Pesniška knjiga prvega med paraliterarnimi idioti sama o sebi pravi, da je začasna avtonomna cona, ki se ob vsakem branju rekonstruira nekje drugje. Spekter vesolja, zavestno in pod, brezmejno, gibljivo, kjer ni nič popravljeno, hoteč priti do čistosti in nejasnosti Sanj. To beremo na zavihku, v robnem zapisu pod sliko divjega malega Tiborčka, kipečega med spackanimi barvami, po lastni roki ožigosanega s potezami čopiča. Ta slika naj bi ilustrirala avtorjevo primarno stanje. Ta slika je označevalec zbirke. V njej piše, kaj kriči ta poganski barbarček.

Energomašina poje o pofukanem umu. Vsako sekundo divjajo in žgejo revolucije, v vseh svojih protislovjih. Miljardavžnt poljubov pustoši ves svet. Dan razfukava noč. Ovce meketajo, kraji imajo nesrečna imena, bridkost je luksuz in Nikola Tesla zdivjan prerok. Smerdjakov se ne ubije, temveč je ubit. Med nereflektirano eksotiko in nezadržnim kozlanjem besed. Terja dobroto, lepoto in čistost, in ni se pripravljena pogajati. Skuša ustvarjati akt stvarjenja, vedoč, da se ne more iztrgati iz krempeljev vseh stvarjenj pred njo. Kosovel, Pound, Neruda mimogrede kaj pripomnejo in Göringove nepožrte tortice so postrojene bolj od lisjakov v puščavi. Zaveda se lastnega balasta, jalovosti akcije, kastracijske peze. A kar bljuva in bljuva. Ne da se. Njen cinizem je uperjen edinole proti cinizmu. Je himna heroizmu.

Nekje sem se uspel poučiti, da se Srečko Kosovel ni mogel prebiti skozi fetišizacijo slovenskega jezika. Slednji je moral biti tip top; nikakršnega vandalizma na zelenocvetoči ledini božanske slovenščine ne bomo trpeli, nikakršnih potvarjanj in odstopanj od mesijanske lepote besede domače. Reče se glasovir, ne klavir, krščen Matiček. Naša mašina ne jebe ne tipa in ne topa. Njen top tipa po jeziku, kakršen pride na jezik, kakršen se misli, kakršen govori, zgrabi ga in brcne kot fuzbal žogo. Kar ne pomeni, da ne misli. Govori, kar misli, ali raje misli, kar govori. Kakšni zanemarjeni, nesnažni majhni prostori. Reče se pajzl, majkemi.

Njena govorica si dopisuje s t.i. avantgardno tradicijo, strujo, katere vzkliki se v glavnem derejo, da na svetu ni nič tako kot bi moralo biti. Da je nekaj, najbrž vse, hudo narobe. Hkrati pa hočejo segati k čistosti, lepoti, ljubezni, se pravi k Ljubezni, Lepoti, Čistosti. Ni prostora niti za ali niti za če niti za morda. Kar je manj od velike začetnice je nesnažno. Oskrunjeno lepo ni več lepo. Niti grdo ne. Je en slep netopir. Ne tič ne miš. In boleti mora, boleti ko prasica. Pomeni: če zibajoč se k dremuckanju po obilnem petdelnem kosilu občuduješ sublimen glas verdijevske arije, je to iz dna duše ostudno. Lepota se mora do dna zarezati. Kot nož v srce.

In ko mašinine pesmi čutijo, občudujejo, ljubijo in se mučijo, skušajo iti do konca. Dati veljavo duši in srcu. Ali vsaj glas. Ravno v razpustitvi jezika, ki bi ji nekateri rekli netaktna, pritlehna, vulgarna, ki namesto organ gobastega tkiva, namenjen reprodukciji, reče kurac, črpa moč izraza. V njej lahko res ljubi, sovraži, hrepeni, hlepi, zavida … Z njo se vrže v deroč hudournik Besede. Z njim prepojena pljuska po, ob, s Kosovelom, Poundom, Dylanom, Šalamunom, Neznanimi Starožidovskimi Avtorji, Proustom, Eliotom etc. etc … in dere … kam? Kar oblak in val vprašajte. In tudi tistega, ki je postavil to vprašanje, sem v njem uspel prebati. Pišeš, kar bereš. Bereš, kar si že prebral. Ko mašina zakriči, da ''Ne prenesem / Da te fuka kdo drug'', sam berem Prešernovo Odprlo bo nebo po sodnem dnevi. Ko zapišem ''Rana ura zlata ura / moja cura noro fura / vroča kri vzkrikne hura / senca sonca je tortura / in končana uvertura'' pesmi nekega dne, čvekam s Tiborjevim ''Nekaj sprašuješ. Gledaš ogenj. In življenje je odgovor / Ko greš in lulaš v temo. In mir tam zunaj. Je spomin, ki te nabere / Živčnost, ko se odcepiš in primeš za penkalo / Kako je blo bit človek tukaj brez luči? / Tema in zvezde in zvoki (V bistvu se knjiga naj ne bi nikoli končala: to je ideja) / Kaj je hiša? Kaj postelja potemtakem?''. Skratka, men je mašina kul. Ker grem do konca, ljubim poezijo. Še dlje, živim jo. In Enerđimašina poezija je.

Moram še dodati. Kot mislečemu in pišočemu mi ni blizu vrenje prek razraščene divjine, intuitivno hlastanje po čistem glasu, nebrzdani histerični izbruhi z neko vezo z velikimi začetnicami, šprici subjekta nedoločenih gejzirov, jungovska analiza, vera v nedolžnost kot zmožnost, svežino divjaštva. Globoko sem postal prepričan, da še tako nebrzdano petje ni nič manj natančno strukturirano od še tako posiljenega strokovnega knjižnega jezika. A učim se od Hegla, ki v svoji kritiki razsvetljenstva neprekosljivo duhovito zavrne nek hokus pokus duhovništva kot vzrok vere in zaslepljenosti množic, zazirajoč se v dialektiko uvida in vsebine. Mašina mi ne dogaja zaradi kaj vem kakšnega razdiranja utečenih mnenj, vzorcev, smislov, temveč natanko zaradi smisla, pa bom zapisal, če ne gre drugače, – Smisla, ki mu ne more ubežati. In, ne morem reči vseh, a mnogo krasnih verzov. Kot ''Govorit o poeziji nima smisla / Kot o poljubih / Daš ga in pol se začne''.