Pričujoče delo politologa in po novem uradnega govorca ministrstva za zunanje zadeve Milana Balažica, z naslovom Rojstvo slovenske demokracije iz duha državljanske vojne, je že tretja knjiga v vrsti Balažicevega projekta popisa slovenske demokratizacije in prehoda v pluralni politični sistem, ter posledično osamosvajanja Slovenije od druge polovice osemdesetih let naprej. Že v prvih dveh knjigah (Slovenska demokratična revolucija 1986-1988: civilna družba, nacionalni program in ljubljanski proces. Ljubljana: Liberalna akademija, 2004 in Slovenski berlinski zid: 1989: partija, alternativa in boj za oblast. Ljubljana: Študentska založba, 2006) je avtor pokazal svoje stališče do omenjenih tem: v nasprotju z vedno pogostejšo tendenco levice po zvajanju pluralne demokracije in slovenskega osamosvajanja na neke vrste strankarsko prisvojitev civilno družbenih gibanj (npr. Tomaž Mastnak in Tonći Kuzmanić) ali celo na nacionalistično-desničarsko zaroto, ki je zgolj na navidezni ravni izpeljala osamosvojitev, v resnici pa nas pahnila le v večje suženjstvo (npr. Rajko Muršič), ter posledično restavracijo jugoslovanske-komunistične imagologije (ki se kaže v primeru poimenovanja nove ljubljanske vpadnice v Titovo cesto), pa je Balažicevo stališče drugačno. Slovenska politična pluralizacija ter osamosvajanje je posledica delovanja celotnega političnega spektra in je zaradi tega dediščina tako na novo vzpostavljenega demosovega bloka kot tudi bivšega režimskega bloka, kamor spadajo Zveza komunistov Slovenije ter Zveza socialistične mladine Slovenije. S tem se hoče upreti „privatizaciji“ slovenske pomladi s strani današnje desnice, ki se izvaja tudi kot posledica zgoraj omenjenih stališč levice do teh vprašanj. Zanj je torej slovenska politična pluralizacija ter suverenizacija neka pozitiviteta, ki je posledica delovanja vseh političnih sil (vsake na svoj način) in zaradi tega mora biti temu primerno pozitivno valorizirana.

Pričujoča knjiga je podroben popis leta 1990. Osrednja točka tega leta so prve demokratične slovenske volitve, ki se zgodijo v aprilu 1990. Na njih se voli predsednika predsedstva, predsedstvo in parlament. Knjiga se konča novembra 1990, zato v kratkem lahko pričakujemo novo knjigo, katere tema bo slovenski plebiscit in osamosvojitev.

Ime knjige aludira na klasika Friedericha Nietzscheja in njegovo Rojstvo tragedije iz duha glasbe, zato bi lahko pričakovali neko zgodovinsko analizo vzpostavitve slovenske demokracije; v tem primeru bomo nekoliko razočarani. Knjiga nam ponudi 555 strani faktografskega popisa dogajanja okoli volitev z občasnim uvajanjem družboslovno-psihoanalitske govorice, ki jo gojijo na Fakulteti za družbene vede. Naslov in tematika knjige se nanašata na besede Franceta Bučarja, ki v govoru v prvem demokratično izvoljenem povojnem Državnem zboru najavi, da „s konstituiranjem te skupščine lahko smatramo, da se je končala državljanska vojna“. To je za avtorja tako pomembna (ali tako paradigmatska izjava,) da se odloči brati celotno leto 1990 v njeni prizmi. Kaj pa sploh misli s terminom državljanska vojna?

Izvorni razkol v slovenski družbi se, po avtorju, zgodi v drugi svetovni vojni, s formiranjem kulturnega boja med dvema totalitetnima poloma. Ta dva pola sta bila totalna, saj sta zahtevala odločitev ali spadaš na eno ali na drugo stran. Partizanstvo, pod vodstvom Komunistične partije Slovenije, je najprej revolucionarna avantgarda. Ker smatra, da je osvoboditev možna le preko revolucije, je zanjo vsak, ki je proti revoluciji, nujno že izdajalec. Domobranstvo, na drugi strani, se rodi iz pritiska – tako okupatorja kot OF – k odločitvi tistih preostalih strank, ki so spadale v okvir predvojne meščanske desne sredine. Te stranke v Partiji vidijo revolucionarno, boljševistično in protikrščansko silo, zato se ji uprejo. Čeprav je vedno ostajala želja povezati se z zavezniki (z izjemo radikalnih krogov okrog Leona Rupnika, ki je tudi sam privzemal fašistično govorico), se po sili razmer povezujejo z okupatorjem. Partiji gre to dejstvo na roko, saj se lahko tako navznoter kot navzven legitimirajo kot edina narodno-osvobodilna sila. Na koncu druge svetovne vojne, po pokolu političnih nasprotnikov Partije, se državljanska vojna ne konča, temveč zgolj zatre za štirideset let, ko v fazi demokratizacije slovenskega političnega prostora ponovno izbruhne. Daleč od tega torej, kar danes mnogokrat pravimo – da je bil slovenski prostor v letih demokratizacije in osamosvajanja med seboj povezan. Avtor nam pokaže, da se je ravno takrat, spet in v radikalnejši obliki, kot je bil kasneje, razpoliziral in stare delitve so ponovno javno zaživele. Na eni strani bivši režimski ZKS in SZDL (Socialistična zveza delovnega ljudstva) v novi dobi dobita tudi novo ime – ZKS-Stranka demokratične prenove ter SZDL-Socialistična zveza – ki predstavljata in branita tradicijo NOB. Obe smatrata, da je komunistična ideja v principu dobra, vendar jo je človeški element spridil, sami pa sta s svojim odstopom z oblasti prikazali, da sta zreli za zgodovinsko vlogo in odgovornost pri postopnem evolutivnem prehodu v pluralno demokracijo. Na drugi strani opozicija združena v Demos, pod vodstvom disidenta Pučnika, zagovarja prehod v tržno gospodarstvo, rehabilitacijo domobrancev in spravo, demokratizacijo in odstop vseh bivših režimskih politikov iz vseh pomembnih funkcij. Zanj se Slovenija uvršča med države, ki so pobijale svoje državljane, kot Sovjetska zveza in Nemčija. Struji se med seboj gledata skrajno nezaupljivo. Opozicija ne verjame prenovljenim režimskim strankam in se boji, da bodo (posebno z rožljanjem z orožjem s strani jugoslovanske armije) v zadnji minuti volitve in posledično demokratizacijo zatrli. Druga stran pa vidi opozicijo kot prevratno revanšistično silo, ki bo ustvarila nacionalistično in desničarsko diktaturo ter uničila vse pridobitve socializma ter tradicije NOB. Kot tretji pol pa se vedno bolj afirmira ZSMS, sedaj z dodatnim Liberalna stranka v imenu, katero vodi Jožef Školč, njihov ideolog pa je Slavoj Žižek. Ta skupina (ker predvojnega liberalizma na naših tleh ni bilo več) se je formirala iz tradicije protestnikov '69 ter Kavčičevega kroga, tradicija, ki se je v Sloveniji, čeprav ni bila politično reprezentirana, se gojila med ljudmi. „Mladinci“ so po eni strani kritizirali Partijo, da je hegemonična in zaradi tega onemogoča demokratizacijo Slovenije, na drugi strani pa so zagovarjali, da je družba skupnost manjšin in bili zaradi tega kritični do organsko-nacionalnega koncepta Demosa, ki po njihovem ne vodi v politično pluralnost, temveč v novo diktaturo. Hkrati pa so računali, da bodo po volitvah jeziček na tehtnici obeh polov in da bodo verjetno ravno oni tisti, ki bodo dali dovoljšnje število sedežev za formirati vlado.

Balažic (kateri v tretji osebi nastopa tudi v sami knjigi – verjetno zaradi različnosti zgodovinskega in zgodovinopisnega Balažica?) nam znotraj opisanega političnega prostora opisuje vse teme, ki so bile takrat aktualne v razmišljanju o prihodnosti Slovenije. Med drugim pobuda o demilitarizaciji Slovenije, ki jo je podpisal tudi Janez Janša, iniciator slovenske vojske. Bil je pobudnik dvofazne demilitarizacije: prvo s suverenizacijo JNA, potem pa s postopno demilitarizacijo. Nadalje z idejami o statusu Slovenije v Jugoslaviji. Večina je zagovarjala konfederacijo ena država-dva družbena sistema, le majhen del znotraj Demosa je zagovarjal takojšnjo odcepitev. Po drugi strani pa nam avtor pokaže, kako je Jugoslovanska armija nenehno Slovenijo ustrahovala in do konca verjela, da bo uspela vse demokratične procese ustaviti in jo politično pokoriti.