Janja Rakuš je pred Hotelom Andro.gen izdala dvojico romanov z naslovoma Električna zadrga in Amsterdam 12.75 Ram (Litera 2004 in 2006). Potujitveno podnaslavljanje del nam tudi v zadnjem romanu ne uide, saj je tradicija ostala ista, vlečoč se od »citoplazmatičnega remixa« skozi »nevrotransmitrski evangelij« do »lingvističnega kabareta«, kakor je podnaslovljen Hotel Andro.gen. A tiste vsebinske ali vsaj narativne podobnosti, ki bi se vlekla od prvega romana naprej, v zadnjem delu ne moremo najti. Njegova struktura je popolnoma drugačna, odhod se je izvršil iz trivialnosti celote, zgodbe s srečnim ljubezenskim pripetljajem, ki se dogaja na klubski rejv sceni (Električna zadrga) in iz veristične fragmentiranosti sicer točno določene amsterdamske zgodbe (Amsterdam 12.75 Ram) v novo stkano »besedno tkanino«, ki medbesedilno vleče svoje elemente iz obeh poprej omenjenih romanov; ki kaže svojo zunajjezikovno nanošenost z obilico povezav do youtube posnetkov, ki jih mora bralec sočasno razreševati in se z njimi izkustveno vpletati v fabulativno realnost Hotela Andro.gen.

Rakuševa v uvodu (in kasneje) pravi, da je »besedna tkanina, ki jo boste prebrali in otipali /…/ stkana iz molekularnih sanj, mitskih zemljevidov, destiliranih besednih delcev, intimnih izkušenj, kreativnih provokacij ter nesramne želje po spremembi sveta«. (str. 5) Njena želja se povezuje z zunajknjižno življenjskostjo, ki jo želi vtkati v samo strukturo knjige, ki ji pomeni zgolj orodje, kakor pravi na nekem drugem mestu, za ustvarjanje zgodbe, v kateri se pojavljajo vprašanja, o katerih razmišlja vsak misleči človek 21. stoletja. Njena kritična ost je seveda zaostrena, a tudi kritičnost ni imuna na to, da postane institucionalna in konvencionalna. Kritike Cerkve (»Zastraševanje dominatorskih grabežljivih kardinalov, ki posedajo na svojih svetih blazinicah in s teleskopi na oknih ter kondomih na jeziku opazujejo svoja Nebesa in svoj Pekel« (str. 190)) in kritike ljudi, živečih v kapitalistični megadružbi, so postale že debate vsakodnevnih pogovorov, prav tako kot je denimo Cankarjeva kritika malomeščanskega vrednostnega sistema današnjemu bralcu že povsem tuja. Semantična komponenta pri Rakuševi v teh primerih ni tako močna, da bi jo lahko rešila z inovativno stavo različnih proznih elementov, ki se sestavljajo kot pesemska struktura. A o tem kasneje.

Hotel Andro.gen je zgodba o ljudeh z obsmrtno izkušnjo, ki se nastanijo v verigi hotelov Andro.gen, ki jih je po obličju zemlje posejal Sejalec; eden je v Amsterdamu, eden v Singapurju in eden na Urhu na Pohorju. Zgodba vase poleg originalnih sprejema tudi like iz Rakušinih prejšnjih romanov, tu sta Vaska in Set iz Električne zadrge ter Vid in Sien iz Amsterdam 12.75 Ram. To fragmentarno zgodbo povezujejo ljubezenske želje, dolgi citati iz prejšnjih romanov in novo sklepanje prijateljstev v že povsem fantastičnem svetu obsmrtnih izkušenj, ki pa ni fantastičen zato, ker bi bile v njem prisotne NDE (near-death experiences), temveč zato, ker je svet, ki ga je zgradila pisateljica, poln nenavadnih, a povsem konvencionalno (če s tem mislim na to, da je njihov obstoj konvencionalen in ne nenavaden) opisanih prostorov in dejanj. Če bi po Chanadyevi[1] upoštevali, da je magični realizem zgolj način pisanja (mode), bi v primeru Rakuševe njeno neproblematično mešanje naravnega in nadnaravnega (čeprav je nadnaravno v tem kontekstu spet problematičen pojem, po mojem bi bilo bolje uporabljati pojem fantazijsko/fantastično) spadalo v magični realizem. V nasprotju z Žabotom, Tomšičem ali Šeligom pa se magičnost ne realizira kot ljudska mitologija, temveč kot na novo ustvarjena mitologija urbanega mesta, v katerem se začno pojavljati liki, ki vzniknejo iz mestne atmosfere. Tako je prvotni smoter vzporejanja magičnosti ljudstva in urbanih civilizacijskih (včasih kar apriori) zlih sil – prikaz delovanja uničujočega linearnega časa evropskih naseljencev na še predcivilizacijsko zavest – izgubljen in opravka imamo z enodimenzionalno, notranjemestno dialektiko med ljudmi, ki žive in ljudmi, ki se pojavljajo kot lutke sistema, pa čeprav jih v sami zgodbi niti ne zapazimo.

Metajezikovna plat v romanu, polnem intertekstualnih plasti in konceptualnih zasnov, je največkrat predstavljena kot vmesna razmišljanja in predvsem vprašanja; tistega, ki sem ga sam dojel kot najvažnejšega, pa najdem v tistem, ki si ga zastavlja lik NJE, ko se vpraša »kako združiti poezijo jezika s poezijo prostora«. Vedno znova smo priča slikam in novim povezavam do youtube posnetkov, ki nas vodijo iz knjige in nam želijo posredovati svet za knjigo, izven knjige, ki jo beremo. Podnaslov lingvistični kabaret se posredno in neposredno (z reprodukcijo Ballove pesmi Karawane) navezuje na dadaistični Cabaret Voltaire, na kasnejšo estetizacijo politike in politizacijo estetike berlinske Dade; na izhod iz kantovskega brezinteresnega uživanja v tendenčnost optimalne projekcije ali celo politične utopije. Razlika se pojavi v temeljni predpostavki, ko Rakuševa s svojo »molitvijo« ne vzpostavlja več družbene vezi med politiko in umetnostjo, temveč individualno vez med življenjem in umetnostjo. Prav tako kot molitev verujočega k transcendenci teži k nedojemljivemu duhu absolutnosti, teži Rakušina molitev k imanentnemu telesu in njegovim doživljajem, ki se vlečejo že od prve knjige sem.

Kar vzpodbuja rdečo nit vseh dosedanjih treh knjig, je tako telo. Njegovo strogo imanentnost bi lahko bržčas pojasnjevali z deluzovskim aparatom, ki se navezuje na telesa brez organov (t. i. TBO), kamor gre uvrščati telesa rejvrskih zanesencev in eksperimentatorjev z drogami, opisanih v poprejšnjih delih Janje Rakuš. V letošnjem romanu pa se poleg prej omenjenih pojavi še smrt, telesna izničenost, v-nič-enje telesa. Natančneje, stanje pred tem, ko telo obleži, duša, spomin ali določene molekule pa zaplavajo v določene halucinogene stvarnosti. Te ob vrnitvi v tostransko izkušnjo ostanejo zapisane v možganskih centrih in začnejo spreminjati, s svojim šokantnim dejstvom, da sploh so tam, nadaljnja gibanja ljudi.

Pisateljica v formalnem grajenju stavi na zapolnjevanje praznine v stilu udarne majhnosti na širokem platnu. Njena želja je z različnimi vrivki v belosti papirja predramiti človeka; ne toliko z vsebinsko-ideološko analizo prebranega, temveč skozi vizualno komponento branja z različnimi paralelnimi povezavami spodbujati drugačno dojemanje branja. Ne bi bilo pretenciozno, če bi vpeljali pojem konstruktivizma iz historične avantgarde, ki pa ga seveda obravnavamo brez moralnih in akademskih zadržkov glede historičnega konstruktivizma, Kosovela, ter ga razumemo ne kot zgodovinsko umeščeno gibanje z začetkom v Sovjetski Zvezi, temveč kot način, ob tem pa se opiramo predvsem na njegovo formalno plat. Prostorsko branje je s pomočjo novih tehnologij, predvsem mislim tu na internet, dobilo nova krila, saj se je z njim prostor z nebrojem socialnih in tematskih mrež razširil prek površine celotnega planeta. Literarna konstrukcija v Hotelu Andro.gen temelji na klasičnem paralelizmu ponavljanja, na psalmski ideji kratkosti (in predvsem jedrnatosti), ki je močna in povedna, pa tudi sama Rakuševa v knjigi pravi, da je ta »besedna tkanina« (že izraz sam sugerira poststrukturalistično pisanje, v nasprotju – ali podobnostjo – s prav takšnim branjem) »nastajala kot molitev, ki v tem Prozac času deluje škandalozno, celo nezaslišano«. (str. 188 in drugje) Če bi lahko ta Prozac čas definirali kot čas preobilice informacij, nedopuščajoč človeku normalen obstoj brez pomirjeval, je obrat pravzaprav napačen. Vse to prostorsko vrvenje, vsi skoki iz knjige naenkrat postanejo mrzlična želja po informacijah, ki jih knjiga ni zmožna dati. Kot da je želja po kljubovanju privedla k podreditvi, čas, ki je človeku na voljo, pa naenkrat ni več vzet, temveč je želja po informiranju vsilila stvaritev novih mrež, ki morajo biti prehojene in pregledane.

Priča smo sestavljanju formalno-narativne strukture na ravni dolgega (skoraj 200 strani) proznega dela – zopet se spomnimo molitve, ki prerašča v življenje; na drugem mestu: »Moja molitev spreminja bitja, ki so pretkana z besedno čipko v molitev samo« (str. 188, str. 189 in drugje) – molitev kot manifestativnost in molitev kot manifest lastne zavesti. A ta molitev je v svoji veliki želji po spremembi sveta, kot omenja glas pišočega, po eni strani pretenciozna, po drugi strani pa prazna, kot večina visokoletečih izjav glavnih tvorcev avantgarde dvajsetega stoletja. Pisava romana je iz formalnega vidika zanimiva, a vseeno anahronistična. Njena vsebinska iskrenost in direktnost preseneti, pa vendar v svojem pomanjkanju polifoničnega glasu, ki bi deloval kot nasprotujoči dvojček, razvodeni v prazno. Tu bi lahko bralec romana sledil pomanjkanju nečesa, čemur bi sam rekel etična raven, na kateri bralec zaradi nekonvencionalnosti vsaj dozdevno premišljuje realnost okoli sebe. In tu ne govorim o zunajjezikovnosti, pri kateri se nujno sprašujemo o smotru knjižnega dela kot realnega predmeta, ampak o občutku tendenčnosti, ki ga začutimo ob branju romana.

Ob prebranem se sproži vprašanje, kakšno je razmerje med literaturo srečnega/usmerjenega življenja[2] in umetniško literaturo. A to vprašanje je treba obrniti: kako naj beremo in sprejemamo literaturo, ki je izrazito naravnana v opisovanje srečnega življenja, ali vsaj možnost le-tega? V romanu Hotel Andro.gen je sam pisateljski glas na trenutke odmaknjen od napisanega, ni pa rešen usmerjenosti k ideji, tendenčnosti, in njegova pozicija motrenja se izkaže za vsiljeno in s tem problematično. Njegovo pravkar napisano zgodbo pa je moč označiti kot pot k duhovno izpopolnjenemu življenju, ki se jo da pridobiti zgolj iz izkušenj življenja.