na leto in se še takrat bolj oziramo po publiki kot po igrišču, tako se je nam, hlastnim bralcem, težko pogovarjati s tistimi, ki preberejo dve knjigi na leto, pa še to na plaži, ko se bolj kot za črkami ozirajo za postavami v kopalkah.
Najti sogovornika, ki bo s tabo delil strast do branja, je torej precejšen luksuz. Ob pomanjkanju sogovornikov se strastni bralci pogosto obračamo k pisanju, da tako vsaj sami s sabo premeljemo stvari, ki bi jih sicer raje s kom drugim. Ampak kot je branje najboljša vaja za pisanje, tako je za kritiško pisanje najboljša vaja »kritiški pogovor«. Kajti tudi vrednotenja se je treba naučiti.
Ravno zato sem se pridružila Literaturini kritiški delavnici z Urbanom Vovkom. Asketsko bel prostor s črno mizo in stoli na Erjavčevi, napolnjen s požiralci črk, je bil tako dvakrat na mesec na nek način potovanje v svet, ki ne obstaja čisto zares, ampak kljub temu obstaja, zato ker se vsi delamo, da je tako. Branje knjig – čisto svežih, pisanje kritik – malce okornih, razstavljanje leposlovnih in kritiških besedil – prestrašeno na začetku, ognjevito proti koncu. Dobro in slabo, debelo in tanko je izgubilo pomen, literaturo smo skušali prevajati v življenje, se o njej pogovarjali kot o nečem živem, o nečem, kar diha in ima, četudi diha negotovo in z daljšimi pavzami, vseeno nekaj za povedati. Včasih celo več, kot smo imeli za povedati mi sami, vsi še v neke vrste krču, nekateri v strahu pred tem, da ne bi zinili neumnosti, drugi pred tem, da ne bi koga užalili ali sploh povedali preveč naenkrat. Da ne bi kar naenkrat umanjkalo besed. Koliko besed pa se sploh da izreči o eni knjigi; koliko, preden se začneš ponavljati?
Urban je bil malce mentor, malce poslušalec, soudeleženec, bralec, izkušen kritik, predvsem pa odličen sogovornik. Mirnega značaja in milih besed, ki pa zaradi svoje miline niso nič manj prodorne. Prebiral je naša besedila, jih komentiral, predvsem pa k vrednotenju in h kritični presoji spodbujal nas same; na nek način smo tako hkrati usvajali dve veščini – kritiško pisanje in kritiško debato iz oči v oči, kar je mnogokrat veliko težje početje, saj poteka brez papirja, ki kakor roleta zastre okno pisca pred zunanjim svetom.
Delavnice kreativnega pisanja so se mi vedno zdele neka umetna tvorba, od katere je moč pričakovati bore malo učinkovitosti in rezultatov. Težko je pisati po obrazcih in napotkih, seveda je možno, a končni učinek zna biti precej klavrn. Četudi se sledi nekim formalnim določilom žanra, se vsebine ne da predvideti in določiti, ravno slednja pa je pri besedilih najpomembnejša. Poleg tega v besedilih (bodisi leposlovnih bodisi kritiških) ni absolutnega prav. Tekst lahko funkcionira ali ne, za to določitev objektivni kriteriji ne obstajajo; vsak pisec, ki je v svoj tekst prepričan in ga zagovarja, tako lahko protestira proti kritikam, ki ga doletevajo. Sama sem prepričana, da pa vendarle obstaja nekaj, česar sicer ne posedujejo vsi ljudje, bi pa ta nekaj vsekakor morali posedovati kritiki (in konec koncev tudi vsi pisci) – to je »bralski instinkt«. Občutek, ki se je sposoben distancirati od subjektivne presoje teksta in ga pogledati skozi širši kontekst; s pomočjo »bralskega instinkta« že po nekaj stavkih ali odstavkih lahko ugotovimo, ali besedilo funkcionira. Ta občutek je pomembno orodje pri pisanju kritike, kajti le-ta vzpostavi prvi vtis o branem delu; na te prve vtise pa se potem lepijo vse ostale impresije, ki niso nujno v skladu s prvim vtisom – delo, ki mu sicer ne moremo odvzeti literarne vrednosti, lahko ni po meri kritika in obratno.
Na delavnici smo se srečali ti, ki nam ta občutek za dobro literaturo ni tuj, kar se je kazalo tudi v naših kritikah, ki so si kljub svoji različnosti v interpretacijah, mnenjih in sodbah vseskozi delile neke grobe poteze, razumevanje prebranih del. Urban nam ni podajal pravil in obrazcev, ampak nam je na vse strani na stežaj odpiral okna, da bi videli širše in še dlje ter bi znali prodreti globlje od površinskih sodb ter znali te tudi utemeljevati. Moj predsodek pred delavnicami kreativnega pisanja sicer še ni čisto padel, ga je pa ta izkušnja dodobra omajala. Kajti kot atleti rabijo določeno število pretečenih krogov in preskočenih letvic, rabijo pisci določeno število popisanih strani. Četudi so te na začetku okorne, mladostniško zaletave in pretenciozne, lahko z vajo postajajo vse boljše in boljše; tudi pisci morajo ohranjati kondicijo. Obenem pa morajo ohranjati tudi komunikacijo – najboljše ideje in prebliski se rodijo v stiku večih misli, v nesporazumih, v gorečih debatah, v različnih interpretacijah različnih ljudi, ki so sposobni deliti svoje poglede drug z drugim, ne da bi jih bilo strah, da bi povedali kaj narobe. Pri Urbanu smo vsi prišli do besede in sama sem opazovala, kako so bili nekateri iz tedna v teden bolj zgovorni in bolj pogumni, njihovi teksti pa vse bolj okretni.
Četudi se je delavnica že končala, je enkrat na mesec še vedno termin za naša druženja, obenem pa spremljamo objave naših kritik, se spodbujamo, si svetujemo in se, nekateri bolj, drugi manj, trudimo nabirati kondicijo. Vesela sem, da Urbanu kljub ogromnemu številu pretečenih krogov ni bilo odveč preteči nekaj krogov še z nami.

Urban Vovk, eminentni literarni kritik in predsednik Društva slovenskih literarnih kritikov, je tudi glavni protagonist kaljenja novih kritiških kadrov pri nas. Zadnjih osem let se dobrodušno in prijazno razdaja na svoji kritiški delavnici, ki jo je do zdaj obiskovalo nekaj čez trideset "gojencev", nekateri po enkrat, večina pa je bilo tako imenovanih povratnikov, ki so jo obiskovali vsaj dvakrat in največ štirikrat. “Prva leta smo s težavo ali pa sploh ne dosegali predvideno kvoto slušateljev (8-10), zadnja leta pa s tem ni več težav, tako da sem si lahko lani celo prvič privoščil selekcijo kandidatov, ki je bila pri pesniški in prozni stalna praksa že vse od začetka. Glavno razliko vidim v tem, da je vseeno lažje priti do prve revialne ali časopisne objave s kritiko kot pa s pesniškim ali proznim prispevkom, zato se najbrž marsikomu ne zdi potrebno, da bi se na tem področju še dodatno izpopolnjeval. Drugi razlog pripisujem dejstvu, da so na oddelku za primerjalno književnost že pred nekaj leti v svoj program vključili seminar iz literarne kritike, medtem ko so programi kreativnega umetniškega pisanja v sklopu univerzitetnih dejavnosti še v povojih.” Tako Urban Vovk.

Kako pa mlada, pronicljiva kritiška peresa, “vzhajajoče kritiške zvezde”, ki so izšle iz delavnice Urbana Vovka, ocenjujejo njegovo kritiško šolo?

S Petrom Petkovškom, Ivo Kosmos in Stašo Pavlović se gremo kritiko Urbanove kritike. Prejšnji torek se je oglasil Peter Petkovšek.

P.S. Vsi, ki bi se radi delavnici priključili letos (rok prijave 1. september), lahko več informacij dobite tukaj.