Svet literarnega kritika je samoten poligon z ovirami, ki se nam, kljub temu da smo jih premagali že ničkolikokrat, vedno znova postavljajo na pot in z vsakim krogom nekoliko spremenijo svojo sestavo ali postanejo celo malce višje. Da nam ne privošči kariere literarnega kritika, nam je ob svojem obisku delavnice takoj na začetku zatrdil Matej Bogataj. Pravzaprav je vprašanje, zakaj bi kdo sploh hotel biti kritik, popolnoma na mestu. Vsi smo že slišali mnoge prezirljive opazke avtorjev o (ponavadi svojih, še posebno ob njihovih negativnih mnenjih) kritikih: da še noben kritik ni dobil spomenika; da tisti, ki lahko, ustvarjajo, tisti pa, ki ne morejo, kritizirajo; da je pisanje kritik proti pisanju fikcije kakor objemanje obale proti jadranju na morju, itd. Res je kritiziranje zelo delikatno delo z veliko odgovornostjo. Avtor je svoboden in zapiše, kar se mu pač zljubi; posledice bo nosil izključno on sam. Kritik pa lahko z napačno besedo v napačnem trenutku na napačnem mestu sesuje kakšno kariero, komu uniči veselje do pisanja in še kaj hujšega. A tudi avtor potrebuje kritika, saj je ta (poleg prevajalca) najbrž njegov najbolj pozoren bralec, ki mu s svojim mnenjem dodeli nek položaj, iz gmote črk, ki brzijo v vse smeri, napravi celostno delo z jasno začrtanimi mejami. Kritik mora skrajno previdno manevrirati med objektivnostjo in subjektivnostjo in se izogibati različnim pastem, kot so vpliv osebnih zamer ali prijateljstev z avtorji, iskanje pomena, kjer ga morda pač ni, in umikanja v abstraktne in težko razvozljive misli, iz katerih se njegovega mnenja pravzaprav sploh ne da razbrati.
Na srečo obstajajo tudi ljudje, ki razumejo čar pisanja kritike in jasno vidijo njen doprinos k razvoju avtorjev. To so ljudje, ki uživajo v branju in aktivno skrbijo za to, da se bodo še naprej lahko navduševali nad dobrimi knjigami. Ker pa jih vendarle ni veliko, so toliko bolj veseli, ko se med sabo najdejo. Recimo na delavnici.
Literaturino kritiško delavnico 2010 bi najbolje opisal s tremi besedami: nalezljiva, plodna in razgaljujoča.
Nalezljiva: res je, da se nas je vseh devet prvič prijavilo na to delavnico in navdušeni smo se prepoznali kot bratje in sestre v kritiki. Vsak od nas je kaj malega tu in tam že imel objavljenega, vendar je to z naše strani v večini primerov potekalo bolj enostransko. Zato smo pograbili priložnost sogovornikov, ki so bili pripravljeni več ur na teden secirati knjige in recenzije. In morda je prav to botrovalo dejstvu, da je naš krožek popolnoma organsko presegel meje delavnice in ostal aktiven tudi po njenem uradnem zaključku. Simon, ki je nosil dvojno manjšinsko vlogo (edini nekomparativist med udeleženci in eden od treh – če vključimo še organizatorja in vodjo delavnice Urbana – predstavnikov bolj kosmatega spola), zgledno skrbi za logistiko in dobavo materiala. In debatiramo, ker nas je vse okužilo.
Plodna: to je posledica dobrega vodenja in izpeljave. Delavnica je zvito zastavljena v dveh delih: najprej se razčlenjuje in secira kritike, ki so jih udeleženci poslali ob prijavi in obravnavajo poljubno delo. Kar pomeni, da se lahko zgodi, da obravnavane knjige sploh nisi prebral, vseeno pa imaš nalogo komentirati samo kritiko. Tako se predebatira teorija, vsi glavni problemi in potrebni premisleki pri pisanju kritike so obravnavani, skratka, v prvih štirih srečanjih smo pridobili orodja za drugi del, v sklopu katerega smo vsi prebrali isti dve deli in se je poudarek preselil na vsebinski del kritike skupaj s prakso, saj so kritike nastajale med potekom delavnice. Urban je izvrstno temeljit (je pač literarni kritik) in nič ni ostalo neopaženo, nepredebatirano ali nedoživeto. Niti srečanje z avtorjema izbranih del, ob katerem smo se vseeno lahko potolažili in se strinjali z D. H. Lawrencom, ki je dejal: »Nikoli ne zaupaj avtorju. Zaupaj zgodbi. Prava naloga kritika je rešiti zgodbo pred avtorjem, ki jo je ustvaril.« Avtor pač ne more iz svoje kože prvoosebnega pogleda na lastno delo. In znova se pokaže simbioza med avtorjem in kritikom. Izkušnje so nam dale zagona in takoj po delavnici so se začele vrstiti objave. Vsi smo postali plodnejši.
Razgaljujoča: med samimi kritiki se težko skriješ. Še posebej, če je tisti, ki ti sedi nasproti, pozorno prebral isto knjigo in se dobro zaveda težavnega mesta, ki si ga v svoji kritiki nekoliko prikril s spretnim in dvoumnim zasukom povedi. Ob vsakem srečanju smo najprej imeli besedo mi, udeleženci. Drug drugega smo obrali do skeleta (teksta, seveda) in nabirali izkušnje. In ob tem uživali. Pokazali so se tudi različni slogi. Dolgi, zapleteni stavki. Kratki in udarni slogani. Citat na začetku kritike. Predvsem pa je vsak zase olajšano ugotovil, da ni edini kritik, ki ima težave ravno pri bistvu kritike: izražanju mnenja. Malce paradoksalno, ampak resnično. Razgalili smo se in se naučili jasnejših misli, bolj argumentiranih zaključkov in tega, kako se znebiti sramežljivosti podajanja mnenja, predvsem negativnega.
Kritika je plemenita in nujna obrt. Res je, da veliko kritikov samih ne bi znalo napisati nečesa, kar bi bilo enako dobro, kot tisto, kar so v svoji kritiki raztrgali. A tako pač je: tudi mnogi trenerji niso nikoli tako obvladali discipline svojih varovancev, sanitarni inšpektorji doma nimajo nujno sterilne kuhinje in režiserji ne znajo igrati tako kot igralci, ki jih usmerjajo. In vendar so vsi nujni in brez njih tudi primarnega ustvarjanja ne bi bilo. Zato pa morajo biti še toliko bolj pripravljeni in izurjeni. Za to je v našem primeru odlično poskrbela letošnja Literaturina kritiška delavnica in njen vodja Urban Vovk. Zdaj se lahko brez kančka obotavljanja ozremo na tekst in rečemo: »V bistvu sem zelo prizanesljiv človek, ampak tole  ... «